Seznam točk

Ko so mu spregovorili o tem, da bi se osebno zavezal, se je odzval s takšnim razmišljanjem: “V tem primeru bi lahko naredil to …, moral bi storiti ono …”

— Odgovorili so mu: “Tukaj ne barantamo z Gospodom. Božja postava, Gospodovo povabilo se sprejme ali pa opusti takšno, kot je. Treba se je odločiti: naprej, brez omahovanja in z veliko poguma, ali pa oditi. “Qui non est mecum …” — kdor ni z Menoj, je proti Meni.”

Od pomanjkanja velikodušnosti do mlačnosti je le en korak.

Zato da ga ti ne bi posnemal, prepišem iz nekega pisma tale primer strahopetnosti: “Vsekakor se vam lepo zahvaljujem, da se spomnite name, ker potrebujem veliko molitve. Vendar vam bom tudi hvaležen, če se v prošnji Gospodu, da me napravi za “apostola”, ne boste trudili prositi, da bi od mene zahteval izročitev moje svobode.”

Tisti tvoj znanec, zelo inteligenten, dober meščan, dober človek, je dejal: “Treba je spoštovati zakon, vendar zmerno, brez pretiravanja, čimbolj neobremenjeno.”

In je dodal: “Da bi grešil? Ne. Toda, da bi se izročil, tudi ne.”

Zares je mučno gledati te skope, preračunljive ljudi, ki se niso zmožni predati plemenitemu cilju.

Kadar te tvoja sebičnost oddalji od skupnega hrepenenja ljudi po dobrobiti in svetosti, kadar postaneš preračunljiv ter te gmotna in duhovna beda tvojih bližnjih ne ganeta, me prisiliš, da ti v obraz povem nekaj zelo krepkega, zato da bi ukrepal: če ne čutiš blaženega bratstva do svojih bratov ljudi in živiš ob robu velike krščanske družine, si ubog zapuščenec.

Kaže veliko navdušenja in razumevanja. Ko pa vidi, da gre za “njega”, da mora “on” resno prispevati, se strahopetno umakne.

Spominja me na tiste, ki so v trenutkih hude nevarnosti z lažnim pogumom kričali: Vojna, vojna! Niso pa hoteli prispevati denarja, niti se javiti za obrambo svoje domovine.

Sam si …, pritožuješ se …, vse ti je nadležno. — Ker te tvoja sebičnost ločuje od tvojih bratov in ker se ne približaš Bogu.

Izpolnjuješ zahteven načrt življenja: vstajaš zgodaj, moliš, prejemaš zakramente, veliko delaš ali študiraš, si zmeren, se mrtvičiš …, vendar opažaš, da ti nekaj manjka!

Ponesi v svoj pogovor z Bogom tale razmislek: ker svetost — boj, da bi jo dosegel — pomeni polnost ljubezni, moraš pregledati svojo ljubezen do Boga in zaradi Njega do drugih. Morda boš potem odkril velike pomanjkljivosti, skrite v tvoji duši, proti katerim se sploh nisi boril: nisi dober otrok, dober brat, dober tovariš, dober prijatelj, dober kolega; in ker neurejeno ljubiš “svojo svetost”, si nevoščljiv.

“Žrtvuješ” se v mnogih “osebnih” podrobnostih, zato si navezan sam nase, na svojo osebnost, pravzaprav ne živiš za Boga niti za druge: samo zase.

V tebi ni niti kančka nadnaravnega pogleda, v drugih pa vidiš zgolj ljudi na boljšem ali slabšem položaju v družbi. Na duše se sploh ne spomniš niti jim ne služiš. Zato nisi velikodušen … in s svojo lažno pobožnostjo živiš zelo daleč od Boga, četudi veliko moliš.

Zelo jasno je povedal Učitelj: “Proč izpred mene, v večni ogenj, kajti bil sem lačen …, bil sem žejen …, bil sem v ječi … in mi niste pomagali.”

Popolna ljubezen do Boga ni združljiva s tem, da se človek prepušča prevladi egoizma — ali brezbrižnosti — v odnosu do bližnjega.

Tvoja ljubezen mora biti ustrezna, prilagojena potrebam drugih …, ne tvojim potrebam.