Seznam točk

Laicistična miselnost in drugi načini razmišljanja, ki bi jih lahko imenovali pietistične, sovpadajo v tem, da kristjana ne štejejo za celovitega in popolnega človeka. Po mnenju prvih evangeljske zahteve zadušijo človekove kvalitete, po mnenju drugih padla človeška narava postavlja v nevarnost čistost vere. Rezultat je isti: ne spoznajo globine Kristusovega učlovečenja, ne vedo, da je Beseda meso postala, torej človek, in se naselila med nami.

Moja izkušnja kot izkušnja človeka, kristjana in duhovnika me je naučila ravno nasprotnega: ni srca, pa naj še tako globoko tiči v grehu, ki ne bi kakor ostanki žerjavice pod pepelom skrivalo žara plemenitosti. In kadar sem na samem in s Kristusovo besedo udaril v teh srcih, so se vedno odzvala.

Na tem svetu mnogi nimajo osebnega odnosa z Bogom; so ljudje, ki morda niso imeli priložnosti, da bi slišali božjo besedo, ali pa so jo pozabili. Toda njihova naravnanost je človeško iskrena, zvesta, sočutna, poštena. In drznem si trditi, da je tisti, ki združuje vse te pogoje, tik pred tem, da bo velikodušen tudi do Boga; človeške kreposti so namreč temelj nadnaravnih.

Res je, da ta osebna sposobnost ni dovolj: nihče se ne reši brez Kristusove milosti. Toda če posameznik ohranja in goji načelo poštenosti, mu bo Bog izravnal pot; in lahko bo svetnik, ker je znal živeti kot dober človek.

Morda ste videli drugačne, v določenem smislu prav nasprotne primere: mnogi, ki se imenujejo kristjani — ker so bili krščeni in prejemajo zakramente — a se izkažejo kot nezvesti, lažnivi, neiskreni, polni napuha … In naenkrat padejo. So kot zvezde, ki za nekaj trenutkov zasvetijo na nebu, potem pa se dokončno utrnejo.

Bog hoče, da smo zelo človeški, če sprejmemo odgovornost njegovih otrok, ki jo nosimo. Glava naj se dotika nebes, noge pa naj trdno stopajo po zemlji. Cena krščanskega življenja ni prenehati biti ljudje ali opustiti prizadevanje, da bi pridobili kreposti, ki jih nekateri že imajo, četudi ne poznajo Kristusa. Cena vsakega kristjana je odrešujoča kri našega Gospoda, ki hoče, da smo — ponavljam — zelo človeški in zelo božji, ter da se vsak dan trudimo posnemati Njega, ki je perfectus Deus, perfectus homo.

Človeške kreposti od nas zahtevajo nenehen trud. Ni namreč enostavno dalj časa obdržati držo poštenosti v situacijah, ki bi lahko ogrozile našo varnost. Poglejte čisti obraz resnicoljubnosti: je res zastarela? Ali je dokončno zmagalo kompromisarstvo, zavijanje v celofan in olepševanje? Ljudje se bojijo resnice. Zato posegajo po bednem dokazilu: trditvi, da nihče ne govori in ne živi resnice, da se vsi zatekajo k pretvarjanju in lažem.

Na srečo ni tako. Obstajajo mnogi ljudje, kristjani in nekristjani, ki so za resnico odločno pripravljeni žrtvovati svojo čast in dobro ime, ki se ne obračajo po vetru. Ker ljubijo iskrenost, se ti ljudje znajo popraviti, ko odkrijejo, da so se zmotili. Ne popravi svoje napake, kdor laže že od vsega začetka, kdor je resnico spremenil le v nekakšno zvenečo besedo, da bi prikril svojo nenačelnost.

Naravnost in preprostost sta dve čudoviti človeški kreposti, ki človeka naredita zmožnega sprejeti Kristusovo sporočilo. Nasprotno pa vse, kar je zapleteno, komplicirano, nenehno vrtenje okrog samega sebe, zgradi zid, ki pogosto preprečuje, da bi slišali Gospodov glas. Spomnite se, kaj Kristus očita farizejem: zaprli so se v prekanjen svet, kjer se zahteva plačevanje desetine od mete, kopra in kumine, zavrgli pa so najbolj bistvene zahteve postave: pravičnost in vero. Skrbno precedijo vse komarje, pogoltnejo pa kamelo.

Ne. Niti plemenito človeško življenje nekoga, ki — brez svoje krivde — ne pozna Jezusa Kristusa, niti krščansko življenje ne sme biti čudno, nenavadno. Vse te človeške kreposti, o katerih danes razmišljamo, vodijo k istemu zaključku. Zares človek je tisti, ki se trudi biti resnicoljuben, zvest, iskren, srčen, zmeren, velikodušen, veder, pravičen, delaven, potrpežljiv. Morda je res težko tako ravnati, toda nikoli ni nenavadno. Če bi bil kdo presenečen nad tem, bi bilo to tako, ker gleda z nejasnim pogledom, ki ga zamegljuje skrivna strahopetnost, pomanjkanje stanovitnosti.

Kadar se nekdo trudi za rast človeških kreposti, je njegovo srce že zelo blizu Jezusu Kristusu. In kristjan opazi, da ga božje kreposti: vera, upanje, ljubezen, ter vse druge kreposti, ki jih prinaša božja milost, spodbujajo, da nikoli ne zanemari dobrih lastnosti, ki si jih deli z mnogimi ljudmi.

Človeške kreposti so — ponavljam — temelj nadnaravnih; in slednje vedno dajejo novo spodbudo, da človek lahko deluje pošteno. Toda v vsakem primeru ni dovolj le želja, da bi imeli te kreposti: potrebno je, da se jih naučimo živeti. Discite benefacere, naučite se delati dobro. Treba se je dnevno vaditi v ustreznih dejanjih — delih iskrenosti, resnicoljubnosti, uravnovešenosti, vedrosti, potrpežljivosti; kajti ljubezen so dela in Boga ne gre ljubiti samo z besedo, temveč v dejanju in v resnici.

Če živimo tako, bomo v svetu uresničili delo miru; služenje Gospodu bomo drugim znali narediti prijetno — veselega darovalca namreč Bog ljubi. Kristjan je eden izmed mnogih v družbi; toda iz njegovega srca bo prekipevalo veselje človeka, ki si je zastavil, da bo z nenehno pomočjo milosti izpolnjeval Očetovo voljo. In ne počuti se kot žrtev, niti oslabljen, niti omejevan. Hodi z dvignjeno glavo, ker je človek in ker je božji otrok.

Naša vera tem krepostim, ki jih noben človek ne bi smel zanemariti, daje ves njihov pomen. Kristjana nihče ne more premagati v človeškosti. Zato je nekdo, ki sledi Kristusu — ne po lastnem zasluženju, temveč po Gospodovi milosti — ljudem okoli sebe sposoben posredovati tisto, kar včasih zaslutijo, a ne uspejo razumeti: da je resnična sreča, resnično služenje bližnjemu mogoče le prek Srca našega Odrešenika, ki je perfectus Deus, perfectus homo.

Zatecimo se k Mariji, naši Materi, najodličnejšemu bitju, kar jih je izšlo iz božjih rok. Prosímo jo, naj iz nas naredi ljudi, ki so predani dobremu, ter da bodo te človeške kreposti, vgrajene v življenje milosti, postale najboljša pomoč tistim, ki skupaj z nami v svetu delajo za mir in srečo vseh.