Seznam točk

Nič drugega vam nisem imel namena povedati za prvo nedeljo v adventu, v času, ko štejemo dneve, ki nas približujejo rojstvu Odrešenika. Spoznali smo, kaj je poklic kristjana; kako Gospod zaupa v nas, da popeljemo duše k svetosti, da jih približamo Njemu, pridružimo Cerkvi, razširimo Božje kraljestvo v vsa srca. Gospod nas hoče predane, verne, obzirne, ljubeznive. Želi nas svete, zelo njegove.

Po eni strani, napuh, čutnost in nejevolja, egoizem; po drugi ljubezen, predanost, usmiljenje, ponižnost, požrtvovalnost, veselje. Izbrati moraš. Poklican si bil v življenje vere, upanja in ljubezni. Ne moreš zgrešiti in ostati v povprečni osamljenosti.

Nekoč sem videl orla, zaprtega v železno kletko. Bil je umazan, napol oskubljen; med kremplji je imel kos mrhovine. Takrat sem pomislil, kaj bi bilo z mano, če bi zapustil poklic, ki mi ga je Bog podelil. Hudo mi je bilo za tisto osamljeno žival, zaprto, ki je bila ustvarjena za višave, da bi gledala naravnost proti soncu. Lahko se povzpnemo do ponižnih višav Božje ljubezni, služenja vsemu človeštvu. Za to pa je potrebno, da v naših dušah ni temnih kotičkov, v katere luč Jezusa Kristusa ne more posvetiti. Odkrižati se moramo vseh skrbi, ki nas oddaljujejo od Njega; in tako bo Kristus v tvojem razumu, Kristus na tvojih ustnicah, Kristus v tvojem srcu, Kristus v tvojih delih. Vse življenje — srce in dela, razum in besede —, polno Boga. Vzravnajte se in vzdignite glave, kajti vaša odkupitev se približuje, smo brali v evangeliju. Adventni čas je čas upanja. Obzorje naše krščanske poklicanosti, ta enotnost življenja, katere gonilna sila je navzočnost Boga, našega Očeta, more in mora biti vsakodnevna realnost.

To prosi našo Gospo skupaj z mano. Premišljuj, kako je ona prestajala tiste mesece v pričakovanju Sina, ki se bo rodil. Naša Gospa, sveta Marija, bo dosegla, da boš alter Christus, ipse Christus, drugi Kristus, Kristus sam!

Vera v Kristusa, umrlega in vstalega, prisotna v vsakem trenutku življenja, je tista, ki razsvetljuje našo vest in nas nagovarja, naj sodelujemo z vsemi svojimi močmi pri reševanju nezgod in problemov človeške zgodovine. V tej zgodovini, ki se je začela s stvarjenjem sveta in se bo končala s koncem vekov, kristjan ni brezdomovinec. Je državljan človeške države, z dušo, polno hrepenenja po Bogu, čigar ljubezen začenja slutiti že v tem zemskem obdobju in ki ga priznava kot cilj, h kateremu smo poklicani vsi ljudje na zemlji.

Če vam moje osebno pričevanje kaj pomeni, lahko povem, da sem svoj duhovniški poklic, svojo dušnopastirsko službo vedno jemal kot nalogo, katere namen je seznaniti vsakega človeka s celoto zahtev njegovega življenja ter mu pomagati, da odkrije, kaj Bog konkretno pričakuje od njega, ne da bi to kakorkoli omejevalo sveto samostojnost in blagoslovljeno osebno odgovornost, ki sta značilni za krščansko zavest. Ta način dela in ta vir duha temeljita na spoštovanju presežnosti razodete resnice in na ljubezni do človeškega bitja. Lahko bi dodal, da temeljita tudi na gotovosti o nedoločenosti zgodovine, odprti številnim možnostim, ki jih Bog ni hotel zapreti.

Slediti Kristusu ne pomeni zateči se v tempelj, skomigniti z rameni ob razvoju družbe, ob uspehih ali zablodah ljudi in narodov. Ravno nasprotno, krščanska vera nam pomaga gledati na svet kot na Gospodovo stvaritev, torej nas nagovarja k občudovanju vsega plemenitega in lepega, k priznavanju dostojanstva vsakega človeka, narejenega po Božji podobi, in k občudovanju nadvse posebnega daru, svobode, zaradi katere smo gospodarji svojih dejanj in moremo — po nebeški milosti —, graditi svojo večno usodo.

Pomanjšali bi našo vero, jo zreducirali na raven zemeljske ideologije, če bi jo vihteli kot politično-versko zastavo in, v imenu kdove kakšne Božje oblasti, obsojali tiste, ki ne mislijo enako glede problemov, ki po naravi dopuščajo veliko različnih rešitev.

Ko premišljujemo o časti poslanstva, v katerega nas Bog kliče, se lahko v človeški duši pojavita nadutost in ošabnost. Gre za napačno zavest o krščanskem poslanstvu, ki je zaslepljujoča in zaradi katere pozabimo, da smo iz blata, da smo prah in beda. Zlo ni prisotno samo v svetu, v naši okolici, ampak tudi znotraj nas samih, gnezdi prav v našem srcu in nas dela zmožne nizkotnih dejanj in sebičnosti. Samo Božja milost je trdna skala; mi pa smo pesek, živi pesek.

Če preletimo človeško zgodovino ali sedanje stanje sveta, z žalostjo opazimo, da je po dvajsetih stoletjih tako malo ljudi, ki se imenujejo kristjani, tisti, ki se ponašajo s tem imenom, pa so tako pogosto nezvesti svojemu poslanstvu. Pred leti mi je človek, ki ni bil slabega srca, ni pa imel vere, pokazal zemljevid sveta in dejal: "Tu imam dokaz Kristusovega neuspeha. Toliko stoletij truda, da bi človeške duše napolnil s svojim naukom, pa si poglejte rezultat: ni kristjanov."

Tudi danes jih ni malo, ki še vedno tako mislijo. Toda Kristus ni bil neuspešen: Njegova beseda in Njegovo življenje nenehno oplajata svet. Kristusovo delo, naloga, ki mu jo je zaupal Oče, se uresničuje, Njegova moč se prenaša skozi zgodovino in prinaša resnično življenje in ko mu bo vse podvrženo, se bo tudi Sin sam podvrgel njemu, ki mu je vse podvrgel, da bo Bog vse v vsem.

Pri delu, ki ga izvršuje v svetu, nas je Bog hotel za sodelavce, hotel je tvegati našo svobodo. V dno duše sem ganjen, ko opazujem podobo Jezusa, novorojenčka iz Betlehema: nemočen, nebogljen otrok, ki se ne more braniti. Bog se izroči v roke ljudem, približa in skloni se k nam.

Jezus, čeprav je bil namreč Božje narave, se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izničil tako, da je prevzel vlogo hlapca. Bog se prilagodi naši svobodi, naši nepopolnosti, naši bedi. Dovoli, da se Božji zakladi prenašajo v posodah iz blata in da se, ko jih razkrivamo, naše človeške slabosti mešajo z Božjo močjo.