Seznam točk

Moje, moje, moje …, mislijo, govorijo in delajo mnogi. Kako zoprna reč! Sveti Hieronim pravi: “Kar je zapisano: da bi iskali opravičila za grehe (Ps 141,4), se zares uresničuje pri teh ljudeh, ki grehu napuha dodajajo še greha lenobe in malomarnosti.”

Napuh je tisti, ki nenehno ponavlja moje, moje, moje … Slaba lastnost, ki človeka spremeni v jalovo bitje, ki onesposobi hrepenenje, da bi delal za Boga, ki ga vodi k temu, da v prazno zapravlja svoj čas. Ne izgúbi svoje učinkovitosti, raje onesposobi svojo sebičnost. Tvoje življenje zate? Tvoje življenje je za Boga, za dobro vseh ljudi, za ljubezen do Gospoda. Izkoplji tisti talent! Naredi ga donosnega in okusil boš veselje dejstva, da v tem nadnaravnem podjetju ni pomembno, če rezultat na zemlji ni ravno čudež, ki bi ga ljudje lahko občudovali. Kar je zares bistveno, je izročiti vse, kar smo in kar imamo, poskušati razviti talent in se nenehno truditi, da bi obrodili dober sad.

Bog nam morda daje še eno leto, da bi mu služili. Ne razmišljaj o petih letih niti o dveh. Osredotoči se samo na to leto: na to eno, v katerem smo začeli: izročimo ga, ne pa zakôpljimo! Takšna bi morala biti naša naravnanost.

Bil je neki hišni gospodar, ki je zasadil vinograd, ga obdal z ograjo, izkopal v njem stiskalnico in sezidal stolp. Dal ga je v najem viničarjem in odpotoval.

Želel bi, da premišljujemo o nauku te prilike z vidika, ki nas sedaj zanima. Izročilo je v tej pripovedi videlo prispodobo usode od Boga izvoljenega ljudstva in v prvi vrsti nam pokaže, kako ljudje na tolikšno Gospodovo ljubezen odgovorimo z nezvestobo in pomanjkanjem hvaležnosti.

Rad bi se zadržal pri besedah in odpotoval. Takoj pridem do zaključka, da kristjani ne smemo zapustiti tega vinograda, v katerega nas je postavil Gospod. Svoje moči moramo vložiti v to delo, znotraj ograje, delati v stiskalnici, in ko se konča naporno delo dneva, počivati v stolpu. Če se pustimo premagati udobju, bi bilo enako, kot da bi Kristusu odgovorili: Ah, moja leta so zame, ne zate. Nočem se odločiti, da bi obdeloval tvoj vinograd.

Gospod nam je podaril življenje, čute, sposobnosti, neštete milosti: in nimamo pravice pozabiti, da smo delavci, med mnogimi na tem posestvu, na katerega nas je postavil On, da bi sodelovali pri nalogi, da drugim prinašamo hrano. Naše mesto je tukaj, znotraj teh meja; tukaj smo, da se dnevno razdajamo skupaj z Njim in mu pomagamo pri njegovem odrešenjskem delu.

Dovolite mi, da vztrajam: tvoj čas zate? Tvoj čas za Boga! Morda po Gospodovem usmiljenju ta sebičnost še ni vstopila v tvojo dušo. To ti govorim zato, če boš morda kdaj čutil, da tvoje srce omahuje v Kristusovi veri. Takrat te prosim — Bog te prosi — za zvestobo v tvojem prizadevanju, da obvladaš napuh, zajeziš domišljijo, da si ne dovoliš lahkomiselnosti in ne odideš daleč stran, da ne pobegneš.

Tisti dninarji, ki so bili sredi trga, so imeli odveč cel dan; tisti človek, ki je skril talent v zemljo, je hotel zapravljati svoje ure; tisti, ki bi moral skrbeti za vinograd, gre drugam. Vsem je skupna nekakšna brezčutnost pred veliko nalogo, ki jo je Učitelj zaupal vsakemu kristjanu: da se zavedamo, da smo njegovo orodje in tako tudi ravnamo, zato da bi soodreševali skupaj z Njim; da razdamo vse svoje življenje v tej veseli daritvi, da se izročimo za dobro duš.

Če se kristjan bori, da bi pridobil te kreposti, se njegova duša naravna k učinkovitemu prejemanju milosti Svetega Duha: in dobre človekove lastnosti se okrepijo po nagibih, ki jih Tolažnik polaga v njegovo dušo. Tretja oseba presvete Trojice — dušam sladki gost — podarja svoje darove: dar modrosti, umnosti, svéta, moči, vednosti, pobožnosti in strahu božjega.

Takrat zaznamo veselje in mir, veseli mir, notranjo radost s človeško krepostjo veselja. Kadar si domišljamo, da se vse podira pred našimi očmi, se ne podira nič, kajti Ti, o Bog, si vendar moje zavetje. Če Bog prebiva v naši duši, je vse ostalo, pa naj je videti še tako pomembno, nebistveno, prehodno; toda mi, v Bogu, smo tisto, kar ostane.

Sveti Duh nam z darom pobožnosti pomaga, da se z gotovostjo lahko štejemo za božje otroke. In zakaj bi bili božji otroci žalostni? Žalost je stranski proizvod sebičnosti. Če hočemo živeti za Gospoda, nam ne bo manjkalo veselja, pa čeprav odkrijemo naše napake in našo bedo. Veselje vstopi v življenje molitve do te mere, da ne moremo drugega, kot da na glas zapojemo: zato ker ljubimo, pojejo pa tisti, ki so zaljubljeni.

Slišimo govoriti o napuhu in morda si predstavljamo gospodovalno, vzvišeno vedenje: silen hrup glasov, ki kličejo zmagovalcu, ko gre mimo, kakor rimski cesar pod visokimi slavoloki, ki skloni svojo glavo v strahu, da se ne bi njegovo veličastno čelo dotaknilo belega marmorja.

Bodimo realni: tak napuh pride v poštev samo v nori fantaziji. Boriti se moramo proti drugim, bolj prefinjenim in pogostejšim oblikam napuha: ošabnost, ki ima raje svojo lastno odličnost kakor pa odličnost bližnjega; nečimrnost v pogovorih, mislih in kretnjah; skoraj bolezenska občutljivost, užaljenost zaradi besed in dejanj, ki na noben način ne pomenijo nikakršne žalitve.

Vse to je lahko in tudi je vsakdanja skušnjava. Človek ima samega sebe za sonce in središče ljudi, ki ga obdajajo. Vse se mora vrteti okrog njega. In v svoji bolestni vnemi neredko poseže celo po hlinjenju bolečine, žalosti in bolezni: da bi drugi skrbeli zanj in ga razvajali.

Največji del konfliktov, ki se pojavljajo v notranjem življenju mnogih ljudi, proizvede domišljija: menda so rekli, menda si bodo mislili, morda me cenijo … In ta uboga duša trpi zaradi svoje žalostne nečimrnosti, zaradi neresničnih sumničenj. V tej nesrečni pustolovščini se njihova grenkoba nikoli ne konča in poskušajo pri drugih izzvati nemir: ker ne znajo biti ponižni, ker se niso naučili pozabiti nase, da bi se velikodušno izročili v služenje drugim zaradi ljubezni do Boga.

Naj vas ne zadržuje noben hinavski razlog: uporabite čisto zdravilo. Toda delajte z materinsko roko, z neskončno nežnostjo naših mater, ko so nam zdravile majhne in velike rane naših otroških iger in padcev. Če je treba počakati nekaj ur, počakamo, a nikoli več, kot je nujno potrebno; sicer bi naše ravnanje izkazovalo lagodnost, strahopetnost, nekaj popolnoma drugačnega od razumnosti. Vsi, na prvem mestu tisti, ki se ukvarjate z izobraževanjem, zavrnite strah pred tem, da bi razkužili rano.

Mogoče je, da bo kdo zvijačno zašepetal na uho tistih, ki bi morali zdraviti, pa so neodločni ali pa se nočejo soočiti s svojim poslanstvom: Učitelj, vemo,da si resnicoljuben. Ne trpite take ironične pohvale; kajti tisti, ki se ne trudijo vestno opravljati svojega dela, niso učitelji, ker ne kažejo prave poti, in niso pravi, ker s svojo lažno razumnostjo prezirajo ali pa imajo za pretirana jasna pravila, ki so jih tisočkrat potrdili pošteno ravnanje, starost, znanje dobrega vodenja, poznavanje človeške šibkosti ter ljubezen do vsake ovce. Vse to nas spodbuja, da spregovorimo, da posredujemo, da pokažemo, da nam ni vseeno.

Lažne učitelje obvladuje strah pred tem, da bi izpili čašo resnice; nemirni postanejo že samo ob misli na to, da bi v nekih določenih okoliščinah posegli po bolečem protisredstvu, kar pa je obveznost. V takšnem ravnanju — o tem ste lahko prepričani — ni razumnosti, niti usmiljenja, niti prave pameti; taka drža odraža bojazljivost, pomanjkanje odgovornosti, nerazumnost in nespamet. Isti ljudje potem, ko jih zajame panika zaradi razdejanja, poskušajo zavirati zlo, ko je za to že prepozno. Ne spomnijo se, da krepost razumnosti zahteva pravočasno upoštevanje in posredovanje dozorelega nasveta starodavnih izkušenj, čistega pogleda in nezavezanega jezika.