Seznam točk

Zmernost je gospostvo. Ni treba neobvladano ustreči vsemu, kar občutimo v telesu in v duši. Ni dopustno narediti vse, kar je možno narediti. Seveda se je udobneje prepuščati nagibom, ki jih imenujejo naravne; toda na koncu te poti se nahaja žalost, osamitev v lastni bedi.

Nekateri ne želijo ničesar odreči svojemu trebuhu, očem, rokam; nočejo poslušati tistega, ki jim svetuje, naj živijo čisto življenje. Sposobnost porajanja — ki je plemenita resničnost, sodelovanje v ustvarjajoči božji moči — uporabljajo neurejeno, kakor sredstvo služenja svoji sebičnosti.

Toda nikoli nisem maral govoriti o nečistosti. Premišljevati hočem o sadovih zmernosti, hočem, da je človek zares človek, da ni priklenjen na bleščeče stvari brez vrednosti, ki so kakor šara, ki jo zbirajo srake. Zmeren človek zna živeti brez tega, kar škoduje njegovi duši, in zaveda se, da je žrtev samo navidezna: kajti ko živimo tako — požrtvovalno — se osvobodimo mnogih sužnosti in lahko v notranjosti srca okušamo vso božjo ljubezen.

Življenje takrat ponovno dobi odtenke, ki jih je prekrila nezmernost; človek je ponovno zmožen skrbeti za druge, z vsemi deliti, kar je njegovega, se posvečati velikim nalogam. Zmernost vzgaja trezno, skromno, razumevajočo dušo; omogoči ji pristno nravnost, ki je vedno privlačna, ker se v obnašanju opazi prevlada razumnosti. Zmernost ne pomeni omejevanja, temveč veličino. V nezmernosti je veliko več odtegovanja, saj se srce odreče samemu sebi, da bi služilo prvi stvari, ki ga premami z ropotanjem praznih pločevink.

Ob tej perspektivi se prepričajte: če resnično želimo od blizu slediti Gospodu ter služiti Bogu in vsemu človeštvu, se moramo resno odpovedati samemu sebi: ne biti navezani na darove inteligentnosti, zdravja, časti, plemenitih ambicij, zmagoslavja, uspehov.

Mislim tudi na tista čista hrepenenja, s katerimi hočemo dati vso slavo izključno Bogu in ga slaviti — do tukaj mora namreč segati tvoja odločenost — tako da svojo voljo prilagajamo temu jasnemu in natančnemu pravilu: Gospod, hočem to ali ono samo, če ugaja Tebi, ker če ti ni všeč — zakaj bi si tega želel jaz? Tako zadamo smrtni udarec sebičnosti in nečimrnosti, ki se plazita po vsaki vesti. Poleg tega bomo v naših dušah dosegli resnični mir in nenavezanost, ki se izlije v vedno globlje in intenzivnejše posedovanje Boga.

Da bi lahko posnemali Jezusa Kristusa, mora biti srce v celoti osvobojeno navezanosti. Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel. Kaj namreč koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi? Sveti Gregor pravi: “Ni dovolj živeti nenavezan na stvari, če se ne odpovemo tudi samim sebi. Toda … kam naj gremo zunaj sebe? Kdo je ta, ki se odpove, če zapusti samega sebe?

Zavedajte se, da smo po eni strani padli zaradi greha, po drugi strani pa smo ustvarjeni od Boga. Ustvarjeni smo bili drugačni, kakršni smo zaradi nas samih. Odpovejmo se samim sebi v tem, kar smo postali zaradi greha, ohranjajmo se takšne, kakršni smo bili ustvarjeni po milosti. Če se nekdo, ki je bil ošaben, spreobrne v Kristusu in postane ponižen, se je že odrekel samemu sebi; če razvratnež spremeni svoje življenje in postane vzdržen, se je prav tako odpovedal sebi v tem, kar je bil prej; če skopuh preneha biti lakomen in namesto da bi se polaščal tuje lastnine, postane velikodušen s tem, kar ima, se je zagotovo odpovedal samemu sebi.”

Ko se vedemo normalno — tako kot drugi ljudje — in z nadnaravnim čutom, sledimo zgledu Jezusa Kristusa, pravega Boga in pravega človeka. Poglejte, vse njegovo življenje je polno naravnosti. Tri desetletja je preživel neopažen, ne da bi pritegnil pozornost, kakor še en delavec več, in v njegovi vasi so ga poznali kot tesarjevega sina. V teku njegovega javnega delovanja prav tako ni bilo opaziti nič takega, kar bi izstopalo zaradi svoje nenavadnosti ali ekscentričnosti. Obdal se je s prijatelji kot katerikoli od njegovih sodržavljanov in v svojem vedenju se ni razlikoval od drugih. Do tolikšne mere, da se je moral Juda, ko ga je izdal, dogovoriti za znamenje: tisti je, ki ga bom poljubil. Na Jezusu ni bilo nič čudaškega. Gane me ta način vedenja našega Učitelja, ki hodi med ljudmi kakor eden izmed njih.

Janez Krstnik, ki je imel posebno poklicanost, se je oblačil v kameljo kožo ter se hranil s kobilicami in divjim medom. Naš Odrešenik je nosil tuniko iz enega samega kosa, jedel in pil je enako kakor drugi, razveselil se je ob sreči drugih ljudi, ganila ga je bolečina bližnjega, ni zavrnil počitka, ki so mu ga ponujali njegovi prijatelji, in nikomur ni bilo prikrito, da si je skozi mnoga leta z delom svojih rok služil vsakdanji kruh, skupaj z Jožefom, rokodelcem. Tako moramo tudi mi ravnati sredi tega sveta — kakor naš Gospod. Na kratko bi ti dejal, da moramo vedno imeti čisto obleko, čisto telo in predvsem čisto dušo.

Celo Gospod — ne spreglejmo tega — ki je oznanjal tako čudovito nenavezanost na zemeljske dobrine, je hkrati pokazal občudovanja vredno skrb za to, da se jih ne trati. Po tistem čudežu pomnožitve kruha, ki je tako velikodušno nasitil več kot pet tisoč mož, je rekel svojim učencem: Poberite koščke, ki so ostali, da se kaj ne izgubi. Pobrali so jih torej in napolnili dvanajst košar. Če pozorno premišljujete o tem prizoru, se ne boste naučili skopariti, temveč dobro upravljati s talenti in materialnimi sredstvi, ki vam jih daje Bog.