Seznam točk

Pisal si mi: “V bistvu tako kot vedno, mnogo premalo velikodušnosti. Kakšna škoda in kakšna sramota je odkriti pot in dopustiti, da nekaj oblačkov prahu — ki so neizogibni — skali cilj!”

Ne jezi se, če ti rečem, da si ti edini krivec. Pogumno se spopadi s samim sabo. Sredstev imaš več kot dovolj.

Po začetnem navdušenju se je pričelo omahovanje, neodločnost, bojazni. — Skrbi te študij, družina, ekonomsko vprašanje, predvsem pa misel, da ne zmoreš, da morda nisi koristen, da ti manjka življenjskih izkušenj.

Za premagovanje teh bojazni — skušnjav hudiča ali pomanjkanja tvoje velikodušnosti! — ti bom dal zanesljivo sredstvo: “preziraj jih”, izbriši te misli iz svojega spomina. To je odločno oznanjal že Učitelj pred dvajsetimi stoletji: “Ne oziraj se nazaj!”

Ne bodi mi tako neumno naiven in ne misli, da moraš trpeti skušnjave kot zagotovilo, da si trden na poti. Bilo bi tako, kot če bi želel, naj ti ustavijo srce, da bi ti dokazali, da hočeš živeti.

Ker boš prej ali slej nujno zadel ob očitnost lastne osebne bede, te želim posvariti pred nekaterimi skušnjavami, ki ti jih bo hudič takrat podtikal in ki jih moraš takoj pregnati: misel, da je Bog pozabil nate, da je tvoja poklicanost k apostolatu prazna, ali da teža bolečine in grehov sveta presega tvoje apostolske moči …

— Nič od tega ni res!

V tvojem življenju sta dve stvari, ki se ne ujemata: glava in čustva.

Razum — razsvetljen po veri — ti jasno kaže ne le pot, temveč tudi razliko med junaškim in neumnim načinom, s katerim jo lahko prehodiš. Predvsem postavlja predte veličino in božansko lepoto nalog, ki jih Trojica prepušča našim rokam.

Čustva se po drugi strani oprijemajo vsega, kar zaničuješ, celo v trenutku, ko vidiš, da je zaničevanja vredno. Zdi se, kot da bi tisoč malenkosti čakalo na kakršnokoli priložnost, in čim tvoja volja — zaradi fizične utrujenosti ali zaradi izgube nadnaravnega pogleda — oslabi, se te drobnarije nakopičijo in se razburkajo v tvoji domišljiji, dokler ne postavijo cele gore, ki te tlači in ti jemlje pogum: zapreke pri delu; upiranje pokorščini; pomanjkanje sredstev; sijaj brezskrbnega življenja, ki se zasveti le za hip; majhne in velike ostudne skušnjave; vzgibi pretirane čustvenosti; napor; grenek okus duhovne povprečnosti … Včasih pa tudi strah: strah, ker veš, da Bog hoče, da si svet, vendar nisi.

Dovoli mi, da ti povem na surov način. Več kot dovolj “razlogov” imaš, da se obrneš nazaj, in premalo odločnosti, da bi odgovoril na milost, ki ti jo On naklanja, ker te je poklical, da bi bil drugi Kristus, “ipse Christus!” — sam Kristus. Pozabil si na Gospodov opomin apostolu: “Dovolj ti je moja milost!” ki potrjuje, da če hočeš, zmoreš.

Gospod je v tvoji duši zasejal dobro seme. In za to setev večnega življenja se je poslužil mogočnega sredstva molitve; kajti ti ne moreš zanikati, da ti je mnogokrat pred tabernakljem, iz obličja v obličje, On — v globini tvoje duše — dal slišati, da te hoče zase, da moraš vse zapustiti … Če sedaj to zanikaš, si beden izdajalec; če pa si na to pozabil, si nehvaležnež.

Poslužil se je tudi — ne dvomi v to, kot nisi dvomil do sedaj — nadnaravnih nasvetov in namigov tvojega voditelja, ki ti je vztrajno ponavljal besede, mimo katerih ne moreš; in na začetku se je — vselej zato, da bi položil dobro seme v tvojo dušo — poslužil tistega plemenitega, iskrenega prijatelja, ki ti je povedal nekaj trdnih resnic, polnih božje ljubezni.

— Toda z naivnim začudenjem si odkril, da je sovražnik v tvoji duši zasejal ljuljko. In da jo še naprej seje, medtem ko ti udobno spiš in popuščaš v svojem notranjem življenju. — To in nič drugega je razlog, da v svoji duši najdeš lepljivo, posvetno rastlinje, ki se včasih zdi, da bo zadušilo seme dobrega žita, ki si ga prejel …

— Izkorenini ga enkrat za vselej! Dovolj ti je božja milost. Ne boj se, da bi potem ostala vrzel, rana … Gospod bo tja položil novo seme: božjo ljubezen, bratstvo, apostolsko hrepenenje … In čez čas ne bo ostala niti najmanjša sled ljuljke, če jo sedaj, ko je še čas, izruješ s korenino vred; še bolje pa je, če ne spiš, temveč ponoči bediš nad svojim poljem.

Hudič — oče laži in žrtev svojega napuha — skuša oponašati Gospoda celo v tem, kako pridobiva svoje ljudi. Si opazil? Ravno tako kot se Bog poslužuje ljudi, da bi reševal duše in jih vodil k svetosti, tako satan uporablja druge ljudi, da bi oviral to delo in bi jih celo pogubil. In — ne prestraši se — na enak način kot Jezus za orodje poišče najbližje osebe — sorodnike, prijatelje, kolege itd. —, tudi hudič pogosto poskuša nagniti tista najdražja bitja, da bi jih zavedel v zlo.

Zatorej, če se krvne vezi spremenijo v zvezanost, ki ti onemogoča slediti božjim potem, jih odločno presekaj. In morda bo tvoja odločnost razvezala tudi tiste, ki so bili ujeti v Luciferjeve mreže.