Seznam točk

Postni čas je spomin na štirideset dni, ki jih je Jezus preživel v puščavi kot pripravo na leta učenja, ki dosežejo vrhunec na križu in v slavi Velike noči. Štirideset dni molitve in pokore. Na koncu pa pride prizor, ki nam ga prinaša današnja liturgija v mašnem evangeliju: Kristusove skušnjave.

Skrivnostni prizor, ki ga človek zaman skuša razumeti — Bog se podvrže skušnjavi, pusti hudemu duhu proste roke —, lahko pa ga premišljuje s prošnjo Gospodu, da mu dá spoznati nauk, ki se v njem skriva.

Jezus Kristus je skušan. Izročilo nam razlaga prizor kot dokaz, da je naš Gospod hotel pretrpeti skušnjavo in nam tudi v tem biti zgled. Tako je, saj je Kristus bil pravi Človek, nam enak, razen v grehu. Po štiridesetdnevnem postu, v času katerega je — verjetno —, užival le bilke, koreninice in nekaj vode, Jezus začuti lakoto: pravo lakoto, kot vsako drugo živo bitje. Ko pa mu hudič predlaga, naj kamenje spremeni v kruh, naš Gospod ne odkloni le prepotrebne hrane, ampak odžene od sebe še večjo skušnjavo: uporabo Božje moči za reševanje, če lahko tako rečemo, osebnega problema.

Verjetno ste v evangelijih opazili, da Jezus ne dela čudežev v lastno korist. Ženinu in nevesti v Kani Galilejski spremeni vodo v vino; pomnoži kruh in ribe, da nahrani lačno množico. Sam se pa dolga leta preživlja z delom svojih rok. In kasneje, v času romanja po izraelskih pokrajinah, živi s pomočjo tistih, ki mu sledijo.

Sveti Janez poroča, da je Jezus po dolgi hoji prišel do studenca v Siharju in poslal učence v mesto kupit hrano; ko vidi, da se mu približuje Samarijanka, jo prosi vode, ker sam ni imel s čim zajeti. Zaradi dolgih pohodov izčrpano telo izkusi utrujenost; drugič si privošči spanec, da spet pridobi moči. To je velikodušnost Gospoda, ki se je ponižal in v vsem sprejel človeško podobo, ki ne uporablja svoje Božje moči, da bi se izognil težavam ali naporu. Uči nas biti močni, ljubiti delo, ceniti človeško in Božjo plemenitost, ki uživa posledice izročitve.

Pri drugi skušnjavi, ko mu hudič predlaga, naj se vrže s tempeljskih višav, Jezus ponovno odkloni možnost, da bi se poslužil svoje Božje moči. Kristus se ne baha, ne išče pompa, človeške teatralnosti, ki skuša izrabiti Boga kot platno za ozadje lastne odličnosti. Jezus Kristus hoče izpolniti Očetovo voljo brez prehitevanja, noče hiteti z uro čudežev, ampak korak za korakom prehoditi trdo pot človeštva, prijazno pot križa.

Nekaj podobnega se zgodi pri tretji skušnjavi: ponujena so mu kraljestva, oblast, slava. Hudič hoče prisoditi človeškemu častihlepju nekaj, kar mora biti v lasti le Bogu: obljublja láhko življenje tistemu, ki bo pokleknil pred njim, pred maliki. Naš Gospod preusmeri čaščenje k edinemu in pravemu cilju, Bogu, in znova potrdi svojo voljo do služenja: Poberi se, satan, kajti pisano je: Gospoda, svojega Boga, moli in njemu samemu služi!

Napolniti svet z lučjo, biti sol in luč; tako je Gospod opisal poslanstvo svojih učencev. Ponesti vse do skrajnih meja sveta dobro novico o Božji ljubezni. Temu moramo tako ali drugače posvetiti življenje vsi kristjani.

Še več, želeti si moramo, da ne ostanemo sami, ter druge spodbujati, da prispevajo k temu Božjemu poslanstvu in prinašajo veselje in mir v srca ljudi. "Medtem ko napredujete, še druge pritegnite k sebi," piše sveti Gregor Veliki, "želite si spremljevalcev na poti h Gospodu."

Toda zavedajte se, cum dormirent homines, medtem ko so ljudje spali, je prišel sejalec ljuljke, kot pravi Gospod v priliki. Ljudje smo izpostavljeni nevarnosti, da se pustimo zavesti sebičnemu spancu, površnosti, tako da zaposlimo srce s tisoč minljivimi izkušnjami in se nočemo poglobiti v pravi smisel zemeljskih resničnosti. Kako slab je ta spanec, ki zaduši dostojanstvo človeka in ga spremeni v sužnja žalosti!

Eden od primerov pa nas mora še posebej boleti; to je primer kristjanov, ki bi lahko dali več, pa se ne odločijo, ki bi se lahko povsem izročili in sprejeli vse posledice svoje poklicanosti Božjih otrok, pa se upirajo velikodušnosti. Boleti nas mora, ker nam milost vere ni bila dana, da bi bila skrita, temveč da bi svetila pred ljudmi; poleg tega gre tudi za trenutno in večno srečo ljudi, ki tako ravnajo. Krščansko življenje je čudovita Božja stvar s takojšnjimi obljubami povračila in veselja, vendar pod pogojem, da znamo ceniti Božji dar in smo velikodušni brez mere.

Treba je torej zbuditi tiste, ki so se pogreznili v ta slabi spanec, in jih spomniti, da življenje ni igra, temveč Božji zaklad, ki mora obroditi sad. Treba je tudi pokazati pot tistim, ki imajo dobro voljo in dobre želje, pa jih ne znajo uresničiti. Kristus nas priganja. Vsak od vas mora biti ne samo apostol, marveč apostol apostolov, ki bo pridobil in pripravil tudi druge, da bodo pričevali za Kristusa.