Seznam točk

Morda mi boš rekel: In zakaj bi se moral truditi? Ne odgovarjam ti jaz, ampak sveti Pavel: Kristusova ljubezen nas namreč žene. Celotno razdobje enega življenja je kratek čas za širjenje meja tvoje ljubezni. Že od samega začetka Opus Dei sem izkazoval svoje veliko prizadevanje, da bi tisti Kristusov vzklik: po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste imeli ljubezen med seboj, brez predaha ponavljal velikodušnim ljudem, ki se ga odločijo spreminjati v dejanja. Prepoznali nas bodo prav po tem, saj je ljubezen izhodiščna točka katerekoli kristjanove dejavnosti.

On, ki je čistost sama, ne zagotavlja, da bodo njegove učence prepoznali po čistosti njihovega življenja. On, ki je zmernost, ki nima niti kamna, da bi nanj naslonil svojo glavo, ki je toliko dni preživel v postu in samoti, apostolom ne reče: prepoznali vas bodo kot moje izvoljence, ker niste ne požeruhi ne pijanci.

Kristusovo čisto življenje je bilo — tako kot je in vselej bo — zaušnica takratni družbi, ki je bila nadvse izprijena, kakor je pogosto današnja. Njegova zmernost je bila še en udarec za tiste, ki so bili nenehno na pojedinah in so po jedi izzvali bruhanje, da so potem lahko še naprej jedli, s čimer so dobesedno izpolnjevali Savlove besede: svoj trebuh spreminjajo v boga.

Jezusa Kristusa, našega Gospoda, so v njegovem zemeljskem življenju zasuli s sramotenjem, mučili so ga na vse mogoče načine. Se spomnite? Govorili so, da se vede kot prevratnik in trdili, da je obseden. Ob neki drugi priložnosti so si napačno razlagali njegovo neskončno ljubezen in ga obdolžili, da je prijatelj grešnikov.

Kasneje so — Njemu, ki je zgled pokore in zmernosti — očitali, da obiskuje bogataške mize. Slabšalno so ga imenovali fabri filius, delavčev, tesarjev sin, kot da bi bilo to nekaj sramotnega. Dopustil je, da so mu pravili pijanec in požeruh …Dovolil je, da so ga obdolžili česarkoli, razen tega, da ne živi čisto. Glede tega jim je zaprl usta, ker hoče, da bi mi ta zgled ohranili brez sleherne sence: čudoviti zgled čistosti, svetlobe in ljubezni, ki zna vneti vse ljudi in jih očistiti.

Rad govorim o sveti čistosti in vedno opazujem ravnanje našega Gospoda. On je izkazal veliko rahločutnost v tej kreposti. Prisluhnite, kaj pravi sveti Janez, ko Jezus, fatigatus ex itinere, sedebat sic supra fontem, utrujen od poti sede na rob vodnjaka.

Z očmi vaše duše zbrano opazujte in podoživite ta prizor: Jezus Kristus, pravi Bog in pravi človek, je utrujen od poti in od apostolskega dela. Tako kot se je morda kdaj zgodilo tudi vam, da vas je premagala utrujenost, ker ste bili izčrpani. Ganljivo je opazovati izčrpanega Učitelja. Poleg tega je lačen; učenci so šli v bližnjo vas, da bi poiskali nekaj hrane. Tudi žejen je.

Toda bolj kot telesna utrujenost ga použiva žeja po dušah. Zato ob prihodu Samarijanke, tiste grešne žene, Kristusovo duhovniško srce poskoči v prizadevanju, da bi rešilo izgubljeno ovco, in pri tem pozabi na utrujenost, na lakoto in žejo.

Medtem, ko se je Gospod posvečal tistemu velikemu delu ljubezni do bližnjega, so se iz mesta vrnili apostoli: mirabantur quia cum muliereloquebatur, čudili so se, da je na samem govoril z žensko. Kolikšna skrbnost! Kakšna ljubezen do očarljive kreposti svete čistosti, ki nam pomaga, da smo močnejši, bolj trdni, bolj rodovitni, bolj zmožni delati za Boga, bolj sposobni velikih stvari!