Seznam točk

Morda mi boš rekel: In zakaj bi se moral truditi? Ne odgovarjam ti jaz, ampak sveti Pavel: Kristusova ljubezen nas namreč žene. Celotno razdobje enega življenja je kratek čas za širjenje meja tvoje ljubezni. Že od samega začetka Opus Dei sem izkazoval svoje veliko prizadevanje, da bi tisti Kristusov vzklik: po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste imeli ljubezen med seboj, brez predaha ponavljal velikodušnim ljudem, ki se ga odločijo spreminjati v dejanja. Prepoznali nas bodo prav po tem, saj je ljubezen izhodiščna točka katerekoli kristjanove dejavnosti.

On, ki je čistost sama, ne zagotavlja, da bodo njegove učence prepoznali po čistosti njihovega življenja. On, ki je zmernost, ki nima niti kamna, da bi nanj naslonil svojo glavo, ki je toliko dni preživel v postu in samoti, apostolom ne reče: prepoznali vas bodo kot moje izvoljence, ker niste ne požeruhi ne pijanci.

Kristusovo čisto življenje je bilo — tako kot je in vselej bo — zaušnica takratni družbi, ki je bila nadvse izprijena, kakor je pogosto današnja. Njegova zmernost je bila še en udarec za tiste, ki so bili nenehno na pojedinah in so po jedi izzvali bruhanje, da so potem lahko še naprej jedli, s čimer so dobesedno izpolnjevali Savlove besede: svoj trebuh spreminjajo v boga.

Poglavitni apostolat, ki ga moramo kristjani uresničevati v svetu in ki je najboljše pričevanje vere, je naš prispevek k temu, da se v Cerkvi občuti vzdušje pristne ljubezni. Kadar drug drugega ne ljubimo zares, kadar med nami prihaja do napadov, obrekovanja in sporov, koga bodo tedaj pritegnili tisti, ki trdijo, da oznanjajo blagovest evangelija?

Zelo lahko in moderno je z ustnicami trditi, da ljubimo vse ljudi, vernike in nevernike. Toda če človek, ki tako govori, grdo ravna s svojimi brati v veri, potem dvomim, da v njegovem ravnanju obstaja še kaj drugega kot le hinavsko besedičenje. Kadar pa v Kristusovem srcu ljubimo tiste, s katerimi “smo otroci istega Očeta, smo povezani v isti veri in dediči istega upanja”, naša duša raste in gori v vnemi, da bi se vsi približali našemu Gospodu.

Sedaj vas spominjam na zahteve ljubezni do bližnjega, in morda bo kdo menil, da v besedah, ki sem jih pravkar izgovoril, manjka prav ta krepost. To je daleč od resničnosti. Lahko vam zagotovim, da me je — s svetim ponosom in brez lažnega ekumenizma — navdalo veselje, ko se je na drugem vatikanskem koncilu s prenovljeno močjo začela uresničevati skrb, da bi prinesli resnico tistim, ki živijo ločeni od edine Poti, Jezusove poti; goreče si namreč želim, da bi se rešilo vse človeštvo.

Da, moje veselje je bilo zelo veliko, tudi zato, ker je bil ponovno potrjen apostolat, ki je v Opus Dei najljubši, apostolat ad fidem, ki ne zavrača nobenega človeka ter omogoča nekristjanom, ateistom in poganom, da so, kolikor je mogoče, deležni duhovnih dobrin našega združenja. Vse to ima dolgo zgodovino trpljenja in zvestobe, o kateri sem pripovedoval ob drugih priložnostih. Zato brez strahu ponavljam, da je zame hinavska in lažna taka gorečnost, ki spodbuja k lepemu ravnanju s tistimi, ki so daleč, hkrati pa tepta ali prezira tiste, ki z nami živijo isto vero. Prav tako ne verjamem, da se boš zanimal za zadnjega reveža na ulici, če delaš mučenike iz svojih domačih, če ostajaš brezbrižen ob njihovem veselju, žalosti in težavah, če se ne trudiš, da bi razumel ali spregledal njihove napake, če le ne bodo žalile Boga.

Ali nas ne gane, da je apostol Janez, že prileten, največji del enega od svojih pisem posvetil prav spodbudam, naj se vedemo skladno s tem božjim naukom? Ljubezen, ki mora živeti med kristjani, se rodi iz Boga, ki je Ljubezen. Preljubi, ljubimo se med seboj, saj je ljubezen iz Boga, in vsak, ki ljubi, je rojen iz Boga in Boga pozna. Kdor ne ljubi, ni spoznal Boga, kajti Bog je ljubezen. Zadržal se je pri bratski ljubezni, kajti po Kristusu smo postali božji otroci: poglejte, kakšno ljubezen nam je podaril Oče, da bi se imenovali božji otroci — in to tudi smo.

Medtem, ko močno trka na našo vest, da bi postala bolj občutljiva za božjo milost, vztraja, da smo prejeli čudovit dokaz Očetove ljubezni do ljudi: V tem se je razodela božja ljubezen do nas, da je Bog poslal na svet svojega edinorojenega Sina, da bi živeli po njem. Gospod je prevzel pobudo in nam prišel naproti. Dal nam je ta zgled, da bi skupaj z Njim šli služit drugim, da bi — rad to ponavljam — svoje srce velikodušno položili na tla, da bodo drugi hodili po mehkem in bo njihov boj zanje prijetnejši. Tako bi morali ravnati, ker smo postali otroci istega Očeta, tistega Očeta, ki nam je brez pomislekov izročil svojega nadvse ljubljenega Sina.