Seznam točk

Grozljiva je škoda, ki jo lahko povzročimo, če se prepustimo strahu ali sramežljivosti, da bi se pokazali kot kristjani v običajnem življenju.

Bodimo dovolj pogumni, da javno in nenehno živimo v skladu z našo sveto vero.

“Ego palam locutus sum mundo.” Javno sem oznanjal vsemu svetu, odgovori Jezus Kajfu, ko se približa trenutek, da izroči svoje življenje za nas.

— A kljub temu obstajajo kristjani, ki jih je sram “palam” — odkrito — izkazati čast Gospodu.

Tisti prijatelj me je ogovoril: “Povedali so mi, da si zaljubljen.” — Zelo sem bil presenečen in na misel mi je prišlo samo to, da ga vprašam po izvoru te novice.

Priznal mi je, da je to razbral v mojih očeh, ki so sijale od veselja.

Kdor je srečal Kristusa, se ne more zapreti v svoje okolje: žalostna bi bila takšna zožitev! Odpreti se mora kakor pahljača, da bi dosegel vse duše. Vsakdo mora ustvariti — in razširiti — krog prijateljev, na katere vpliva s svojim strokovnim ugledom, s svojim obnašanjem, s svojim prijateljstvom, ter se truditi, da bi Kristus vplival preko tega strokovnega ugleda, tega obnašanja, tega prijateljstva.

Tisti, ki strahopetno bežijo pred trpljenjem, imajo nekaj snovi za premišljevanje, ko vidijo, s kakšnim navdušenjem druge duše objamejo bolečino.

Ni malo moških in žensk, ki znajo krščansko trpeti. Posnemajmo njihov zgled.

Težko je vpiti na uho vsakega človeka s tihim delom, preko dobrega izpolnjevanja naših državljanskih obveznosti, da bi nato zahtevali svoje pravice in jih predali v služenje Cerkvi in družbi.

Težko je …, toda zelo učinkovito.

Kot krščanski državljan pokaži s svojim ravnanjem ljudem razliko med žalostnim in veselim življenjem; med občutkom plašnosti in občutkom drznosti; med opreznim, dvoličnim …, hinavskim (!) delovanjem in delovanjem preprostih in celovitih ljudi. — Z eno besedo, med posvetnostjo in življenjem božjih otrok.

Že pred mnogimi leti sem kristalno jasno videl nekaj, kar bo vedno veljalo: družbeno okolje s svojo oddaljitvijo od krščanske vere in morale potrebuje novo obliko življenja in širjenja večne evangeljske resnice; v samem srcu družbe, sveta, morajo božji otroci sijati s svojimi krepostmi kakor svetilke v temi — “quasi lucernae lucentes in caliginoso loco”.

Ne pohujšuj se zaradi slabih kristjanov, ki mrgolijo naokrog, po veri pa ne živijo. Gospod, piše apostol, “bo vsakemu povrnil po njegovih delih”: tebi po tvojih; meni po mojih.

— Če se ti in jaz odločiva, da se bova obnašala dobro, bosta takoj na svetu dva malopridneža manj.

Ni dovolj biti dober, tak moraš tudi izgledati. Kaj bi rekel o rožnem grmu, ki bi rodil samo trnje?