Seznam točk

Všeč mi je tisto geslo: “Vsak popotnik naj gre svojo pot,” tisto, ki mu jo je Bog označil, v zvestobi, v ljubezni, čeprav je težko.

Je breme težko? — Ne, tisočkrat ne! Te obveznosti, ki si jih svobodno sprejel, so krila, ki te dvigajo iz nizkotnega blata strasti.

Mar ptice čutijo težo svojih kril? Odreži jih, položi jih na skledo tehtnice: težke so! Toda ali more ptica leteti, če ji jih iztrgajo? Potrebuje takšna krila; in ne opazi njihove teže, ker jo dvigajo nad raven ostalih bitij.

Tudi tvoja “krila” so težka! Toda brez njih bi padel v najnesnažnejšo mlakužo.

Zelo jasno si videl svoj poklic — ljubiti Boga —, vendar samo z glavo. Zagotavljaš mi, da si na svojo pot prenesel srce …, toda včasih se raztreseš in se poskušaš celo ozirati nazaj: znak, da ga nisi prenesel docela. — Bodi bolj rahločuten!

Izredno srečen si. Včasih, ko se zaveš, da kak božji otrok Boga zapusti, občutiš — sredi svojega intimnega miru in veselja — ljubečo bolečino, grenkobo, ki ne razburja niti ne vznemirja.

— Dobro, toda … uporabi vsa človeška in nadnaravna sredstva zato, da bo reagiral … in z gotovostjo zaupaj v Jezusa Kristusa! Tako se vode vselej vrnejo v svojo strugo.

Zate, ki si še mlad in si se ravno odpravil na pot, tale nasvet: ker si Bog zasluži vse, se poskušaj strokovno izkazati, da boš mogel nato širiti svoje ideje bolj učinkovito.

Na hrbtni strani “izgubljenega” poklica ali odklonilnega odgovora na tiste nenehne klice milosti je treba videti dopuščajočo voljo Boga. — Gotovo, toda če smo iskreni, nam je jasno, da to ne predstavlja niti upravičenja niti olajševalne okoliščine, kajti na sprednji strani vidimo osebno neizpolnjevanje božje volje, ki nas je iskala zase, a ni našla odziva.