Seznam točk

Če privoliš v to, da Bog gospoduje nad tvojo ladjo, da je On njen gospodar — kakšna varnost! … Tudi takrat, ko je videti, da je odsoten, da je zaspal, da ne skrbi za nas in se sredi najtemačnejšega mraka dviguje vihar. Sveti Marko pripoveduje, da so se sredi takšnih okoliščin znašli apostoli; videl je, kako se mučijo z veslanjem, kajti veter jim je bil nasproten. Okrog četrte nočne straže je šel k njim tako, da je hodilpo jezeru. (…) Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!Nato je stopil k njim v čoln in veter je ponehal.

Otroci moji, na zemlji se dogaja toliko stvari …! Lahko bi vam pripovedoval o bolečinah, o trpljenju, o surovem ravnanju, o mučeništvu — prav nič ne pretiravam — o junaštvu mnogih ljudi. V naših očeh, v našem razumu se včasih pojavi misel, da Jezus spi, da nas ne sliši; toda sveti Luka pripoveduje, kako Gospod ravna s svojimi: Medtem ko so se peljali, je zaspal. In nad jezero je prihrumel silen vihar. Čoln je napolnila voda in bili so v nevarnosti. Pristopili so torej, ga prebudili in rekli: Učenik, učenik, izgubljeni smo! In vstal je ter zapretil vetru in razburkani vodi. Ponehala sta in nastala je tišina. Rekel jim je: Kje je vaša vera?

Če se izročimo, se On izroči nam. Potrebno je popolnoma zaupati v Učitelja, se prepustiti njegovim rokam brez pridržkov; mu z deli pokazati, da je ladja njegova, da hočemo, da po svojih željah razpolaga z vsem, kar nam pripada.

Naj zaključim in prosim Sveto Marijo za posredovanje s temi sklepi: živimo iz vere; vztrajajmo z upanjem; ostanimo tesno ob Jezusu Kristusu; zares, zares, zares ga ljubímo; prehodímo in okušajmo svojo pustolovščino ljubezni, ker smo namreč zaljubljeni v Boga; pustímo, da Kristus stopi na našo ubogo barko in prevzame vodstvo v naši duši kot njen Gospodar in Gospod; z iskrenostjo mu izkazujmo, da se bomo trudili vedno ostati v njegovi navzočnosti, podnevi in ponoči, saj nas je On poklical k veri: Ecce ego quia vocasti me! In prišli smo v njegovo stajo, ker nas je pritegnilo njegovo klicanje in žvižgi dobrega Pastirja, z gotovostjo, da bomo le v njegovi senci našli resnično časno in večno srečo.

Ponavljam vam: ne sprejemam nobenega drugega suženjstva kakor suženjstvo božji ljubezni. To pa zato, ker je — kot sem vam povedal že ob drugih priložnostih — vera največji upor človeka, ki ne prenaša tega, da bi živel kot žival, ki ni zadovoljen in ni miren, če se ne obrača k svojemu Stvarniku in ga ne pozna. Hočem, da ste uporniški, osvobojeni slehernih vezi, ker hočem — Kristus hoče! — da ste božji otroci. Suženjstvo ali božje otroštvo: tukaj je dilema našega življenja. Ali božji otroci ali sužnji napuha, čutnosti, tega tesnobnega egoizma, s katerim se otepajo tolike duše.

Božja ljubezen označuje pot resnice, pravičnosti, pot dobrega. Ko se odločimo odgovoriti Gospodu: Moja svoboda je zate, smo osvobojeni vseh verig, ki so nas priklepale na nepomembne reči, na neumne skrbi, na ozkosrčne ambicije. In svobodo — neprecenljivi zaklad, dragoceni biser, ki bi ga bilo škoda metati živalim, v celoti uporabljamo za to, da se učimo delati dobro.

To je veličastna svoboda božjih otrok. Kristjani, ki so spričo razpuščenosti tistih, ki niso sprejeli božje besede, v svojem vedenju boječi, zadržani ali pa jim zavidajo — bi dokazali, da imajo bedno predstavo o naši veri. Če zares izpolnjujemo Kristusovo postavo — če se trudimo, da bi jo izpolnjevali, kajti ne bo nam vedno uspelo — bomo odkrili, da smo obdarjeni s čudovito odločnostjo duha, ki ji ni treba nekje drugje iskati pomena najpopolnejšega človeškega dostojanstva.

Naša vera ni breme niti omejitev. Kako revno predstavo o krščanski resnici bi pokazal, kdor bi razmišljal tako! Ko se odločimo za Boga, ne izgubimo ničesar, temveč pridobimo vse: kdor za ceno svoje duše najde svoje življenje, ga bo izgubil, in kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel.

Potegnili smo zmagovalno karto, ki prinaša glavno nagrado. Ko nam nekaj preprečuje, da bi to jasno videli, preiščimo notranjost svoje duše: morda v nas obstaja premalo vere, premalo osebnega odnosa z Bogom, premalo življenja molitve. Prositi moramo Boga, po posredovanju njegove in naše Matere, naj v nas poveča njegovo ljubezen, naj nam dá izkusiti sladkost njegove navzočnosti; kajti le tedaj, ko ljubimo, je mogoče priti k najpolnejši svobodi: ko nočemo nikoli, v vsej večnosti nikoli zapustiti cilja naše ljubezni.

Naravnost in preprostost sta dve čudoviti človeški kreposti, ki človeka naredita zmožnega sprejeti Kristusovo sporočilo. Nasprotno pa vse, kar je zapleteno, komplicirano, nenehno vrtenje okrog samega sebe, zgradi zid, ki pogosto preprečuje, da bi slišali Gospodov glas. Spomnite se, kaj Kristus očita farizejem: zaprli so se v prekanjen svet, kjer se zahteva plačevanje desetine od mete, kopra in kumine, zavrgli pa so najbolj bistvene zahteve postave: pravičnost in vero. Skrbno precedijo vse komarje, pogoltnejo pa kamelo.

Ne. Niti plemenito človeško življenje nekoga, ki — brez svoje krivde — ne pozna Jezusa Kristusa, niti krščansko življenje ne sme biti čudno, nenavadno. Vse te človeške kreposti, o katerih danes razmišljamo, vodijo k istemu zaključku. Zares človek je tisti, ki se trudi biti resnicoljuben, zvest, iskren, srčen, zmeren, velikodušen, veder, pravičen, delaven, potrpežljiv. Morda je res težko tako ravnati, toda nikoli ni nenavadno. Če bi bil kdo presenečen nad tem, bi bilo to tako, ker gleda z nejasnim pogledom, ki ga zamegljuje skrivna strahopetnost, pomanjkanje stanovitnosti.

Niti najmanj ne verjemite tistim, ki krepost ponižnosti predstavljajo kot pretirano človeško plašnost ali kot večno obsojenost na žalost. Čutiti se kot ilovica, popravljena s sponkami, je nenehen vir veselja; pomeni prepoznati svojo majhnost pred Bogom: otrok, sin. Ali obstaja večje veselje, kakor je veselje tistega, ki ve, da je ubog in šibek, ve pa tudi, da je božji otrok? Zakaj se ljudje žalostimo? Ker se življenje na zemlji ne odvija tako, kakor smo pričakovali mi osebno, ker se pojavljajo ovire, ki nam onemogočajo ali otežijo napredovanje pri uresničevanju tega, kar hočemo doseči.

Nič od tega se ne zgodi, kadar duša živi nadnaravno resničnost svojega božjega otroštva. Če je Bog za nas, kdo je zoper nas? Naj bodo žalostni tisti, ki se trudijo, da se ne bi priznali za božje otroke; to ponavljam že od zmeraj.

Za zaključek bomo v današnji liturgiji odkrili dve prošnji, ki morata kakor puščica poleteti iz naših ust in našega srca: Vsemogočni Bog, naj se vedno oklepamo vsega, kar je tvoje, in spoštljivo prejemamo nebeške darove.Daj nam, prósimo, Gospod, vztrajno izvrševati tvojo voljo, da ti bo v naših dneh služilo vedno več ljudi in z vedno večjim zasluženjem. Služiti, otroci moji, služiti je naša naloga.

Vrnimo se k pripovedi svetega Mateja: Vemo, da si resnicoljuben in v resnici učiš božjo pot. Vedno znova sem presenečen ob taki nesramnosti. Vodi jih namen, da bi izkrivljali besede našega Gospoda Jezusa, da bi ga presenetili pri kakšni nepazljivosti, in namesto da bi jasno izrazili, kar se jim je zdelo kot nerešljiva uganka, poskušajo Učitelja zmesti s pohvalami, ki bi smele priti samo z vdanih ustnic, iz poštenega srca. Namenoma sem se zadržal pri teh odtenkih ne zato, da bi se naučili biti nezaupljivi, temveč preudarni; da ne bi sprejeli zvijačnega pretvarjanja, četudi preoblečenega v besede ali dejanja, ki sama na sebi sicer ustrezajo resničnosti. Enako se dogaja v odlomku, ki ga sedaj opazujemo: Ti ne delaš razlik, mu pravijo; Ti si prišel za vse ljudi; nič te ne more zadržati, da bi oznanjal resnico in učil dobro.

Naj še enkrat ponovim: bodite preudarni, vendar ne nezaupljivo previdni. Vsem izkazujte popolno zaupanje, bodite zelo plemeniti. Zame je več vredna beseda kristjana, zvestega človeka — popolnoma zaupam vsakemu kristjanu — kot pa podpis stotih enodušnih notarjev, čeprav sem bil morda kdaj ogoljufan, ker sem se držal tega merila. Raje dovolim, da kakšen brezvestnež zlorabi to zaupanje, kakor da bi kogarkoli izključil kot nevrednega zaupanja, ki si ga zasluži kot človek in kot božji otrok. Zagotavljam vam, da me sadovi takega ravnanja nikoli niso razočarali.