Seznam točk

Ko premišljujemo tiste besede našega Gospoda: zanje se posvečujem, da bi bili tudi oni posvečeni v resnici, jasno opazimo naš edini cilj: posvečevanje, oziroma to, da moramo biti sveti, zato da bi posvečevali. Hkrati nas kakor neka tiha skušnjava morda obide misel, da nas je zelo malo odločenih odgovoriti na to božje povabilo, poleg tega pa vidimo, da smo le malo vredna orodja. Res je, malo nas je v primerjavi s preostalim človeštvom in osebno nismo vredni nič; toda Učiteljeva trditev odmeva z oblastjo: kristjan je luč, sol, kvas sveta, in peščica kvasa skvasi vse testo. Prav zaradi tega sem vedno učil, da nas zanimajo vse duše — od stotih vseh sto — brez kakršnihkoli razlikovanj, z gotovostjo, da je Jezus Kristus odrešil vse, a le nekatere nas hoče uporabiti kljub naši osebni ničnosti, da bi tudi drugim dali spoznati to odrešenje.

Kristusov učenec ne bo nikoli grdo ravnal z nikomer; zmoto imenuje zmota, toda tistega, ki se moti, mora ljubeznivo popraviti; sicer mu ne bo mogel pomagati, ne bo ga mogel posvečevati. Potrebno je sobivati, potrebno je razumeti, potrebno je odpuščati, potrebno je biti bratski; in kot je svetoval sveti Janez od Križa, v vsakem trenutku “je potrebno položiti ljubezen tja, kjer ni ljubezni, da bi nastala ljubezen”. Tudi v navidez nepomembnih okoliščinah, ki se pojavljajo v poklicnem delu ter v odnosih v družini in v družbi. Zato bova ti in jaz izkoristila celo najbolj navadne priložnosti, ki se pojavljajo okrog naju, da bi jih posvečevala, da bi se posvečevala in da bi posvečevala tiste, s katerimi si deliva ista vsakdanja prizadevanja, tako da bova v najinem življenju čutila sladko in vabljivo težo soodreševanja.

Krščanska krepost je bolj vneta: vodi nas, da smo hvaležni, ljubeznivi, velikodušni; da se vedemo kot zvesti in pošteni prijatelji, tako v dobrih časih kakor v težavnih okoliščinah; da izpolnjujemo zakone in spoštujemo zakonite oblasti; da se z veseljem popravimo, ko opazimo, da smo se v kakšni zadevi zmotili. Če smo pravični, se bomo predvsem držali svoje poklicne, družinske, družbene … zavezanosti, ne da bi to obešali na veliki zvon, ter bomo prizadevno delali in uporabljali svoje pravice, ki so tudi dolžnosti.

Ne verjamem v pravičnost brezdelnežev, ker se s svojim dolce far niente, kakor pravijo v moji dragi Italiji, pogosto pregrešijo — in včasih je stvar zelo resna — zoper najbolj temeljno načelo pravičnosti: delo. Ne smemo pozabiti, da je Bog ustvaril človeka ut operaretur, da bi delal, in drugi ljudje — naša družina in naš narod, celotno človeštvo — so prav tako odvisni od učinkovitosti našega dela. Otroci moji, kako siromašno predstavo o pravičnosti imajo tisti, ki pravičnost omejujejo zgolj na porazdelitev materialnih sredstev!

Sveti Leon Veliki pravi: “Z besedo bližnji ne moremo imenovati samo tistih, s katerimi nas povezujejo prijateljske ali sorodstvene vezi, temveč vse ljudi, ki imajo isto naravo kot mi … En sam Stvarnik nas je ustvaril, en sam Stvarnik nam je dal dušo. Vsi uživamo v istem nebu in istem zraku, istih dnevih in nočeh, in čeprav so nekateri dobri, drugi pa slabi, eni pravični in drugi krivični, je Bog kljub temu velikodušen in dobrohoten do vseh.”

Božji otroci se izoblikujemo z uresničevanjem te nove zapovedi; v Cerkvi se učimo služiti, ne pa da bi drugi služili nam. Tako najdemo moč, da lahko ljubimo človeštvo na nov način, ki ga bodo vsi opazili kot sad Kristusove milosti. Naše ljubezni ne moremo zmotno zamenjati s sentimentalno držo, niti z neko nejasno željo, da bi pomagali drugim in tako sebi dokazovali svojo večvrednost. Ljubezen pomeni živeti z bližnjim in — vztrajam — spoštovati božjo podobo v vsakem človeku ter si prizadevati, da bi jo videl tudi on in bi se tako znal obrniti h Kristusu.

Univerzalnost ljubezni zato pomeni univerzalnost apostolata; da zares prevedemo v dela veliko prizadevanje Boga, ki hoče, da bi se vsi ljudje zveličali in prišli do spoznanja resnice.

Če naj ljubimo tudi sovražnike — mislim na tiste, ki nas uvrščajo med svoje sovražnike, saj jaz za svojega sovražnika ne štejem nikogar in ničesar — potem imamo še večji razlog, da ljubimo tiste, ki so se le oddaljili, tiste, ki nam niso preveč simpatični, tiste, ki so zaradi njihovega jezika, kulture ali vzgoje videti kot pravo nasprotje tebe ali mene.

Za kakšno ljubezen gre? Sveto pismo govori o dilectio, da bi se dobro razumelo, da ne gre zgolj za čustveno naklonjenost. Izraža namreč trdno odločenost volje. Dilectio izvira iz electio, izbira. Dodal bi še, da ljubiti po krščansko pomeni hoteti ljubiti, se v Kristusu odločiti, da si bomo prizadevali za dobro vseh duš, brez kakršnegakoli razlikovanja, da bomo zanje pridobili predvsem tisto najboljše: da bi spoznali Kristusa, da bi se zaljubili vanj.

Gospod pritiska na nas: Ljubíte svoje sovražnike in molíte za tiste, ki vas preganjajo. Gledano s človeškega vidika nas morda ne vleče k ljudem, ki bi nas zavrnili, če bi pristopili k njim. Toda Jezus od nas zahteva, da jim slabega ne vračamo s slabim; da ne izpustimo priložnosti, da bi jim služili s srcem, čeprav nam je težko; da vedno molimo zanje.

Ta dilectio, ta ljubezen, postane polna najbolj ganljivih odtenkov, ko se nanaša na brate v veri, predvsem na tiste, ki so nam najbližje: starši, žena ali mož, otroci, sestre in bratje, prijatelji in sodelavci, sosedje, kajti tako je odredil Bog. Če ne bi bilo te topline, te plemenite in čiste človeške ljubeznivosti, ki je naravnana k Bogu in temelji v Njem, ne bi bilo ljubezni.

Rad povzemam besede, ki nam jih govori Sveti Duh po ustih preroka Izaija: discite benefacere, učite se delati dobro. Ta nasvet navadno uporabljam na različnih področjih našega notranjega boja, saj krščanskega življenja nikoli ne smemo videti kot že zaključenega: rast kreposti je namreč rezultat učinkovitega in vsakodnevnega truda.

Vzemite katerokoli delo v družbi. Kako se ga naučimo? Najprej se vprašamo, kaj je naš želen cilj in s katerimi sredstvi ga bomo dosegli. Nato vztrajno, vedno znova uporabljamo ta sredstva, dokler si ne izoblikujemo trdne in ukoreninjene naravnanosti. Medtem, ko se nečesa učimo, odkrivamo še druge stvari, ki jih prej nismo poznali in nam predstavljajo spodbudo, da nadaljujemo s tem delom ter nikoli ne rečemo “dovolj”.

Ljubezen do bližnjega je izraz ljubezni do Boga. Zato si ne moremo določiti nikakršne meje pri trudu, da bi se izboljšali v tej kreposti. Za Gospoda je edina meja ljubiti brez meja. Po eni strani zato, ker mu nikoli ne bomo mogli biti dovolj hvaležni za to, kar je On naredil za nas; in po drugi, ker se božja ljubezen do njegovih ustvarjenih bitij razodeva tako: v preobilju, nepreračunljivo, brezmejno.

Vse, ki smo mu pripravljeni odpreti ušesa svoje duše, nas Jezus Kristus v govoru na gori uči božje zapovedi ljubezni. Na koncu nam kot povzetek razloži: Ljubíte svoje sovražnike. Delajte dobro in posojajte, ne da bi za to kaj pričakovali. In vaše plačilo bo veliko in boste sinovi Najvišjega, kajti on je dober tudi do nehvaležnih in hudobnih. Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!

Usmiljenje ne ostaja zgolj pri sočutni drži, temveč se poistoveti s preobiljem ljubezni, ki hkrati s seboj prinaša preobilje pravičnosti. Usmiljenje pomeni imeti razgaljeno srce, ki ga na človeški in božji način prežema trdna, požrtvovalna, velikodušna ljubezen. Tako razlaga ljubezen sveti Pavel v svoji hvalnici tej kreposti: Ljubezen potrpi, ravna dobrotljivo, ljubezen ne zavida, se ne ponaša, se ne napihuje, ne sramoti, ne išče svojega, se ne pusti razdražiti, ne misli hudega, ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse oprosti, vse veruje, vse upa, vse prenese.

Eden od njenih prvih izrazov je ta, da dušo popelje na potí ponižnosti. Ko si iskreno priznamo, da nismo nič; ko razumemo, da bi bilo brez božje pomoči celo najšibkejše in najslabotnejše bitje boljše od nas; ko se zavemo, da smo sposobni vseh zmot in grozot; ko vemo, da smo grešniki, čeprav se prizadevno borimo, da bi se oddaljili od tolikšne nezvestobe …kako bi lahko tedaj slabo mislili o drugih? Kako bi se lahko v srcu razvijal fanatizem, nestrpnost, nadutost?

Ponižnost nas kakor za roko vodi do najboljšega načina, kako ravnati z bližnjim: razumevanje do vseh, sožitje z vsemi, odpuščanje vsem; brez ustvarjanja ločitev ali zaprek; biti — vedno! — orodje edinosti. V globini človeka upravičeno obstaja močno hrepenenje po miru, po zedinjenosti s soljudmi, po vzajemnem spoštovanju pravic vsake osebe, tako da se vse to spremeni v bratstvo. Odseva sledi nečesa, kar je najdragocenejše v našem človeškem položaju: če smo vsi božji otroci, potem bratstvo ni le fraza niti ni nekakšen nedosegljiv ideal; pokaže se kot težek, a stvaren cilj.

Pred vsemi prezirljivci, skeptiki in brezbrižneži, pred tistimi, ki so svojo strahopetnost spremenili v mentaliteto, moramo kristjani dokazati, da je ta ljubezen mogoča. Morda nam veliko dejavnikov otežuje, da bi ravnali na tak način, kajti človek je bil ustvarjen kot svoboden in ima možnost, da se zaman in s priokusom grenkobe zoperstavlja Bogu. Kljub vsemu pa je takšno ravnanje možno in resnično, saj se nujno rodi kot posledica božje ljubezni in ljubezni do Boga. Tedaj bomo v vsej njeni globini in z vso njeno rodovitnostjo razumeli bolečino, žrtev in nesebično izročitev v vsakodnevnem sobivanju.

Prepričali smo se, da ljubezen nima nič skupnega s to karikaturo, v katero se je včasih poskušalo spremeniti osrednjo krepost kristjanovega življenja. Čemú torej ta zahteva, naj jo nenehno oznanjamo? Ali se pojavlja zgolj kot nekakšna obvezna tema, ki pa ima le malo možnosti, da bi se izrazila v konkretnih dejanjih?

Če pogledamo okrog sebe, bomo morda našli več razlogov za pomislek, da je ljubezen iluzorna krepost. Ko pa boš o tem premišljeval z nadnaravnim smislom, boš odkril izvor te nerodovitnosti: odsotnost zavzetega in nenehnega, prijateljskega odnosa z našim Gospodom Jezusom Kristusom, ter nepoznavanje delovanja Svetega Duha v duši, katerega prvi sad je prav ljubezen.

Ko je eden od cerkvenih očetov povzel apostolove nasvete — nosite bremena drug drugemu in tako boste izpolnili Kristusovo postavo— je še dodal: “Če bomo ljubili Kristusa, bomo zlahka prenašali slabosti drugih, tudi tistih, ki jih še ne ljubimo, ker nimajo dobrih del.”

Tod se vzpenja pot, na kateri rastemo v ljubezni. Če bi mislili, da se moramo najprej udejstvovati v humanitarnih dejavnostih, v prostovoljnem socialnem delu, in bi ob tem izključili Gospodovo ljubezen, bi se zmotili. “Ne zanemarjajmo Kristusa zaradi skrbi za bolnega bližnjega, saj moramo bolnika ljubiti zaradi Kristusa.”

Nenehno glejte Jezusa, ki se je, ne da bi prenehal biti Bog, ponižal in prevzel podobo služabnika, da bi nam lahko služil; samo v tej smeri se odpirajo prizadevanja, ki so vredna truda. Ljubezen išče zedinjenje, hoče se poistovetiti z ljubljeno osebo, in ko se združimo s Kristusom, nas bo pritegnilo hrepenenje, da bi bili v pomoč njegovemu življenju izročitve, neizmerne ljubezni in žrtve, vse do smrti. Kristus nas postavlja pred dokončno dilemo: ali bomo porabili svoje življenje sebično in samotno, a se bomo z vsemi močmi posvečali služenju.