Seznam točk

“Ego palam locutus sum mundo.” Javno sem oznanjal vsemu svetu, odgovori Jezus Kajfu, ko se približa trenutek, da izroči svoje življenje za nas.

— A kljub temu obstajajo kristjani, ki jih je sram “palam” — odkrito — izkazati čast Gospodu.

Božič. Pišeš mi: “Ob svetem pričakovanju Marije in Jožefa tudi jaz nestrpno pričakujem Dete. Kako srečen bom v Betlehemu! Slutim, da me bo prevzelo veselje brez meja. Da! In z Njim se hočem znova roditi tudi jaz …”

— Ko bi se le uresničila ta tvoja želja!

Spet pri tvojih starih norostih! … Potem pa, ko se vrneš, se znajdeš brez veselja, ker ti manjka ponižnosti.

Zdi se, da trmasto nočeš spoznati drugega dela prilike o izgubljenem sinu in si še vedno navezan na revno srečo, ki jo prinašajo rožiči. Domišljavo ranjen zaradi svoje krhkosti se ne odločiš prositi odpuščanja in se ne zavedaš, da te, če se ponižaš, čaka radostni sprejem tvojega Očeta Boga, praznovanje zaradi tvoje vrnitve in tvojega ponovnega začetka.

Prizor se ponavlja, tako kot pri povabljenih iz prilike. Nekatere je strah; drugi imajo opravke; mnogi si izmišljajo … zgodbice, neumne izgovore.

Upirajo se. Nazadnje pa postanejo brezvoljni, zbegani, vsega naveličani, zdolgočaseni, zagrenjeni. Pa tako lahko je sprejeti božje povabilo vsakega trenutka ter živeti srečno in veselo!

“Hominem non habeo” — nikogar nimam, ki bi mi pomagal. To bi lahko zatrdili — na žalost! — mnogi bolni in hromi na duhu, ki so lahko koristni … in morajo biti koristni.

Gospod, naj nikdar ne bom brezbrižen do duš.

Svet … — “To je naša stvar!” … — In to potrjuješ potem, ko si pogled in misli uprl v nebo, z gotovostjo poljedelca, ki vzvišeno stopa po svojem žitnem polju: “Regnare Christum volumus!” — Hočemo, da On vlada na tej svoji zemlji!

Izdan je bil odlok cesarja Avgusta, ki ukazuje, naj se popiše vse prebivalstvo Izraela. Marija in Jožef peš potujeta proti Betlehemu … — Nisi pomislil, da je Gospod uporabil dosledno spoštovanje zakona, da bi se izpolnilo njegovo preroštvo?

Ljubi in spoštuj pravila poštenega sožitja in ne dvomi, da bo tvoja vdana podvrženost dolžnosti prav tako sredstvo, da bi še drugi ljudje odkrili krščansko poštenost, sad božje ljubezni, in srečali Boga.

Prosim Boga, da bi ti bilo za vzor tudi Jezusovo otroštvo in mladost, tako v razpravljanju z učenjaki v templju, kot pri delu v Jožefovi delavnici.

Triintrideset Jezusovih let! … Od tega trideset let tišine in skritosti; podvrženosti in dela …

Tisti fant mi je pisal: “Moj ideal je tako velik, da ga morje komaj zaobjame.” — Odgovoril sem mu: Kaj pa tabernakelj, ki je tako “majhen”? In “preprosta” delavnica v Nazaretu?

— V veličini običajnega nas pričakuje On!

Pred tistimi, ki religijo omejujejo na kopico zanikanj ali se zadovoljijo z razvodenelim katolištvom; pred tistimi, ki hočejo Gospoda postaviti pred zid ali ga odriniti v kot duše …, moramo z našimi besedami in našimi dejanji zatrditi, da si prizadevamo Kristusa postaviti za Kralja vseh src …, tudi njihovih.

Nepotrpežljiva in neurejena skrb za poklicno vzpenjanje lahko zakriva samoljubje pod pretvezo “služenja dušam”. Lažnivo — natanko tako kot sem zapisal — si ustvarjamo opravičila, da ne smemo zamuditi določenih priložnosti, določenih ugodnih okoliščin …

Obrni svoj pogled k Jezusu: On je “Pot”. Tudi v času njegovih skritih let so se pojavljale priložnosti in “zelo ugodne” okoliščine, ko bi lahko predčasno začel s svojim javnim življenjem. Pri dvanajstih letih, na primer, ko so se učitelji postave čudili njegovim vprašanjem in njegovim odgovorom … Toda Jezus Kristus izpolni voljo svojega Očeta in čaka: uboga!

— Kadar se vsiljujejo takšni vzgibi — morda tudi želje po prebegu —, takrat ne izgúbi tiste svete ambicije, da cel svet privedeš k Bogu, in spomni se, da si tudi ti na vrsti, da ubogaš in se ukvarjaš s tistim skritim, nič kaj sijajnim opravilom, dokler ti Gospod ne naroči česa drugega: On ima svoj čas in svoja pota.

Marija tri dni podnevi in ponoči išče Sina, ki se je izgubil. Ko bi le ti in jaz mogla reči, da tudi najina volja, da najdeva Jezusa, ne pozna počitka.

Poslušaj me: svete reči, kadar nanje gledamo sveto, kadar jih vsak dan sveto živimo …, se ne spremenijo v “vsakdanje” stvari. Vse, kar je Jezus Kristus delal na tej zemlji, je bilo človeško in božje!