Seznam točk

Spomniti vas moram, da ne boste našli sreče zunaj vaših krščanskih obveznosti. Če bi jih opustili, bi vas hudo mučila slaba vest in bi bili navadni nesrečniki. Celo najbolj vsakdanje stvari, ki sicer prinašajo nekaj veselja in so dovoljene, lahko takrat postanejo grenke kot žolč, kisle kot ocet, odvratne kot strup.

Vi in jaz zaupamo Jezusu: Gospod, sklenem, da se bom boril, in vem, da Ti ne izgubljaš bitk. Razumem, da če kdaj doživim poraz, se je tako zgodilo, ker sem se oddaljil od Tebe! Naj me vodi tvoja roka, ne zaupaj mi in ne spusti me iz rok!

Pomislili boste: Oče, če pa sem tako srečen! Saj ljubim Jezusa Kristusa! Čeprav sem narejen iz ilovice, si želim doseči svetost s pomočjo Boga in njegove presvete Matere! Seveda ne dvomim v to: za vsak slučaj pa bi te rad vnaprej posvaril s temi spodbudami, če bi se kdaj pojavila kakšna težava.

Hkrati pa ti moram ponoviti, da je življenje kristjana — tvoje in moje — življenje ljubezni. To naše srce je prišlo na svet, da bi ljubilo. In kadar mu ni dano čisto, neomadeževano in plemenito čustvo, se maščuje in se preplavi z bedo. Resnična ljubezen do Boga — torej čistost življenja — je ravno tako daleč od čutnosti kot od neobčutljivosti, od kakršnekoli sentimentalnosti kakor tudi od odsotnosti ali trdote srca.

Žalostno je ne imeti srca. Tisti, ki se nikoli niso naučili nežno ljubiti, so navadni nesrečniki. Kristjani smo zaljubljeni v Ljubezen: Gospod noče, da smo hladni in togi, kakor mrtva snov. Hoče, da smo prežeti z njegovo ljubeznijo! Kdor se zaradi Boga odreče človeški ljubezni, ni zakrknjen samec, kakor tisti žalostni nesrečniki z zlomljenimi krili, ki so zaničevali velikodušnost čiste ljubezni.

Kot sem vam večkrat povedal, so mi pri ohranjanju odnosa z mojim Gospodom pomagale tudi — vseeno mi je, če vedo vsi — tiste ljudske pesmi, ki skoraj vedno govorijo o ljubezni: zares so mi všeč. Mene in nekatere od vas je Gospod izbral samo zase, zato to plemenito ljubezen iz človeških pesmi prenesemo na Boga. Enako naredi Sveti Duh v Visoki pesmi in enako so delali veliki mistiki vseh časov.

Spomnite se tistih verzov svetnice iz Avile: “Če hočeš, da počivam, / hočem počivati iz ljubezni; če praviš mi, naj delam, / pri delu hočem umreti. / Povej mi, kje, kako in kdaj? / Povej, Ljubezen sladka: / kaj hočeš, da storim s seboj?” Ali pa tista pesem svetega Janeza od Križa, ki se tako očarljivo začne: “Pastirček sam je in hudo trpi, / veselja in radosti ne pozna, / le k pastirici misli mu hitijo, / ljubezen silno mu teži srce.” Človeška ljubezen, kadar je čista, v meni vzbuja neskončno spoštovanje, neizrekljiv poklon. Kako ne bi spoštovali te svete in plemenite ljubezni naših staršev, ki jim dolgujemo velik del našega prijateljstva z Bogom? To ljubezen blagoslavljam z obema rokama, in ko so me spraševali, zakaj z obema rokama, je bil moj takojšen odgovor: ker nimam štirih!

Blagoslovljena bodi človeška ljubezen! Toda od mene je Gospod hotel več. In — tako pravi katoliška teologija — izročitev izključno Jezusu zaradi ljubezni do nebeškega kraljestva ter po Jezusu izročitev vsem ljudem je bolj vzvišena kakor zakonska ljubezen, čeprav je zakon zakrament in še več, sacramentum magnum.

V vsakem primeru se mora vsakdo na svojem mestu in s poklicanostjo, ki mu jo je Bog položil v dušo — samski, poročen, ovdovel ali duhovnik — truditi, da bo rahločutno živel čistost, ki je krepost za vse in od vseh zahteva boj, rahločutnost, dovršenost in stanovitnost, to prefinjenost, ki jo je mogoče razumeti samo, kadar se postavimo blizu zaljubljenega Kristusovega Srca na križu. Naj vas ne skrbi, če začutite skušnjavo, ki preži na vas. Eno je čutiti, nekaj drugega pa je privoliti. Skušnjavo je z božjo pomočjo lahko zavrniti. Nikakor pa ni dobro, da se s skušnjavo pogovarjamo.

Naj v našem dnevu ne manjka nekaj trenutkov, posebej namenjenih druženju z Bogom, ko k Njemu povzdignemo naše misli, ne da bi se morale besede pojaviti na ustnicah, saj pojejo v srcu. Posvetimo tej normi pobožnosti zadosten čas; ob določeni uri, če je mogoče. Pred tabernakljem, tako da spremljamo njega, ki je tam ostal iz ljubezni. Če ne gre drugače, pa kjerkoli, kajti naš Bog je na nedoumljiv način navzoč v naši duši v milosti. Vendar ti vseeno svetujem, da greš v kapelo, kadar le moreš; namenoma nisem uporabil besede cerkev, da bi bilo posebej jasno, da to ni kraj, kamor bi šli s pridihom uradne slovesnosti, temveč je kraj za povzdigovanje duha proti nebu v zbranosti in intimnosti, v prepričanju, da nas Jezus Kristus vidi, sliši, nas čaka in nas vodi iz tabernaklja, kjer je resnično prisoten, skrit pod zakramentalnima podobama.

Če hoče, lahko vsak izmed vas najde svojo lastno pot za ta razgovor z Bogom. Ni mi všeč govoriti o metodah niti o receptih, ker nikoli nisem bil prijatelj tega, da bi kogarkoli spravljal v kalup; vsakogar sem poskušal spodbujati, da se približa Gospodu, ob spoštovanju vsake duše, kakršna je, s svojimi lastnimi značilnostmi. Prosite ga, naj položi svoje načrte v naše življenje: ne le v razum, ampak v notranjost srca in v vse naše zunanje delovanje. Zagotavljam vam, da si boste na ta način prihranili velik del neprijetnosti in težav sebičnosti, in začutili boste moč za širjenje dobrega v vaši okolici. Koliko težav izgine, ko se notranje postavimo zelo blizu temu našemu Bogu, ki nikoli ne zapusti! V različnih odtenkih se obnavlja ta Jezusova ljubezen do njegovih najbližjih, do bolnikov, do hromih, ki sprašuje: “Kaj ti je?” “Stvar je v tem, da …” In takoj se pojavi razsvetljenje ali pa vsaj sprejemanje in mir.

Ko te vabim k tej zaupnosti z Učiteljem, imam v mislih predvsem tvoje osebne težave, kajti večina ovir za našo osebno srečo se rodi iz bolj ali manj prikritega napuha. Pripisujemo si izjemno vrednost, izredno dobre lastnosti; in ko drugi tega ne ocenjujejo tako, se čutimo ponižane. To je dobra priložnost, da se zatečemo k molitvi in se popravimo, z gotovostjo, da ni nikoli prepozno za spreminjanje smeri. Toda zelo primerno je začeti s to spremembo čim prej.

Pri molitvi se napuh, s pomočjo milosti, lahko preoblikuje v ponižnost. In v duši požene resnično veselje, že tedaj, ko na krilih še čutimo blato, ilovico uboge bede, ki se suši. Nato bo s pomočjo mrtvičenja to blato odpadlo in lahko bomo poleteli zelo visoko, ker bomo imeli ugoden veter božjega usmiljenja.

Naj nihče ne misli, da bodo na tej poti kontemplacije strasti dokončno utišane. Varali bi se, če bi predpostavili, da se bomo zaradi hrepenenja po iskanju Kristusa, ob srečanju in pogovoru z njim ter zaradi sladkosti njegove ljubezni spremenili v popolne ljudi. Četudi vam ne manjka izkušenj, mi vseeno dovolite, da vas spomnim na to. Sovražnik Boga in človeka, Satan, se nikoli ne vda, nikoli ne počiva. Oblega nas celo takrat, ko se duša vname in žari v ljubezni do Boga. Ve, da je takrat težje doseči padec, toda če mu uspe, da človek užali svojega Gospoda, čeprav le z majhnim dejanjem, bo lahko nad njegovo vest zagnal hudo skušnjavo obupa.

Če se želite učiti iz izkušnje ubogega duhovnika, ki hoče govoriti samo o Bogu, vam svetujem naslednje: kadar bo meso poskušalo znova pridobiti svoje izgubljene pravice ali kadar se bo napuh — kar je hujše — uprl in pokazal svojo trmo, se nemudoma zatecite v te božanske špranje, ki so jih na Kristusovem telesu odprli žeblji, s katerimi je bil pribit na križ, ter sulica, ki je prebodla njegovo stran. Pojdite tja, kakor vam narekuje vzgib: odložite v Gospodovih ranah vso to človeško … in božjo ljubezen. To pomeni želeti si združitve, počutiti se kot Kristusov brat, njegov krvni sorodnik, kot otrok iste Matere, saj nas je ona pripeljala do Jezusa.