Seznam točk

Dovolite mi, da se povrnem k odkritemu, k preprostemu Jezusovemu življenju, o katerem sem vam že tolikokrat govoril. Tista skrita Gospodova leta niso brez pomena, pa tudi ne zgolj priprava na prihodnja leta, na leta javnega delovanja. Že od leta 1928 jasno razumem, da Bog želi, da se kristjani zgledujejo po celotnem Gospodovem življenju. Posebej sem spoznal njegovo skrito življenje, življenje običajnega dela med ljudmi: Gospod želi, da bi mnoge duše našle svojo pot v tihih letih, letih brez sijaja. Biti poslušen Božji volji pomeni vedno odpovedati se svojemu samoljubju; ni pa razloga, da bi se pri tem omejili predvsem na oddaljevanje od običajnih okoliščin življenja ljudi, ki so nam po stanu, po poklicu, po položaju v družbi enaki.

Sanjam — in sanje so se uresničile —, o množicah Božjih otrok, ki se posvečujejo v svojem življenju navadnih državljanov in delijo pričakovanja, upanja in napore s soljudmi. Čutim potrebo, da jim na ves glas povem to Božjo resnico: če ostajate sredi sveta, ni zato, ker je Bog pozabil na vas; ni zato, ker vas Gospod ne bi bil poklical. Povabil vas je, da nadaljujete z dejavnostjo in hrepenenjem tega sveta, ker vam je dal vedeti, da vaš poklic, vaše lastnosti ne samo, da niso tuje Božjim načrtom, ampak jih je on posvetil kot Očetu nadvse drago daritev.

Veliko smo že govorili o tem ob drugih prilikah, a dovolite mi, da ponovno vztrajam pri naravnosti in preprostosti življenja svetega Jožefa, ki se ni oddaljeval od svojih sosedov in tudi ni postavljal nepotrebnih pregrad.

Zato običajno — čeprav je morda v nekaterih trenutkih ali okoliščinah primerno —, nerad govorim o katoliških delavcih, o katoliških inženirjih, o katoliških zdravnikih itd., kot da bi bili vrsta v nekem rodu, kot da bi katoličani sestavljali skupinico, ločeno od drugih, in bi ustvarjali občutek, da kristjane loči prepad od ostalega človeštva. Spoštujem nasprotno mnenje, vendar mislim, da je veliko primernejše govoriti o delavcih, ki so katoličani ali katoličanih, ki so delavci; o inženirjih, ki so katoličani ali katoličanih, ki so inženirji. Kajti veren človek, ki opravlja umsko, tehnično ali ročno delo, je in se čuti povezanega z drugimi, enakega drugim, z istimi pravicami in obveznostmi, z isto željo po napredku, z istim prizadevanjem pri premagovanju skupnih problemov in iskanju rešitev.

Katoličan, ki se zaveda vsega tega, bo v svojem vsakodnevnem življenju znal pričati o veri, upanju in ljubezni; pričal bo preprosto, običajno, brez nepotrebnih pretiravanj; poudarjal bo — s svojim življenjskim pričevanjem —, stalno navzočnost Cerkve v svetu, saj so Cerkev vsi katoličani sami, ker so polnopravni člani edinega Božjega ljudstva.

Morda se kdo sprašuje, kako, na kakšen način ljudi seznaniti s tem. Moj odgovor je: s spontanostjo, preprostostjo, z življenjem, kot ga živite sredi sveta, predani svojemu delu in skrbi za družino, s sodelovanjem pri plemenitih prizadevanjih ljudi in s spoštovanjem upravičene svobode vsakega posameznika.

Pred skoraj tridesetimi leti mi je Bog položil v srce hrepenenje, da bi ljudem vseh stanov in poklicev razložil ta nauk: da je običajno življenje lahko sveto in polno Boga, da nas Gospod kliče, da posvečujemo svoje redne naloge, kajti v tem je tudi krščanska popolnost. Še enkrat razmislimo o tem z Marijinim življenjem pred očmi.

Ne pozabimo, da so skoraj vsi dnevi, ki jih je naša Gospa preživela na zemlji, potekali zelo podobno kot dnevi nešteto drugih žena, zaposlenih s skrbjo za družino, vzgojo otrok in gospodinjskimi opravili. Marija posvečuje najbolj neznatne stvari, to, kar zmotno mnogi imajo za nepresežno in brez vrednosti: vsakodnevno delo, drobne pozornosti do dragih oseb, pogovore in obiske sorodnikov in prijateljev. Blagoslovljena normalnost, ki je lahko polna tolikšne Božje ljubezni!

To je namreč tisto, o čemer govori Marijino življenje: njena ljubezen. Ljubezen, ki jo je razvila do skrajnosti in povsem pozabila nase, zadovoljna, da je tam, kjer jo hoče Bog, v skrbnem izpolnjevanju Božje volje. Zaradi tega tudi njeno najmanjše dejanje ni nikoli nebistveno, temveč polno vsebine. Marija, naša Mati, nam je zgled in pot. Truditi se moramo, da bi bili kot Ona, v dejanskih okoliščinah, ki jih je Bog hotel za naše življenje.

S takim ravnanjem bomo ljudem okoli sebe dali pričevanje preprostega in običajnega ter kljub omejitvam in pomanjkljivostim, lastnim našemu človeškemu položaju, doslednega življenja. Ko pa bodo videli, da smo jim v vsem enaki se bodo čutili povabljene, da vprašajo: Kakšna je razlaga za vaše veselje? In od kod jemljete moči za premagovanje egoizma in udobnosti? Kdo vas uči razumevanja, čistega sožitja in predanosti, služenja drugim?

To je trenutek, da razkrijemo Božjo skrivnost krščanskega življenja, da jim govorimo o Bogu, o Kristusu, o Svetem Duhu, o Mariji. Trenutek, ko s skromnimi človeškimi besedami skušamo posredovati norost Božje ljubezni, ki se je po milosti izlila v naša srca.