Seznam točk

Dovolite mi, da vam še enkrat pokažem delček svoje osebne izkušnje. Svojo dušo vam odpiram v božji navzočnosti in v najpopolnejšem prepričanju, da nisem zgled v ničemer, da sem le cunja, ubogo orodje — gluho in nesposobno — ki ga je Gospod uporabil, da bi se še bolj očitno izkazalo, da On lahko prav dobro piše tudi z nogo od mize. Zato mi, kadar vam govorim o sebi, niti od daleč ne pride na misel, da imam za svoje delovanje morda kakšne zasluge. Še toliko manj vas poskušam prisiliti, da bi hodili po poti, po kateri je Gospod vodil mene. Čisto možno je namreč, da vas Učitelj ne prosi za to, kar je meni toliko pomagalo, da sem lahko brez ovir delal v tem Božjem delu, ki sem mu posvetil vse svoje življenje.

Zagotavljam vam — to sem izkusil na lastni koži in opazoval z lastnimi očmi — da če zaupate v božjo previdnost, če se prepustite njegovim vsemogočnim rokam, vam nikoli ne bo manjkalo sredstev za služenje Bogu, sveti Cerkvi, dušam, in ne bo vam treba zanemariti nobene od vaših obveznosti; poleg tega boste uživali veselje in mir, ki ga mundus dare non potest, kakršnega ne more dati niti posedovanje vseh zemeljskih dobrin.

Od začetkov Opus Dei leta 1928 nisem nikoli — poleg tega, da nisem imel na voljo nobenih človeških sredstev — osebno upravljal niti z enim samim centom; prav tako nisem neposredno posegal v razumljive ekonomske zadeve, ki se pojavijo ob izvajanju katerekoli dejavnosti, pri kateri so udeleženi ljudje — iz mesa in kosti, ne angeli — ki nujno potrebujejo materialna sredstva, da bi lahko učinkovito uresničevali svoje delo.

Opus Dei je in mislim, da bo vedno — do konca časov — za vzdrževanje apostolskih dejavnosti potreboval velikodušno sodelovanje mnogih ljudi: po eni strani zato, ker so te dejavnosti vedno neprofitne; po drugi strani, čeprav raste število tistih, ki sodelujejo, in se povečuje delo mojih sinov in hčera, se bo, če je prisotna božja ljubezen, apostolat razširil in povpraševanje se bo pomnožilo. Zato sem več kot enkrat nasmejal moje hčere in sinove, kadar sem jih silovito spodbujal, naj zvesto odgovorijo na božjo milost in jih opogumljal, naj se predrzno lotijo Boga in ga prosijo za več milosti in denarja, v gotovini, ki smo ga nujno potrebovali.

V prvih letih nismo imeli niti najnujnejšega. Ker jih je pritegnil božji ogenj, so k meni prihajali delavci, rokodelci, študentje …, ki niso vedeli za našo stisko in pomanjkanje. V Opus Dei smo se s pomočjo nebes namreč vedno trudili delati tako, da sta bili žrtev in molitev obilni in skriti. Ko se sedaj oziram na tisto obdobje, mi iz srca privre vdana zahvala: kakšno gotovost smo imeli v naših dušah! Vedeli smo, da nam bo, če bomo iskali božje kraljestvo in njegovo pravičnost, vse ostalo navrženo. In lahko vam zagotovim, da se zaradi pomanjkanja materialnih sredstev ni prenehala izvajati nobena apostolska pobuda: v pravem trenutku in na takšen ali drugačen način nam je naš Oče Bog s svojo običajno previdnostjo priskrbel, kar je bilo potrebno, zato da bi videli, da je On vedno dober plačnik.

Nenavezanost, o kateri govorim, potem ko pogledam naš Vzor, je gospostvo; ni kričeča in pozornost zbujajoča revščina, krinka lenobe in zanemarjenosti. Oblačiti se moraš v skladu s slogom tvojega stanú, tvojega okolja, tvoje družine, tvojega dela …, kakor tvoji prijatelji, toda zaradi Boga in z željo, da bi dajal pristno in privlačno podobo resničnega krščanskega življenja. Povsem naravno in brez nenavadnosti: zagotavljam vam, da je glede tega bolje storiti preveč kakor premalo. In ti, kako si zamišljaš držo našega Gospoda? Nisi pomislil, s kolikšnim dostojanstvom je nosil tuniko brez šivov, ki so jo verjetno stkale Marijine roke? Ali se ne spomniš, kako je v Simonovi hiši potožil, da mu niso ponudili vode za umivanje, preden je sédel k mizi? Prav gotovo je na to pomanjkanje olike opozoril zato, ker je hotel z nastalo anekdoto povzdigniti nauk, da se ljubezen pokaže v majhnih pozornostih, vendar je hotel tudi pokazati, da se drži običajev tistega okolja. Zato se bova ti in jaz potrudila biti nenavezana na zemeljske dobrine in udobje, toda brez odstopanja od običajnosti, in brez da bi počela nenavadne stvari.

Dokaz, da se čutimo gospodarje sveta in zveste božje upravitelje je zame v tem, da pazimo na stvari, ki jih uporabljamo: da bi se ohranile, trajale, se bleščale, da bi čim dlje služile svojemu namenu, da se ne bi pokvarile. V centrih Opus Dei boste našli preprosto dekoracijo, prijetno in predvsem čisto; ne smemo namreč pomešati revne hiše s slabim okusom ali z umazanijo. Seveda pa razumem, da imaš v skladu s tvojimi zmožnostmi in tvojimi družbenimi in družinskimi obveznostmi v lasti dragocene predmete in da paziš nanje z duhom mrtvičenja in nenavezanosti.