Seznam točk

Poskušajmo v globini srca gojiti gorečo željo, veliko vnemo, da bi dosegli svetost, čeprav vidimo, da smo polni bede. Ne prestrašite se: ob tem, ko napredujemo v notranjem življenju, jasneje zaznavamo osebne napake. Pomoč milosti se spremeni v nekakšno povečevalno steklo in celo najmanjše, skorajda nezaznavno zrnce prahu ali peska vidimo v velikanskih razsežnostih, ker je duša pridobila božjo občutljivost in celo najmanjša senca zmoti vest, ki ji je všeč samo božja čistost. Povej mu, sedaj, iz globine svojega srca: Gospod, zares želim biti svet, zares hočem biti tvoj dobri učenec in ti brezpogojno slediti. In takoj naredi sklep, da boš vsak dan obnavljal te velike ideale, ki te spodbujajo v tem trenutku.

Jezus, ko bi bili mi, ki se združujemo v tvoji ljubezni, vztrajni! Ko bi nam uspelo prenesti v dejanja ta hrepenenja, ki jih ti sam prebujaš v naših dušah! Pogosto se vprašajte: In jaz, zakaj sem na zemlji? Tako boste poskušali doseči popolno, z ljubeznijo napolnjeno dovršitev dela, ki ga vsak dan opravljate, ter pozornost na majhne stvari. Pogledali bomo zgled svetnikov: ljudje kakor mi, iz mesa in krvi, s pomanjkljivostmi in šibkostmi, ki pa so znali zmagati in se premagati zaradi božje ljubezni; opazovali bomo njihovo vedenje in kakor čebele, ki na vsakem cvetu naberejo najdragocenejši nektar, bomo izkoristili njihove boje. Vi in jaz se bomo prav tako naučili odkrivati mnoge kreposti v ljudeh, ki nas obdajajo — učijo nas o delu, o samoodpovedi, o veselju … — in ne bomo se preveč zadržali pri njihovih napakah; samo kadar bo to nujno potrebno, da bi jim pomagali z bratskim opominom.

Kdor zna biti srčen, ga ne vodi nestrpnost, da bi pobral sadove svoje kreposti, ampak je potrpežljiv. Srčnost nas vodi k okušanju človeške in božje kreposti potrpežljivosti. “S svojo stanovitnostjo si boste pridobili svoje življenje (Lk 21,19). Pridobitev življenja temelji na potrpežljivosti, ki je dejansko izvor in varuh vseh kreposti. Življenje pridobimo s potrpežljivostjo, kajti ko se učimo obvladati sami sebe, pridobivamo na tem, kar smo.” Ta potrpežljivost nas spodbuja, da smo razumevajoči do drugih ter prepričani, da se duše kakor dobro vino izboljšujejo s časom.

Eden od njenih prvih izrazov je ta, da dušo popelje na potí ponižnosti. Ko si iskreno priznamo, da nismo nič; ko razumemo, da bi bilo brez božje pomoči celo najšibkejše in najslabotnejše bitje boljše od nas; ko se zavemo, da smo sposobni vseh zmot in grozot; ko vemo, da smo grešniki, čeprav se prizadevno borimo, da bi se oddaljili od tolikšne nezvestobe …kako bi lahko tedaj slabo mislili o drugih? Kako bi se lahko v srcu razvijal fanatizem, nestrpnost, nadutost?

Ponižnost nas kakor za roko vodi do najboljšega načina, kako ravnati z bližnjim: razumevanje do vseh, sožitje z vsemi, odpuščanje vsem; brez ustvarjanja ločitev ali zaprek; biti — vedno! — orodje edinosti. V globini človeka upravičeno obstaja močno hrepenenje po miru, po zedinjenosti s soljudmi, po vzajemnem spoštovanju pravic vsake osebe, tako da se vse to spremeni v bratstvo. Odseva sledi nečesa, kar je najdragocenejše v našem človeškem položaju: če smo vsi božji otroci, potem bratstvo ni le fraza niti ni nekakšen nedosegljiv ideal; pokaže se kot težek, a stvaren cilj.

Pred vsemi prezirljivci, skeptiki in brezbrižneži, pred tistimi, ki so svojo strahopetnost spremenili v mentaliteto, moramo kristjani dokazati, da je ta ljubezen mogoča. Morda nam veliko dejavnikov otežuje, da bi ravnali na tak način, kajti človek je bil ustvarjen kot svoboden in ima možnost, da se zaman in s priokusom grenkobe zoperstavlja Bogu. Kljub vsemu pa je takšno ravnanje možno in resnično, saj se nujno rodi kot posledica božje ljubezni in ljubezni do Boga. Tedaj bomo v vsej njeni globini in z vso njeno rodovitnostjo razumeli bolečino, žrtev in nesebično izročitev v vsakodnevnem sobivanju.

Prepričali smo se, da ljubezen nima nič skupnega s to karikaturo, v katero se je včasih poskušalo spremeniti osrednjo krepost kristjanovega življenja. Čemú torej ta zahteva, naj jo nenehno oznanjamo? Ali se pojavlja zgolj kot nekakšna obvezna tema, ki pa ima le malo možnosti, da bi se izrazila v konkretnih dejanjih?

Če pogledamo okrog sebe, bomo morda našli več razlogov za pomislek, da je ljubezen iluzorna krepost. Ko pa boš o tem premišljeval z nadnaravnim smislom, boš odkril izvor te nerodovitnosti: odsotnost zavzetega in nenehnega, prijateljskega odnosa z našim Gospodom Jezusom Kristusom, ter nepoznavanje delovanja Svetega Duha v duši, katerega prvi sad je prav ljubezen.

Ko je eden od cerkvenih očetov povzel apostolove nasvete — nosite bremena drug drugemu in tako boste izpolnili Kristusovo postavo— je še dodal: “Če bomo ljubili Kristusa, bomo zlahka prenašali slabosti drugih, tudi tistih, ki jih še ne ljubimo, ker nimajo dobrih del.”

Tod se vzpenja pot, na kateri rastemo v ljubezni. Če bi mislili, da se moramo najprej udejstvovati v humanitarnih dejavnostih, v prostovoljnem socialnem delu, in bi ob tem izključili Gospodovo ljubezen, bi se zmotili. “Ne zanemarjajmo Kristusa zaradi skrbi za bolnega bližnjega, saj moramo bolnika ljubiti zaradi Kristusa.”

Nenehno glejte Jezusa, ki se je, ne da bi prenehal biti Bog, ponižal in prevzel podobo služabnika, da bi nam lahko služil; samo v tej smeri se odpirajo prizadevanja, ki so vredna truda. Ljubezen išče zedinjenje, hoče se poistovetiti z ljubljeno osebo, in ko se združimo s Kristusom, nas bo pritegnilo hrepenenje, da bi bili v pomoč njegovemu življenju izročitve, neizmerne ljubezni in žrtve, vse do smrti. Kristus nas postavlja pred dokončno dilemo: ali bomo porabili svoje življenje sebično in samotno, a se bomo z vsemi močmi posvečali služenju.