Seznam točk

V božičnem času smo. Spominjamo se raznih dogodkov in okoliščin ob rojstvu Božjega Sina. Pogled pa se ustavi na betlehemskem hlevčku, na nazareškem domu. Marija, Jožef, Jezušček na poseben način zasedejo osredje našega srca. Kaj nam pove, kaj nas uči preprosto, a občudovanja vredno življenje te svete družine?

Med mnogimi stvarmi, o katerih bi lahko premišljevali, bom zdaj omenil predvsem eno. Jezusovo rojstvo pomeni, kot piše v Svetem pismu, začetek polnosti časov, trenutek, ki ga je Bog določil, da izkaže svojo polno ljubezen do človeštva s tem, da nam izroči lastnega Sina. Božja volja se izvrši v najbolj normalnih in običajnih okoliščinah: žena, ki rodi, družina, dom. Božja vsemogočnost, Božji blišč prihaja po človeškem, se združi s človeškim. Od tedaj kristjani vemo, da z Božjo milostjo moremo in moramo posvetiti vse, kar je čistega v našem življenju. Vsaka zemeljska situacija, pa naj bo še tako nepomembna in običajna, je lahko priložnost za srečanje s Kristusom in del naše poti proti nebeškemu kraljestvu.

Zato ni čudno, da se Cerkev veseli, da uživa ob pogledu na skromno stanovanje Jezusa, Marije in Jožefa. "Radosten je spomin," molimo v spevu pri božičnih jutranjicah, "malega nazareškega doma in skromnega življenja v njem, s pesmimi slavimo človeško preprostost, ki obkroža Jezusa, njegovo skrito življenje. Tam je še kot otrok spoznal Jožefovo obrt; tam je rasel in pomagal pri mizarskem delu. Ob njem je sedela njegova draga Mati; ob Jožefu je živela njegova nadvse ljuba žena, srečna, da mu lahko pomaga in zanj skrbi."

Ko pomislim na krščanske domove, si jih rad predstavljam svetle in vesele, kot je bil dom svete družine. Božično sporočilo močno odmeva: Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji. In Kristusov mir naj kraljuje v vaših srcih, je zapisal apostol. Mir, ki nam ga daje védenje, da nas naš Bog Oče ljubi, da smo združeni s Kristusom, da nas varuje sveta Devica Marija, da nas ščiti sveti Jožef. To je velika luč, ki razsvetljuje naša življenja, ki nas — sredi težav in osebnih šibkosti —, spodbuja, da gremo pogumno naprej. Vsak krščanski dom bi moral biti oaza miru, v kateri je mogoče — kljub vsakodnevnim majhnim protislovjem —, zaslutiti globoko in iskreno ljubezen, globoko umirjenost, sad prave in doživete vere.

Ne pozabite, da včasih ni mogoče preprečiti spora med zakoncema. Ne prepirajte se nikoli pred otroki. Trpeli bodo in bodo s tem, ko bi hoteli podpreti enega od vaju, nehote povečali razdor. Vendar je prepir, če ni prepogost, tudi izraz ljubezni, skoraj nujnost. Priložnost za to — in ne vzrok —, je navadno moževa utrujenost, ki je izčrpan zaradi službe; ali pa napor — upajmo, da ne zdolgočasenost —, žene, ki je morala krotiti otroke, posle ali svoj značaj, ki je včasih premalo trden, čeprav ste lahko ženske močnejše od moških, če se le namenite.

Izognita se ošabnosti, ki je največji sovražnik vajinega zakonskega življenja. V vajinih prepirčkih nobeden od obeh nima prav. Kdor se bolje obvlada, naj izreče besedo, ki bo zaustavila slabo voljo. Kasneje — na samem —, se le sporecita, saj se bosta takoj spravila.

Žene morate pomisliti, če se niste nekoliko zapustile. Spomnite se izreka, da urejena žena odvrne moža od drugih vrat. Vedno imate dolžnost, da ste ljubeznive kot takrat, ko ste bile zaročenke. To je dolžnost zaradi pravičnosti, saj pripadate svojemu možu. Prav tako tudi on ne sme pozabiti, da je vaš in ima dolžnost biti do vas vse življenje ljubezniv kot takrat, ko sta bila fant in dekle. Slabo znamenje, če se ob branju tega odstavka ironično nasmehnete. To bi bil očiten znak, da se je družinska prisrčnost spremenila v hladno brezbrižnost.

Ne moremo govoriti o zakonu, ne da bi pomislili tudi na družino, saj je ta sad in nadaljevanje tega, s čimer se zakon začne. Družino sestavljajo ne samo mož in žena, pač pa tudi otroci in — do neke mere —, stari starši, drugi sorodniki in pomočniki. Do vseh mora priti prisrčna toplina, od katere je odvisno družinsko razpoloženje.

Nekaterim zakoncem Bog ne da otrok. To je znak, da od zakoncev pričakuje, da si še naprej enako izkazujeta ljubezen in da, če moreta, usmerita svoje energije v služenje in delovanje v prid drugih. Vendar je naravno, da imata zakonca nasledstvo. Ti zakonci imajo v prvi vrsti dolžnost skrbeti za svoje otroke. Očetovstvo in materinstvo se ne končata ob rojstvu. Ta udeležba pri Božji moči, zmožnost porajanja, se mora nadaljevati v sodelovanju s svetim Duhom in doseči vrhunec v vzgajanju pristnih krščanskih mož in žena.

Starši so najvažnejši vzgojitelji svojih otrok, tako v človeškem kot v nadnaravnem oziru, in morajo občutiti odgovornost te naloge, ki zahteva od njih razumevanje, previdnost, da znajo učiti, predvsem pa ljubiti. Prizadevati si morajo, da dajejo dober zgled. Nasilno in oblastno vsiljevanje ni prava pot pri vzgoji. Vzorni starši si prizadevajo, da jih imajo otroci za svoje prijatelje, katerim lahko zaupajo svoje težnje, svoje probleme, od katerih lahko pričakujejo učinkovito in ljubeznivo pomoč.

Nujno je, da si starši vzamejo dovolj časa za svoje otroke, da se pogovarjajo z njimi. Najvažnejši so otroci, važnejši od poslov, od dela, od počitka. V pogovorih bodite pozorni do njih, skušajte jih razumeti, priznati del resnice — ali vso resnico —, v njihovi upornosti. Hkrati pa pomagajte najti pravo pot njihovim prizadevanjem in upom. Naučite jih spoznavati dejstva in razmišljati. Ne vsiljujte jim vedenja, temveč jim pokažite razloge, nadnaravne in človeške, ki to svetujejo. Z eno besedo: spoštujte njihovo svobodo, saj ni prave vzgoje brez osebne odgovornosti, niti odgovornosti brez svobode.

Skušali smo na kratko opisati nekatere značilnosti teh domov, v katerih odseva Kristusova luč in so zaradi tega — ponavljam —, svetli in veseli, v njih se sozvočje, ki vlada med starši, prenaša na otroke, na celo družino in na celotno okolje, ki jo obdaja. Tako se v vsaki pristni krščanski družini v neki meri ponovi skrivnost Cerkve, od Boga izbrane in kot vodilo poslane v svet.

Vsakega kristjana, katerega koli stanu — naj bo duhovnik ali laik, poročen ali samski —, zadevajo besede apostola, ki se berejo prav na nedeljo Svete družine: Božji izvoljenci, sveti in ljubljeni. To smo vsi, vsak na svojem mestu in položaju v svetu: od Boga izvoljeni, da pričamo o Kristusu in prinašamo svojim bližnjim veselje, da smo Božji otroci, kljub svojim napakam, proti katerim se bojujemo.

Zelo je važno, da je pomen poklicanosti v zakonu vedno prisoten tako pri katehezi in pridiganju, kakor tudi v zavesti tistih, ki jih Bog hoče imeti na tej poti, ki so stvarno in resnično poklicani, da se vključijo v Božji načrt za odrešenje vseh ljudi.

Zato krščanskim zakoncem verjetno ne moremo predlagati boljšega zgleda, kot so družine iz apostolskih časov: stotnik Kornelij, ki je bil Božji volji poslušen in se je v njegovi hiši Cerkev odprla poganom; Akvila in Priskila, ki sta oznanjala krščanstvo v Korintu in Efezu in sta sodelovala s svetim Pavlom; Tabita, ki je z ljubeznijo pomagala potrebnim pomoči v Jopi. In toliko drugih domov Judov in poganov, Grkov in Rimljanov, ki so sprejeli oznanjevanje prvih Gospodovih učencev.

To so družine, ki so živele iz Kristusa in so oznanjale Kristusa. Male krščanske skupnosti, ki so bile kot središča, iz katerih je izžarevala evangeljska blagovest. Domovi, enaki drugim v tistem času, vendar polni novega, nalezljivega duha, ki je prehajal na njihove znance in bližnje. To so bili prvi kristjani in to moramo biti današnji kristjani: sejalci miru in veselja, miru in veselja, ki nam ju je prinesel Jezus.