Seznam točk

Za kristjana zakon ni le navadna družbena ustanova, še manj pa zdravilo za človeške slabosti. Je pravi nadnaravni poklic. Velik zakrament glede Kristusa in glede Cerkve, pravi sveti Pavel, obenem pa pogodba, ki jo mož in žena skleneta za vedno, ker je — hočeš nočeš —, po Jezusu Kristusu postavljen zakon neločljiv. Je sveto znamenje, ki posvečuje, Jezusovo delo, ki zavzame duše tistih, ki se poročajo in jih vabi, naj mu sledijo, s čimer spremeni vse zakonsko življenje v božansko pot na Zemlji.

Zakonci so poklicani, da posvečujejo svoj zakon ter da se posvečujejo v tej zvezi. Zato bi storili hudo napako, če bi gradili svoje duhovno ravnanje za hrbtom in daleč od svojega doma. Družinsko življenje, zakonsko razmerje, skrb in vzgoja otrok, trud za napredek, utrjevanje in izboljšanje ekonomskega stanja družine, stik z drugimi osebami iz bližnje skupnosti — vse to so človeške in običajne situacije, ki jih morajo krščanski zakonci spremeniti v nadnaravne.

Vera in upanje morata biti razvidna iz umirjenosti, s katero se spoprijemamo s problemi, majhnimi ali velikimi, ki se pojavijo v vseh domovih, v upanju, s katerim se vztraja pri izpolnjevanju lastnih dolžnosti. Tako bo ljubezen napolnila vse in poskrbela, da bomo delili veselje in morebitne grenkobe, da se bomo znali nasmehniti in pozabiti na lastne skrbi, da bi se lahko posvetili drugim. Poskrbela bo, da bomo poslušali sozakonca ali otroke in jim pokazali, da jih resnično ljubimo in razumemo, da bomo spregledali nepomembne praske, ki bi jih samoljubje moglo spremeniti v visoke ovire. Pomagala bo, da vložimo veliko ljubezni v majhne pozornosti, iz katerih je sestavljeno vsakodnevno sožitje.

Posvečevati dom dan na dan, z ljubeznivostjo ustvarjati pristno družinsko domačnost: za to gre. Če pa naj bi posvečevali vsak dan, je potrebno, da gojimo veliko krščanskih kreposti. V prvi vrsti so to teološke, nato pa vse ostale: razsodnost, zvestoba, odkritosrčnost, ponižnost, delavnost, veselje … Če govorimo o zakonu, o zakonskem življenju, potem je treba na začetku jasno spregovoriti o ljubezni med zakoncema.

Tako Matej kot Luka nam pripovedujeta o svetem Jožefu kot možu, ki izhaja iz slavnega rodu: iz rodu Davida in Salomona, izraelskih kraljev. Podrobnosti tega porekla so zgodovinsko nekoliko nejasne; ne vemo, kateri od obeh rodovnikov, ki ju omenjata evangelista, pripada Mariji — Jezusovi človeški materi —, in kateri svetemu Jožefu, ki je bil njegov oče po judovski postavi. Niti ne vemo, ali je bilo Jožefovo rojstno mesto Betlehem, kamor se je šel popisat, ali Nazaret, kjer je živel in delal.

Vemo pa, da ni bil bogat. Bil je delavec, kot milijoni drugih ljudi po vsem svetu; opravljal je naporen in ponižen poklic, ki ga je Bog izbral zase, ko je prevzel našo človeško naravo in želel trideset let živeti kot kdo izmed nas.

Sveto pismo pravi, da je bil Jožef obrtnik. Več cerkvenih očetov dodaja, da je bil tesar. Sveti Justin o Jezusovem življenju in delu pravi, da je izdeloval pluge in jarme; sveti Izidor Seviljski se morda opira na njegove besede, ko ugotavlja, da je bil Jožef kovač. V vsakem primeru pa je bil delavec, ki je delal v službi svojih sodržavljanov, ki je bil spreten pri ročnem delu, kar je bil sad večletnega truda in znoja.

Iz evangeljskih poročil moremo izluščiti Jožefovo človeško veličino: nikdar nam ni predstavljen kot malodušen ali plašen človek; nasprotno, zna se spoprijeti s problemi, iti naprej v težkih trenutkih, sprejeti naložene naloge odgovorno in zavzeto.

Ne strinjam se s klasičnim načinom, ki svetega Jožefa upodablja kot starčka, četudi je bil namen poudariti Marijino večno devištvo. Jaz si ga predstavljam kot mladega, močnega, morda nekaj let starejšega od naše Gospe, vendar v polnosti človeškega zagona in zrelosti.

Za to, da bi lahko živeli krepost čistosti, ni treba čakati na stara leta ali na opešanje moči. Čistost se rodi iz ljubezni, za čisto ljubezen pa čvrstost in mladostno veselje nista ovira … Mlad je bil sveti Jožef po srcu in telesu, ko se je poročil z Marijo, ko je izvedel za skrivnost njenega Božjega materinstva, ko je živel ob njej in spoštoval celovitost, ki jo je Bog hotel zapustiti svetu kot še eno znamenje njegovega prihoda med ljudi. Kdor ni zmožen razumeti take ljubezni, ve zelo malo o tem, kaj je resnična ljubezen in mu je popolnoma neznan krščanski pomen čistosti.

Dejali smo, da je bil Jožef obrtnik iz Galileje, eden izmed mnogih. Kaj pa lahko od življenja pričakuje prebivalec izgubljene vasice, kot je bil Nazaret? Samo delo, vse dni, vedno isti napori. Ob koncu dneva počitek v majhni, revni hiši, da si nabere moči, naslednje jutro pa spet na delo.

Jožefovo ime po hebrejsko pomeni Bog bo dodal. Bog doda svetemu življenju tistih, ki spolnjujejo njegovo voljo, neslutene razsežnosti: to, kar je važno, kar vsemu daje vrednost, kar je Božje. Bog je preprostemu in svetemu Jožefovemu življenju dodal — če smem tako reči —, življenje Device Marije in Jezusa, našega Gospoda. Bog se ne pusti premagati v velikodušnosti. Jožef bi lahko vzel za svoje besede, ki jih je izrekla sveta Marija, njegova žena: Quia fecit mihi magna qui potens est, velike reči mi je storil On, ki je vsemogočen, quia respexit humilitatem, ker se je ozrl na mojo nizkost.

Jožef je bil resnično navaden človek, ki mu je Bog zaupal velike reči. Znal je živeti vedno in vsak trenutek svojega življenja, tako kot je Gospod hotel. Zato Sveto pismo hvali Jožefa in trdi, da je bil pravičen. V judovski govorici pravičen včasih pomeni pobožen, neoporečen Božji služabnik, izvrševalec Božje volje; drugič dober in usmiljen do bližnjega. Z eno besedo, pravičen je tisti, ki ljubi Boga in dokazuje to ljubezen z izpolnjevanjem njegovih zapovedi, z vseživljenjskim služenjem svojim bratom, vsem ljudem.

Kdor je namenjen v boj, bo poiskal sredstva za to. Sredstva pa se v teh dvajsetih stoletjih krščanstva niso spremenila: molitev, mrtvičenje in redno prejemanje zakramentov. Ker je mrtvičenje tudi molitev — molitev čutov —, lahko ta sredstva opišemo z dvema besedama: molitev in zakramenti.

Želel bi, da se zdaj ustavimo pri zakramentih, studencu Božje milosti, čudovitem izrazu Božjega usmiljenja. Počasi premišljujmo definicijo, ki jo uporablja katekizem sv. Pija V.: določena čutna znamenja, ki povzročajo milost, istočasno pa jo razglašajo, kot da nam jo postavljajo pred oči. Bog, naš Gospod, je neskončen, njegova ljubezen je neizčrpna, njegova milosrčnost in usmiljenje do nas nimata meja. Čeprav nam naklanja svojo milost na mnoge druge načine, je izrecno in svobodno — samo On je lahko tako naredil —, postavil teh sedem učinkovitih znamenj, da bi ljudje na stalen, preprost in dosegljiv način lahko postali deležni zaslug odrešenja.

Če se opustijo zakramenti, izgine pravo krščansko življenje. Kljub temu ni skrivnost, da posebno v današnjem času nekateri pozabljajo in celo prezirajo ta odrešilni tok Kristusove milosti. Človeka zaboli, ko mora govoriti o tej rani družbe, ki se šteje za krščansko, a je treba o tem govoriti, da se v naših dušah zakorenini želja, da bi pristopali k tem virom posvečenja s še večjo ljubeznijo in hvaležnostjo.

Brez vsakega pomisleka odlašajo s krstom novorojencev in jih s tem prikrajšajo — kar je hud prekršek proti pravičnosti in ljubezni —, za milost vere, neizmerni zaklad prebivanja svete Trojice v duši, ki pride na svet z madežem izvirnega greha. Skušajo tudi ovreči sámo naravo zakramenta svete birme, ki ga je izročilo vedno soglasno obravnavalo kot okrepitev duhovnega življenja, tiho in plodno izlitje Svetega Duha, s katerim bi se duša, nadnaravno utrjena, mogla bojevati — miles Christi, kot Kristusov vojak —, v tem notranjem boju proti sebičnosti in poželenju.

Če izgubimo čut za Božje stvari, bomo težko razumeli zakrament sprave. Spoved ni pogovor med dvema človekoma, temveč Božji dialog; je sodišče zagotovljene in Božje pravičnosti, predvsem pa polno usmiljenja, z ljubečim Sodnikom, ki nima veselja nad krivičneževo smrtjo, marveč da se krivični spreobrne od svoje poti in živi.

Nežnost našega Gospoda je res neskončna. Le poglejte, kako pozoren je do svojih otrok. Zakon je spremenil v sveto vez, podobo Kristusove zveze s svojo Cerkvijo; to je velik zakrament, na katerem temelji krščanska družina, ki bo, z Božjo milostjo, okolje miru in edinosti, šola svetosti. Starši so sodelavci Boga. Iz tega izvira prijetna dolžnost otrok, da jih spoštujejo. Po pravici lahko imenujemo četrto Božjo zapoved — to sem zapisal pred mnogimi leti —, najslajšo zapoved dekaloga. Če je življenje v zakonu tako, kot Bog hoče, sveto, bo dom svetel in vesel kotiček miru.