Seznam točk

Ne moremo govoriti o zakonu, ne da bi pomislili tudi na družino, saj je ta sad in nadaljevanje tega, s čimer se zakon začne. Družino sestavljajo ne samo mož in žena, pač pa tudi otroci in — do neke mere —, stari starši, drugi sorodniki in pomočniki. Do vseh mora priti prisrčna toplina, od katere je odvisno družinsko razpoloženje.

Nekaterim zakoncem Bog ne da otrok. To je znak, da od zakoncev pričakuje, da si še naprej enako izkazujeta ljubezen in da, če moreta, usmerita svoje energije v služenje in delovanje v prid drugih. Vendar je naravno, da imata zakonca nasledstvo. Ti zakonci imajo v prvi vrsti dolžnost skrbeti za svoje otroke. Očetovstvo in materinstvo se ne končata ob rojstvu. Ta udeležba pri Božji moči, zmožnost porajanja, se mora nadaljevati v sodelovanju s svetim Duhom in doseči vrhunec v vzgajanju pristnih krščanskih mož in žena.

Starši so najvažnejši vzgojitelji svojih otrok, tako v človeškem kot v nadnaravnem oziru, in morajo občutiti odgovornost te naloge, ki zahteva od njih razumevanje, previdnost, da znajo učiti, predvsem pa ljubiti. Prizadevati si morajo, da dajejo dober zgled. Nasilno in oblastno vsiljevanje ni prava pot pri vzgoji. Vzorni starši si prizadevajo, da jih imajo otroci za svoje prijatelje, katerim lahko zaupajo svoje težnje, svoje probleme, od katerih lahko pričakujejo učinkovito in ljubeznivo pomoč.

Nujno je, da si starši vzamejo dovolj časa za svoje otroke, da se pogovarjajo z njimi. Najvažnejši so otroci, važnejši od poslov, od dela, od počitka. V pogovorih bodite pozorni do njih, skušajte jih razumeti, priznati del resnice — ali vso resnico —, v njihovi upornosti. Hkrati pa pomagajte najti pravo pot njihovim prizadevanjem in upom. Naučite jih spoznavati dejstva in razmišljati. Ne vsiljujte jim vedenja, temveč jim pokažite razloge, nadnaravne in človeške, ki to svetujejo. Z eno besedo: spoštujte njihovo svobodo, saj ni prave vzgoje brez osebne odgovornosti, niti odgovornosti brez svobode.

Vrnimo se k prizoru ozdravitve slepega. Jezus je odgovoril učencem, da njegova nesreča ni posledica greha, ampak priložnost, da se izkaže Božja moč, ter s čudovito preprostostjo odloči, da slepi spregleda.

Tedaj se skupaj s srečo pričnejo nadloge tega človeka. Ne pustijo ga pri miru. Najprej pridejo sosedje in tisti, ki so ga prej videli, da je bil berač. Evangelij ne omenja, da bi se razveselili, ampak da niso mogli verjeti, čeprav je slepi vztrajal, da je tisti, ki prej ni videl, sedaj pa vidi, on sam. Namesto da bi mu dopustili, da mirno uživa prejeto milost, ga odvlečejo k farizejem, ki ga ponovno izprašajo, kako se je zgodilo. In drugič odgovori: Blata mi je dal na oči, nato sem se umil in vidim.

Farizeji pa hočejo dokazati, da se to, kar se je zgodilo, dobro delo, čudež, ni zgodilo. Nekateri se opirajo na revne, hinavske razloge, zelo pristranske: da je bil ozdravljen na soboto, in ker je na soboto prepovedano delati, ni bilo ozdravljenja. Drugi naredijo to, čemur bi danes rekli preiskava. Gredo k staršem slepega: Je to vaš sin, o katerem pravite, da se je rodil slep? Kako, da zdaj vidi? Strah pred mogočneži starše privede do tega, da jim odgovorijo s stavkom, ki vsebuje vso zanesljivost znanstvene metode: Veva, da je to najin sin in da se je rodil slep; kako to, da zdaj vidi, pa ne veva, in kdo mu je odprl oči, midva ne veva. Njega vprašajte. Dovolj je star. Sam naj govori o sebi.

Preiskovalci ne morejo verjeti, ker nočejo verjeti. Tedaj so farizeji drugič poklicali človeka, ki je bil prej slep, in mu rekli: … Mi vemo, da je ta človek — Jezus Kristus — grešnik.

V kratkih besedah nam poročanje svetega Janeza nazorno prikaže tipičen primer grobega kršenja temeljne pravice, ki po naravi stvari pripada vsakomur, pravice do tega, da se s posameznikom ravna spoštljivo.

To je danes še vedno aktualna tema. Zelo lahko bi bilo v današnjem času navesti primere, v katerih agresivna radovednost privede do bolestnega raziskovanja po zasebnem življenju drugih. Že nekaj malega smisla za pravičnost zahteva, da tudi pri preiskovanju domnevnega prestopka postopamo previdno in zmerno, ne da bi vzeli kot dejstvo nekaj, kar je samo mogoče. Razumljivo je torej, do kakšne mere je treba to nezdravo radovednost označiti kot izprijenost, da bi spravili na plano nekaj, kar ne samo da ni prestopek, temveč more biti častno dejanje.

Trgovcem z domnevami, ki dajejo vtis organiziranega trgovanja z zasebnostjo, se je treba zoperstaviti, braniti čast vsakega človeka, njegovo pravico do molka. Pri tej obrambi znajo biti enakih misli vsi pošteni ljudje, pa naj bodo kristjani ali ne, ker gre za splošno vrednoto: za legitimno odločitev vsakega človeka, da je to, kar je, da se ne razkazuje, da spodobno obdrži zase svoje radosti, družinske težave in bolečine; predvsem pa, da dela dobro brez zbujanja pozornosti, da pomoči potrebnim pomaga iz čiste ljubezni, ne da bi bil primoran obešati na veliki zvon ta dobra dela, še manj pa, da bi moral razgaljati zasebnost svoje duše pred brezobzirnim in zahrbtnim pogledom ljudi, ki glede notranjega življenja, razen z namenom, da bi se brezsrčno norčevali, ne dojamejo, niti ne želijo dojeti ničesar.

Kako težko se je otresti te zasledujoče napadalnosti! Načini, kako ovirati človekovo mirno življenje, so se namnožili. Mislim na tehnične pripomočke, pa tudi na postopke utemeljevanja, proti katerim se je težko upreti, če hoče človek obdržati dobro ime. Tako se včasih izhaja iz domneve, da so vsi ljudje slabi; zato se s tem zmotnim pristopom zdi, da je samokritika, samoobtoževanje neizogibno. Če si kdo ne naprti cele tone blata na svoje rame, potem ga označijo za najslabšega med slabimi in poleg tega še za hinavca in bahača.

Ob drugih prilikah je možno še drugačno ravnanje: kdor vas je v govoru ali pisanju obrekoval, je pripravljen priznati, da ste dosledna osebnost, vendar tega drugi ne bodo hoteli priznati in lahko razglasijo, da si tat. Kako boš dokazal, da nisi tat? Ali pa: stalno ste trdili, da je vaše vedenje čisto, plemenito, pošteno. Bi bili pripravljeni znova presoditi, če slučajno to vaše vedenje ni — ravno nasprotno —, umazano, neplemenito, izkrivljeno?

Prej nas je presenetila drža Jezusovih učencev do človeka, ki je bil od rojstva slep. Ravnali so v smislu nesrečnega pregovora: slabo misli, pa boš zadel. Potem, ko so bolje spoznali Učenika, ko so spoznali, kaj pomeni biti kristjan, se njihova mnenja navdihujejo v razumevanju.

"V vsakem človeku," piše sveti Tomaž Akvinski, "obstaja kak vidik, po katerem ga lahko drugi ocenjujejo kot odličnejšega, po apostolovih besedah 'imejte v ponižnosti drug drugega za boljšega od sebe' (Flp 2, 3). Če sledimo temu, se morajo vsi ljudje medsebojno spoštovati." Ponižnost je krepost, po kateri odkrijemo, da izrazi spoštovanja do neke osebe — zaradi njenega dostojanstva, poštenosti, zasebnosti —, niso le zunanji izraz, ampak prvi izrazi ljubezni in pravičnosti.

Krščanska ljubezen se ne omejuje na ekonomsko pomoč potrebnim; usmerjena je predvsem k spoštovanju in razumevanju vsakega posameznika kot takega, v njegovem lastnem dostojanstvu človeka in Stvarnikovega otroka. Zato napadi na osebo — na njen ugled, na njeno čast —, pomenijo, da človek, ki jih izvaja, ne verjame ali ne živi nekaterih resnic naše krščanske vere, v vsakem primeru pa kažejo na pomanjkanje pristne Božje ljubezni. "Ljubezen, s katero ljubimo Boga in bližnjega, je ena in ista krepost, ker je razlog za ljubezen do bližnjega ravno Bog, in ljubimo Boga, kadar ljubimo bližnjega."

Upam, da bomo iz tega pogovora v Gospodovi navzočnosti znali oblikovati zelo konkretne zaključke. V prvi vrsti se bomo zavzemali, da ne bomo sodili drugih, da jih ne bomo žalili niti z dvomom, da bomo slábo utopili v dobrem ter sejali okoli sebe pošteno sožitje, pravičnost in mir.

To je odločitev, da se ne bomo nikdar užalostili, če bodo naša dosledna dejanja ljudje nápak razumeli, če bodo dobro, za kar se trudimo — s stalno Gospodovo pomočjo —, izkrivljeno prikazovali in nam po nekem nedopustnem postopku pripisovali slabe namene, zvijačnost in pretvarjanje. Vedno odpuščajmo z nasmehom na ustnicah! Jasno povejmo, brez jeze, kadar po vesti mislimo, da moramo spregovoriti. In z zlatim molkom prepustimo vse v roke našega Boga Očeta — Iesus autem tacebat, Jezus pa je molčal —, kadar so napadi osebni, pa naj bodo še tako surovi in nedostojni. Zavzemajmo se le za dobra dela, On pa bo poskrbel, da bodo svetila pred ljudmi.

Kaj storiti? Rekel sem vam, da ne poskušam opisovati družbenih in političnih kriz, kulturnih bolezni in pogrezanja. S poudarkom na krščanski veri govorim o zlu izrecno kot o žalitvi Boga. Krščanski apostolat ni politični program niti kulturna alternativa; prizadeva si za širjenje dobrega, za okuženje z željo ljubiti, za dejansko setev miru in veselja. Nedvomno bo ta apostolat vir duhovnih koristi za vse: več pravičnosti, več razumevanja, več spoštovanja človeka do človeka.

Okrog nas je veliko duš in nimamo pravice, da bi bili ovira za njihovo večno srečo. Naša dolžnost je, da smo kristjani v polnosti, da smo sveti, da ne prevaramo Boga niti vseh teh ljudi, ki od kristjana pričakujejo zgled in nauk.

Naš apostolat mora temeljiti na razumevanju. Vztrajam: ljubezen se bolj kot v dajanju kaže v razumevanju. Ne skrivam vam, da sem na lastni koži izkusil, kako težko je ne biti razumljen. Vedno sem si prizadeval, da bi me razumeli, toda nekateri so si prizadevali, da me ne bi razumeli. Še en razlog, praktičen in živ, da si sam vedno želim razumeti druge. Vendar ni nek trenutni nagib tisti, ki od nas zahteva široko, vseobsežno, katoliško srce. Duh razumevanja je znak krščanske ljubezni dobrega Božjega otroka. Kajti Gospod nas hoče na vseh pravičnih poteh tega sveta, da bi širili seme bratstva — ne ljuljke —, opravičila, odpuščanja, ljubezni, miru. Nikoli ne bodite nikomur sovražniki.

Kristjan mora biti vedno pripravljen za sobivanje z vsemi, vsem mora — s svojim odnosom —, dati možnost, da se približajo Jezusu Kristusu. Z veseljem se mora žrtvovati za druge, brez razlik, ne da bi duše delil v predalčke, ne da bi jih označeval z nalepkami, kot bi bile blago ali preparati žuželk. Kristjan se ne more ločiti od drugih, ker bi bilo sicer njegovo življenje nesrečno in sebično: vsem mora postati vse, da bi jih vse rešil.

Ko bi le tako živeli, ko bi znali svoje ravnanje preroditi s to setvijo velikodušnosti, s to željo po sožitju, po miru! Tako bi pospeševali človekovo pristno osebno svobodo; vsak bi prevzel svojo odgovornost, odgovornost za opravila, ki mu pripadajo v svetnem delu. Kristjan bi bolj kot vse znal braniti svobodo drugega, da bi potem lahko branil svojo. Imel bi ljubezen, s katero bi sprejel druge takšne, kot so — kajti vsak, brez izjeme, ima svoje stiske in dela napake —, in jim hkrati z Božjo milostjo in s človeškim občutkom pomagal premagati zlo, izpuliti ljuljko, da bi se vsi vzajemno podpirali in z dostojanstvom živeli življenje ljudi in kristjanov.