Seznam točk

Tukaj, v navzočnosti Boga, ki nas spremlja iz tabernaklja — kako nas krepi ta resnična Jezusova bližina! — bomo danes premišljevali o tem sladkem božjem daru, o upanju, ki naše duše napolnjuje z veseljem. Spe gaudentes — bodimo veseli, kajti če smo zvesti, nas čaka neskončna Ljubezen.

Nikoli ne pozabímo, da sta za vse — torej za vsakogar od nas — mogoča samo dva načina obstoja na zemlji: ali živimo božje življenje in si prizadevamo, da bi ugajali Bogu, ali pa živimo življenje živali z večjo ali manjšo človeško omiko, kadar Boga ne upoštevamo. Nikoli nisem pripisoval posebne teže lažnim svetim možem, ki glasno razglašajo, da niso verni; zares jih imam rad, kakor vse ljudi, moje brate; občudujem njihovo dobro voljo, ki se v določenih vidikih lahko izkaže kot junaška. Pa vendar mi je žal zanje, ker imajo to veliko nesrečo, da jim manjka božje luči in topline ter neizrekljivo veselje božje kreposti upanja.

Iskren kristjan, ki dosledno živi svojo vero, vedno deluje pred Bogom in z nadnaravnim pogledom. Sredi zemeljskih prizadevanj dela na tem svetu, ki ga strastno ljubi, s pogledom, uprtim v nebo. To nam potrjuje sveti Pavel: Quae sursum sunt quaerite; iščite to, kar je zgoraj, kjer je Kristus, sedeč na Božji desnici. Mislite na to, kar je zgoraj, ne na to, kar je na zemlji. Kajti umrli ste — temu, kar je posvetno, ko ste prejeli krst — in vaše življenje je skrito s Kristusom v Bogu.

Čeprav obstaja veliko bojazljivih in lahkomiselnih ljudi, pa se na tej naši zemlji mnogi pravilno naravnani ljudje, ki jih vodijo plemeniti ideali — četudi brez nadnaravnega motiva, zgolj iz človekoljubja — spopadajo z vsakovrstnimi odrekanji in se velikodušno razdajajo v služenju drugim, katerim pomagajo v njihovem trpljenju ali v njihovih težavah. Vedno se čutim spodbujenega k spoštovanju in celo občudovanju vztrajnosti nekoga, ki odločno dela za nek čist ideal. Kljub temu mislim, da je moja dolžnost opomniti, da se vse, kar začenjamo tukaj na zemlji, če je izključno naš podvig, rodi s pečatom minljivosti. Premišljujte besede iz Svetega pisma: Ozrl sem se po vseh svojih delih, ki so jih opravile moje roke, in po trudu, ki sem ga imel pri uresničevanju:in glej, vse je nečimrnost in lovljenje vetra, ni dobička pod soncem.

Ta negotovost pa ne zaduši upanja. Prav nasprotno, ko priznamo, kako malenkostne in nepredvidljive so zemeljske pobude, se to delo odpre pravemu upanju, ki povzdiguje vsa človeška opravila in jih spreminja v kraj srečevanja z Bogom. Naše delo tako osvetli večna luč, ki prežene temo razočaranj. Če pa časne podvige spremenimo v absolutne cilje ter iz svojega obzorja odstranimo večno bivališče in namen, za katerega smo bili ustvarjeni — ljubiti in slaviti Gospoda in ga kasneje posedovati v nebesih — se najsijajnejša prizadevanja spremenijo v izdajstva in celo v sredstvo za ponižanje človeka. Spomnite se iskrenega in znamenitega vzklika svetega Avguština, ki je izkusil toliko grenkobe, ko še ni poznal Boga in je iskal srečo zunaj Njega: “Zakaj zase si nas ustvaril in nemirno je naše srce, dokler ne počije v tebi.” V človeškem življenju morda ni ničesar bolj tragičnega kakor razočaranja, ki jih doživimo zaradi sprevračanja ali potvarjanja upanja, katerega cilj ni Ljubezen, ki nasičuje, ne da bi nasitila.

Gotovost tega, da se čutim oziroma vem, da sem božji otrok, me navdaja z resničnim upanjem in želim si, da bi bilo enako tudi z vami. To upanje je nadnaravna krepost, ki se, ko je položena v človeška bitja, prilagodi naši naravi in je tudi zelo človeška krepost. Srečen sem, ker bomo zagotovo dosegli nebesa, če bomo ostali zvesti do konca; v blaženosti, ki jo bomo prejeli, quoniam bonus, ker je moj Bog dober in je njegovo usmiljenje neskončno. Zaradi tega prepričanja razumem, da samo tisto, kar je zaznamovano z božjo sledjo, razodeva neizbrisno znamenje večnosti in ima neminljivo vrednost. Zato me upanje ne ločuje od stvari tega sveta, temveč me tej resničnosti približuje na nov, krščanski način, ki poskuša v vsem odkriti odnos padle narave z Bogom Stvarnikom in Bogom Odrešenikom.

Morda se bodo mnogi vprašali: V kaj moramo upati kristjani? Svet nam namreč ponuja mnoge dobrine, privlačne za naše srce, ki zahteva srečo in hrepeneče išče ljubezen. Mi pa bi radi s polnimi rokami sejali mir in veselje, nismo zadovoljni z dosežki osebne uspešnosti in trudimo se, da bi bili zadovoljni vsi, ki nas obdajajo.

Na žalost nekateri ljudje s pogledom, ki je sicer dostojanstven, vendar pozemski, ter z izključno minljivimi ideali pozabljajo, da morajo biti kristjanova hrepenenja naravnana k najvišjim, neskončnim vrhovom. Zanima nas božja ljubezen sama, želimo jo uživati v polnosti, v neskončnem veselju. Na veliko načinov smo izkusili, da bo tisto, kar obstaja tu spodaj, za vse ljudi minilo, ko bo konec tega sveta, še prej pa za vsakega posameznika ob njegovi smrti, kajti bogastvo in časti nas ne spremljajo v grob. Zato smo se s krili upanja, ki opogumlja naša srca, da bi se dvignila k Bogu, naučili moliti: In te Domine speravi, non confundar in aeternum, vate, Gospod, zaupam, da me boš vodil s svojo roko sedaj in v vsakem trenutku in na veke.

Rastimo v upanju, kajti tako se bomo utrjevali v veri, ki je temelj tega, kar kdo upa, prepričanje o stvareh, ki se ne vidijo. Rastimo v tej kreposti, ki pomeni prositi Gospoda, naj v nas poveča njegovo ljubezen. Kajti zares zaupamo samo v tisto, kar ljubimo z vso močjo; in ljubiti Gospoda je vredno truda. Tako vi kakor jaz smo izkusili, da se zaljubljen človek izroča z gotovostjo, v čudovitem sozvočju src, ki bijejo v eni sami volji. In kaj je božja ljubezen? Ali ne veste, da je Kristus umrl za vsakogar od nas? Da, za to naše ubogo, majhno srce se je izvršila Jezusova žrtev.

Gospod nam pogosto govori o nagradi, ki nam jo je pridobil s svojo smrtjo in s svojim vstajenjem. Odhajam, da vam pripravim prostor. Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz. Nebesa so cilj naše zemeljske poti. Jezus Kristus je šel tja pred nami in tam v družbi Device Marije in svetega Jožefa — ki ga zelo častim — ter angelov in svetnikov pričakuje naš prihod.

Nikoli ni manjkalo krivovercev — tudi v času apostolov — ki so poskušali kristjanom iztrgati upanje. Če pa se oznanja, da je Kristus vstal od mrtvih, kako nekateri med vami govorijo, da ni vstajenja mrtvih? Če ni vstajenja mrtvih, tudi Kristus ni vstal. Če pa Kristus ni vstal, potem je prazno tudi naše oznanilo, prazna tudi vaša vera. Božanskost naše poti — Jezus, ki je pot, resnica in življenje — je zagotovo poroštvo, da se bo končala v večni sreči, če se ne bomo ločili od Njega.