Seznam točk

To je sad današnje molitve: da se prepričamo, da je naše zemeljsko potovanje — v vseh okoliščinah in v vseh obdobjih — za Boga, da je zaklad slave, podoba nebes; da je čudež v naših rokah, ki ga moramo upravljati s čutom odgovornosti, zaradi ljudi in zaradi Boga, brez potrebe po spremembi stanú; sredi ulice, tako da posvečujemo svoj poklic ali službo, življenje doma, družbene odnose, sleherno dejavnost, ki je na videz samo zemeljska.

Ko sem imel šestindvajset let in sem v vsej globini zaznal zavezanost služenja Gospodu v Opus Dei, sem ga z vso svojo dušo prosil za osemdeset let resnosti. Mojega Boga sem — začetniško naivno, otroško — za več let prosil zato, da bi me naučil izkoristiti vsako minuto za služenje Njemu. Gospod zna dodeliti te zaklade. Morda bova ti in jaz na koncu le lahko rekla: Razumnejši sem od starcev, ker se držim tvojih ukazov. Mladost ne sme pomeniti lahkomiselnosti, prav tako kakor sivi lasje ne pomenijo nujno preudarnosti in modrosti.

Pojdi z mano h Kristusovi Materi. Naša Mati, ki si gledala Jezusa, kako je rasel, ki si ga videla, kako je dobro izkoriščal svoj čas med ljudmi: nauči me porabljati moje dneve v služenju Cerkvi in dušam; nauči me najgloblje v srcu zaslišati — kakor ljubezniv očitek, dobra Mati, vedno, ko bo potrebno — da moj čas ne pripada meni, temveč našemu Očetu, ki je v nebesih.

“Če je že sama navzočnost spoštovane osebe dovolj, da se dostojneje vedejo ljudje okrog nje, kako nas potemtakem nenehna božja navzočnost, razširjena po vseh kotičkih, ki jo spoznavamo po svojih duševnih sposobnostih in jo nadvse ljubimo, ne bi delala vedno boljših v vseh naših besedah, dejanjih in čutenjih?” Zares, če bi bilo to dejstvo, da nas Bog vidi, močno usidrano v naši zavesti in bi se zavedali, da se vse naše delo, prav vse — ničesar namreč ni, kar bi ušlo njegovemu pogledu — odvija v njegovi navzočnosti, s kakšno pozornostjo bi dokončali svoja opravila ali kako drugačni bi bili naši odzivi! To je skrivnost svetosti, o kateri govorim že toliko let: Bog nas je vse poklical, da bi ga posnemali, tako vas kot mene, da bi ob tem, ko živimo sredi sveta in smo navadni ljudje, znali postaviti Kristusa našega Gospoda na vrh vseh poštenih človeških dejavnosti.

Sedaj boste še bolje razumeli, da če kdo izmed vas ne bi ljubil svojega dela, če se ne bi zares čutil zavezan eni od plemenitih zemeljskih dejavnosti z namenom, da jo posvečuje, če ne bi imel poklica, ne bi nikoli uspel prodreti v nadnaravno srčiko nauka, ki ga oznanja ta duhovnik. Manjkal bi mu namreč neobhodno potreben pogoj: biti delavec.

Opozarjam vas, pa ne zato ker bi si domišljal, da takoj opazim, če ta moj pogovor pade na neplodna tla ali gre mimo tistega, ki me posluša. Dovolite mi, da vam odprem svoje srce, da bi se mi pomagali zahvaliti Bogu. Ko sem leta 1928 videl, kaj Gospod hoče od mene, sem takoj začel z delom. Hvala, moj Bog, ker sem moral veliko trpeti in veliko ljubiti! Takrat so me imeli za norega; drugi, ki so se postavljali s svojim razumevanjem, so me imenovali sanjač, toda sanjač z nemogočimi sanjami. Kljub vsem oviram in moji bedi sem nadaljeval, ne da bi izgubil pogum; ker tisto ni bilo moje, si je počasi utiralo pot sredi težav. Danes je to resničnost, razširjena po vsej zemlji, od severa do juga, tako da se večini zdi popolnoma naravno. Gospod je namreč poskrbel, da se prepozna kot njegovo.

Prej sem vam rekel, da takoj, ko s kakim človekom izmenjam par besed, opazim, ali me razume ali ne. Ne dogaja se mi kakor koklji, ki vali piščeta in ji tuja roka podtakne račje jajce. Minevajo dnevi in šele ko piščančki prekljuvajo lupino in vidi sem ter tja tekati tisti klobčič puha, po njegovi majavi hoji — ena noga sem in druga tja — opazi, da ta ni eden od njenih, da se nikoli ne bo naučil čivkati, pa naj se še tako trudi. Nikoli nisem grdo ravnal z nikomer, ki mi je obrnil hrbet, niti takrat, ko so mi mojo željo, da bi pomagal, povrnili z nesramnostjo. Zato mi je okrog leta 1939 pritegnil pozornost napis, ki sem ga našel v neki stavbi, kjer sem vodil duhovne vaje za študente. Pisalo je: Vsak popotnik naj gre svojo pot; to je bil koristen nasvet.

Izogniti se moramo napačnemu mišljenju, da je apostolat omejen le na pričevanje preko nekaterih pobožnosti. Ti in jaz sva kristjana, toda hkrati in brez prekinitve sva tudi državljana in delavca z jasnimi dolžnostmi, ki jih morava zgledno izpolnjevati, če se zares hočeva posvečevati. Jezus Kristus je tisti, ki nas priganja: Vi ste luč sveta. Mesto, ki stoji na gori, se ne more skriti. Svetilke tudi ne prižigajo in ne postavljajo pod mernik, temveč na svetilnik, da sveti vsem, ki so v hiši. Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih.

Katerokoli poklicno delo postane svetilnik, ki sveti vašim sodelavcem in prijateljem. Zato navadno ponavljam tistim, ki se pridružijo Opus Dei, in ta trditev velja za vse, ki me poslušate: ni mi mar, če mi rečejo, da je ta in ta moj dobri sin — dober kristjan — a slab čevljar! Če se ne potrudi, da bi se dobro izučil svojega poklica ali da bi ga izvrševal s prizadevnostjo, ga ne bo mogel posvečevati niti ga izročiti Gospodu; in posvečevanje običajnega dela je kakor gibalo resnične duhovnosti za tiste, ki smo znotraj časnih stvari odločeni živeti odnos z Bogom.

Spomnim se tudi časa, ko sem v istem obdobju živel v Burgosu. Mnogi so prihajali tja, da bi z mano preživeli nekaj dni, kadar so dobili dovoljenje za izhod, poleg drugih, ki so bili nameščeni po vojašnicah tistega okrožja. Bival sem v sobi nekega zanikrnega hotela in to bivališče smo si delili z nekaj mojimi sinovi. Ker nismo imeli niti najnujnejšega, smo se organizirali tako, da ne bi tistim, ki so prihajali — bilo jih je več sto — manjkalo najpotrebnejše, da bi se lahko odpočili in obnovili svoje moči.

Imel sem navado hoditi na sprehode po bregu reke Arlanzón, medtem ko sem se pogovarjal z njimi, poslušal njihove izpovedi in jih poskušal usmeriti s primernim nasvetom, ki bi jim potrdil ali odprl nova obzorja v notranjem življenju. Z božjo pomočjo sem jih opogumljal, jih spodbujal, poživljal v njih krščansko ravnanje. Včasih so nas ti sprehodi pripeljali do samostana las Huelgas, spet drugič smo zavili v stolnico.

Rad sem se povzpel na zvonik, da so lahko od blizu opazovali izrezljano gotsko okrasje na stavbi, pravo kamnito čipko, sad potrpežljivega in napornega dela. Ob teh klepetih sem jim hotel pokazati, da tega čudovitega dela ni moč videti od spodaj. Da bi materializiral to, kar sem jim tako pogosto razlagal, sem jim dejal: To je božje delo! Dokončati osebno delo s popolnostjo, lepoto, dovršenostjo teh finih kamnitih vezenin. Ko so opazovali to resničnost, ki je vstopala skozi oči, so razumeli, da je vse to molitev, čudovit dialog z Gospodom. Tisti, ki so vlagali svoj trud v to opravilo, so zelo dobro vedeli, da nihče z mestih ulic ne bo opazil njihovega truda: bil je samo za Boga. Ali sedaj razumeš, kako te lahko poklicno delo približa Gospodu? Tudi ti delaj tako kakor tisti kamnoseki in tvoje delo bo operatio Dei, človeško delo z božjim jedrom in obliko.

Gospod nas ni ustvaril, da bi tukaj zgradil neko dokončno mesto, kajti “ta svet je pot do onega sveta, bivališča, kjer ni trpljenja.” Kljub temu pa božji otroci ne smemo zanemarjati zemeljskih dejavnosti, v katere nas postavlja Bog, da bi jih posvečevali, da bi jih prepojili s svojo blagoslovljeno vero, ki edina prinaša resnični mir, pristno veselje v duše in v različna okolja. To nenehno oznanjam že od leta 1928: nujno je pokristjaniti družbo, v vse sloje tega našega človeštva prinašati nadnaravni smisel, tako da se bomo vsi trudili svoja vsakodnevna opravila in poklicno delo povzdigovati v red milosti. Na ta način bo vse človeško delo osvetljeno z novim upanjem, ki presega meje časa in minljivosti svetnih reči.

Po krstu smo prinašalci Kristusove besede, ki razjasnjuje, vnema in pomirja našo ranjeno vest. Da bi Gospod deloval v nas in po nas, mu moramo reči, da smo se pripravljeni boriti vsak dan, čeprav vemo, da smo slabotni in nekoristni, čeprav čutimo neskončno težo osebne bede in uboge osebne šibkosti. Ponavljati mu moramo, da zaupamo vanj, v njegovo pomoč; če je treba, tudi proti upanju, kakor Abraham. Tako bomo delali z obnovljenim prizadevanjem ter druge ljudi učili odzivati se z vedrostjo, osvobojeni sovraštva, nezaupljivosti, nevednosti, nerazumevanja in črnogledosti, kajti Bog zmore vse.