Seznam točk

Dovolite mi kratko oddaljitev od teme, ki pa je tukaj popolnoma na mestu. Nikoli nisem vprašal nikogar od tistih, s katerimi sem se srečeval, kakšno je njihovo politično mišljenje: ne zanima me! S to svojo normo v ravnanju vam izkazujem resničnost, ki je globoko usidrana v notranjost Opus Dei, kateremu sem se z božjo milostjo in usmiljenjem popolnoma posvetil, da bi služil sveti Cerkvi. Ta tema me ne zanima, ker kristjani uživate najpolnejšo svobodo, skupaj z dosledno osebno odgovornostjo, da bi v zadevah politične, družbene, kulturne narave delovali tako, kakor vam najbolj ugaja, brez drugih meja kot so tiste, ki jih označuje cerkveno učiteljstvo. Skrbelo bi me — za dobro vaših duš — samo, če bi prestopili te meje, saj bi tako ustvarili jasno nasprotje med vero, ki jo izpovedujete, in vašimi deli; takrat bi vas jasno opomnil. Tega nedotakljivega spoštovanja vaših možnosti, vse dokler vas ne oddaljujejo od božjega zakona, ne razumejo tisti, ki ne poznajo resničnega pomena svobode, ki nam jo je Kristus pridobil na križu, qua libertate Christus nos liberavit: privrženci ene in druge skrajnosti, ti, ki poskušajo svoja časna mnenja vsiljevati kot dogme; ali oni, ki ponižujejo človeka s tem, da zanikajo vrednost vere ter jo prepuščajo na milost in nemilost najbolj brutalnim napakam.

V božji navzočnosti se ponovno vprašajmo: Gospod, zakaj si nam dal to moč? Zakaj si položil v nas to sposobnost, da te lahko izberemo ali zavrnemo? Ti želiš, da to zmožnost pravilno uporabimo. Gospod, kaj želiš, da storim? Odkrit, točen odgovor je ta: Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem svojim srcem, z vso svojo dušo in z vsem svojim mišljenjem.

Vidite? Svoboda dobi svoj pravi smisel, ko se uporablja v službi odrešujoče resnice, v iskanju neskončne božje ljubezni, ki nas odvezuje vseh sužnosti. Vsak dan večja je moja gorečnost, da bi na ves glas oznanil to nedoumljivo bogastvo kristjana: svobodo slave božjih otrok! V tem je povzeta dobra volja, ki nas uči slediti “dobremu, potem ko smo ga razločili od slabega”.

Rad bi, da premišljujete o neki temeljni točki, ki nas sooča z odgovornostjo naše vesti. Nihče ne more odločati namesto nas; “v tem je pri ljudeh najvišja stopnja dostojanstva: da se sami po sebi in ne po drugih usmerjajo k dobremu.” Mnogi smo od svojih staršev podedovali katoliško vero in po božji milosti, ko smo kmalu po rojstvu prejeli krst, se je v naši duši začelo nadnaravno življenje. Toda skozi vse življenje in celo skozi vsak naš dan moramo obnavljati naravnanost k temu, da ljubimo Boga bolj kot karkoli drugega. “Kristjan, pravi kristjan, je tisti, ki se podvrže gospostvu edine božje Besede,” ne da bi postavljal pogoje tej poslušnosti, in pripravljen se je upreti hudičevi skušnjavi z ravnanjem, kakršno je bilo Kristusovo: Gospoda, svojega Boga, počásti in samo njemu služi!

Ko v letih svojega duhovništva — ne bom rekel, da učim, temveč kričim o svoji ljubezni do osebne svobode, pri nekaterih opazim gesto nezaupanja, kot bi sumili, da obramba svobode predstavlja nevarnost za vero. Naj se pomirijo ti bojazljivci. Napad na vero predstavlja izključno napačna razlaga svobode: brez kakršnegakoli cilja, brez objektivnega merila, brez zakona, brez odgovornosti, z eno besedo: razbrzdanost. Na žalost je to tisto, kar zagovarjajo nekateri; taka zahteva pa dejansko pomeni napad na vero. Zato ni pravilno, če govorimo o svobodi posameznikove vesti v pomenu, ki vrednoti kot pozitivno moralno kategorijo to, da človek zavrne Boga. Spomnili smo že, da se lahko upremo Gospodovim odrešenjskim načrtom; zmožni smo, toda ne smemo tega storiti. In če bi nekdo premišljeno zavzel tako držo, bi grešil zaradi prelomitve prve in temeljne božje zapovedi: Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vso močjo.

Jaz z vsemi svojimi močmi branim svobodo vseh vesti, ki izraža, da nikomur ni dovoljeno preprečiti drugemu človeku, da bi častil Boga. Treba je spoštovati zakonito hrepenenje po resnici: človeško bitje ima resno obveznost, da išče Gospoda, da ga spozna in ga časti, toda nihče na zemlji si ne bi smel dovoliti vsiljevati bližnjemu, naj prakticira vero, ki je le-ta nima. Prav tako si nihče ne sme prilastiti pravice, da škoduje tistemu, ki je vero prejel od Boga.

V vsakdanjem življenju moramo biti zahtevni do sebe, da si ne izmišljamo neresničnih problemov, umetnih potreb, ki konec koncev izvirajo iz ošabnosti, iz muhavosti, iz pomehkuženega in lenega duha. K Bogu moramo iti s hitrim korakom, brez mrtve teže in prtljage, ki otežuje hojo. Prav zato, ker uboštvo duha ne pomeni ne imeti, temveč biti zares nenavezan, moramo biti ves čas pozorni, da se ne bi varali z namišljenimi razlogi višje sile. “Iščite to, kar je dovolj, kar zadostuje. In ne želite več. Kar gre dlje od tega, je preobremenjenost, ne olajšanje; potre nas, namesto da bi nas dvigovalo.”

Ko se spuščam v te nasvete, jih ne utemeljujem na nenavadnih, nenormalnih ali zapletenih situacijah. Poznam nekoga, ki je kot bralni znak uporabljal liste, na katere je zapisal nekaj molitvenih vzklikov, da bi mu pomagali ohranjati božjo navzočnost. Zaželel si je z ljubeznijo shraniti tisti zaklad, dokler se ni zavedel, da se je navezal na tiste ničvredne papirje. No vidite, kakšen vzor kreposti neki! Brez pomislekov vam razodenem vso svojo bedo, če vam bo to kaj pomagalo. Odkril sem vam nekaj svoje slabosti, ker se morda tudi tebi dogaja kaj podobnega: tvoje knjige, tvoja obleka, tvoja miza, tvoji … pločevinasti maliki.

V takih primerih vam priporočam, da vprašate za nasvet svojega duhovnega voditelja, brez otročjega obnašanja ali pretirane tankovestnosti. Kot zdravilo za to včasih zadostuje majhno dejanje mrtvičenja, ko se za nekaj časa odpovemo uporabi kakšne stvari. Povedano na drug način, nič hudega, če se kakšen dan odpoveš prevoznemu sredstvu, ki ga navadno uporabljaš, in denar, ki ga prihraniš, podariš kot miloščino, čeprav je zelo malo. Kakorkoli že, če imaš duha nenavezanosti, boš nenehno odkrival diskretne in učinkovite priložnosti, da ga boš lahko uresničeval.

Potem, ko sem vam odprl svojo dušo, vam moram še priznati, da sem na nekaj tako močno navezan, da tega nikoli ne bi hotel opustiti: na to, da vas imam zares rad, vse vas. Tega sem se naučil od najboljšega Učitelja in rad bi nadvse zvesto sledil njegovemu zgledu ter brezmejno ljubil vse ljudi, najprej pa tiste, ki me obdajajo. Ali vas ne gane ta Kristusova goreča ljubezen do bližnjega, ta toplina, s katero je evangelist označil enega izmed njegovih učencev: quem diligebat Iesus, tisti, ki ga je Jezus ljubil?