Seznam točk

V knjigi »Božji prijatelji « je 4 točk na temo Čistost → človeško dostojanstvo .

Kajti to je božja volja, vaše posvečenje: () da vsakdo izmed vas ohrani svoje telo v svetosti in časti, ne pa v poželjivi strasti kakor pogani, ki ne poznajo Boga. Bogu pripadamo v celoti, z dušo in s telesom, z mesom in s kostmi, s čuti in z intelektualnimi sposobnostmi. Zaupno ga prosite: Jezus, varuj naše srce! Veliko, močno in nežno srce, ljubeče in obzirno srce, da bo zate prekipevalo od ljubezni, da bomo služili vsem dušam.

Naše telo je sveto, je tempelj Boga, pojasnjuje sveti Pavel. Ta apostolov vzklik mi v spomin prikliče poklicanost vseh k svetosti, ki jo Učitelj namenja ljudem: Estote vos perfecti sicut et Pater vester caelestis perfectus est. Gospod vse ljudi, brez razlike, prosi za odgovor na milost; od vsakogar, skladno z njegovimi osebnimi okoliščinami, zahteva udejanjanje kreposti, ki so lastne božjim otrokom.

Zato se sedaj, ko vas opominjam, da mora kristjan ohranjati popolno čistost, obračam na vse: na samske, ki morajo živeti popolno vzdržnost; in na poročene, ki živijo čistost tako, da izpolnjujejo dolžnosti, lastne njihovemu stanu.

Z božjim duhom čistost ni nadležno in ponižujoče breme. Je vesela pritrditev: volja, obvladovanje, premagovanje, ki ga ne daje meso niti ne prihaja iz nagona; izhaja iz volje, predvsem če je zedinjena z Gospodovo voljo. Da bi bili čisti — in ne zgolj vzdržni ali pošteni — moramo strastí podvreči razumu, vendar iz višjega razloga, ker nas spodbuja ljubezen.

To krepost primerjam s krili, ki nam omogočajo, da lahko v vsakem okolju na zemlji posredujemo božje zapovedi in božji nauk brez strahu, da bi se pri tem umazali. Krila — tudi krila tistih veličastnih ptic, ki lahko poletijo nad oblake — so težka, in to zelo. Toda če bi odpovedala, ne bi bilo letenja. Vtisnite si to v vaš razum, odločeni, da ne boste popustili, če opazite, da so vas oplazili kremplji skušnjave, ki se pojavi tako, da nam čistost predstavlja kot neznosno breme: bodite pogumni! Navzgor! Vse do sonca, na lov za Ljubeznijo.

Vedno me je zelo razžalostilo pravilo nekaterih — mnogih! — ki za stalno smernico svojih naukov izberejo nečistost, s čimer dosežejo — o tem sem se lahko prepričal pri mnogih dušah — ravno nasprotno od tega, kar želijo doseči, kajti tu gre za snov, ki je bolj lepljiva od smole in popači vest s kompleksi ali s strahom, kakor da bi bila čistost duše skorajda nedosegljiv cilj. Toda mi ne. Mi moramo o sveti čistosti govoriti s pozitivnimi in čistimi razmišljanji, s skromnimi in jasnimi besedami.

Pogovarjati se o tej temi pomeni govoriti o ljubezni. Prej sem vam povedal, da mi pri tem pomaga, če se zatečem k presveti človeškosti našega Gospoda, k temu neizrekljivemu čudu Boga, ki se poniža do te mere, da postane človek, in ki se ne čuti ponižanega, ker je nase prevzel meso, kakršno je naše, z vsemi njegovimi omejitvami in šibkostmi razen greha; in vse to zato, ker nas noro ljubi! On se s svojim ponižanjem ne spusti na nižjo raven; nasprotno pa povzdigne nas, nas pobožanstvi v telesu in duši. Odgovoriti z “da” na njegovo ljubezen, z jasno, gorečo in urejeno ljubeznivostjo, to je krepost čistosti.

Vsemu svetu moramo zaklicati, z ustnicami in s pričevanjem našega ravnanja: ne zastrupljajmo srca, kot da bi bili uboge živali, ki jih obvladujejo najnižji nagoni. Nek krščanski pisatelj pojasnjuje: “Glejte, človeško srce ni majhno, saj zaobjema toliko stvari. Njegove veličine ne merite v njegovih fizičnih razsežnostih, temveč v moči njegovega uma, ki je zmožen spoznavanja številnih resnic. V srcu je mogoče Gospodu pripraviti pot, začrtati pravo stezo, po kateri bosta hodili božja Beseda in Modrost. S poštenim ravnanjem in z brezgrajnimi deli pripravite Gospodu pot, zravnajte stezo, da bo po njej božja Beseda v vas napredovala brez spotikanja in vam dala spoznanje njenih skrivnosti in njenega prihoda.”

Sveto pismo nam razodeva, da se to veličastno delo posvečevanja, ki je skrito in čudovito delo Tolažnika, uresničuje v duši in v telesu. Mar ne veste, da so vaša telesa Kristusovi udje? je vzkliknil apostol. Ali naj torej vzamem Kristusove ude in jih naredim za ude nečistnice? () Ali mar ne veste, da je vaše telo tempelj Svetega Duha, ki je v vas, in da ga imate od Boga in da niste sami svoji? Odkupljeni ste bili namreč za visoko ceno: proslavite torej Boga v svojem telesu.

Nekateri se nasmihajo, ko slišijo govoriti o čistosti. To je smeh — kremženje — izkrivljenih glav, mrtev smeh brez veselja: “Velika večina v to ne verjame,” ponavljajo. Fantom, ki so me spremljali po mestnih četrteh in bolnišnicah madridskega predmestja — od takrat je minilo že veliko let — sem navadno govoril: pomislite na to, da obstaja kraljestvo mineralov; pa kraljestvo rastlin, kjer je golemu obstoju dodano življenje; zatem pride kraljestvo živali, sestavljeno iz bitij, ki — skoraj vsa — čutijo in se premikajo.

Pojasnjeval sem jim, morda nič kaj akademsko, vendar nazorno, da bi morali postaviti še eno kraljestvo — človeško, kraljestvo človeških bitij. Racionalna bitja imajo namreč občudovanja vreden razum, ki je kakor iskrica božje modrosti in človeku omogoča, da lahko samostojno razmišlja. Hkrati ima tudi to čudovito svobodo, zaradi katere lahko po svoji lastni presoji sprejme ali zavrne to ali ono stvar.

In v tem kraljestvu ljudi — tako sem jim razlagal po svoji izkušnji, ki je izhajala iz mojega obsežnega duhovniškega dela — pri normalnem človeku tema spolnosti zavzema četrto ali peto mesto. Na prvem mestu so prizadevanja duhovnega življenja, kakršnega ima vsak posameznik; takoj nato pridejo mnoga vprašanja, ki zanimajo običajne moške in ženske: njihovi starši, njihov dom, njihovi otroci. Zatem pride njihov poklic. In tam, na četrtem ali petem mestu, se pojavi spolni nagon.

Ko sem spoznaval ljudi, ki so to področje spremenili v osrednjo temo svojih pogovorov in interesov, sem pomislil, da so nenormalni, ubogi nesrečniki, morda bolni. Dodal sem še — to je med fanti, katerim sem govoril, sprožilo smeh in šale — da so se mi ti nesrečniki zasmilili enako, kot bi se mi zasmilil deformiran otrok z zelo zelo debelo glavo z obsegom enega metra. To so nesrečni ljudje, do katerih — poleg tega, da molimo zanje — začutimo bratsko sočutje, ker si želimo, da bi ozdraveli od svoje žalostne bolezni; zagotovo pa nikakor niso ne bolj moški ne bolj ženske kakor tisti, ki niso obsedeni s spolnostjo.

Poglejmo, katera sredstva za zmago v tem boju za ohranitev čistosti imamo kristjani vedno na voljo, ne kakor angeli, temveč kakor zdravi, močni, normalni moški in ženske. Z vso dušo častim angele, s to božjo vojsko me povezuje velika pobožnost. Ne maram pa, da bi se nas primerjalo z njimi, kajti angelska narava je drugačna od naše, zato bi tako primerjanje pomenilo nered.

V mnogih okoljih obstaja splošno vzdušje čutnosti, ki združeno z nejasnostmi glede cerkvenega nauka številne ljudi pripelje do tega, da upravičujejo kakršnokoli izprijenost ali pa vsaj izkazujejo najbolj ravnodušno tolerantnost do vseh vrst razuzdanih navad.

Kar zadeva telo, moramo biti čisti najbolj, kolikor zmoremo, brez strahu, kajti spolnost je nekaj svetega in plemenitega — je udeleženost v božji stvarjenjski moči — in ustvarjena je za zakon. Tako boste čisti in brez strahu boste s svojim ravnanjem pričevali, da je sveta čistost nekaj mogočega in lepega.

Najprej si bomo prizadevali izostriti našo vest, se poglobiti, kolikor je potrebno, dokler ne bomo prepričani, da smo jo dobro izoblikovali, da dobro razlikujemo med rahločutno vestjo, ki je resnična božja milost, in pretirano tankovestnostjo, ki je nekaj čisto drugega.

Z vso prizadevnostjo varujte čistost, pa tudi tisti drugi dve kreposti, njeni spremljevalki: skromnost in sramežljivost, ki sta kakor njena osebna straža. Nikar lahkomiselno ne spreglejte teh tako učinkovitih vodil, s katerimi se boste ohranili dostojne pred božjim pogledom: pozorno varovanje čutov in srca; pogum — da si upamo biti strahopetni — da zbežimo od priložnosti za greh; pogostnost zakramentov, predvsem zakramentalne spovedi; popolna iskrenost pri osebnem duhovnem vodstvu; obžalovanje, kesanje, zadoščevanje po storjeni napaki. Vse to naj bo pomaziljeno z nežno pobožnostjo do naše Gospe, da bi nam Ona od Boga izprosila dar svetega in čistega življenja.