Seznam točk

V Božji Cerkvi je vztrajni napor, biti vedno bolj zvesti Kristusovemu nauku, dolžnost vseh. Nihče ni izvzet. Če bi se pastirji osebno ne trudili, da si pridobijo pazljivo vest, zvesto spoštovanje dogme in morale — ki tvorita zaklad vere in skupno premoženje —, bi se uresničile Ezekielove preroške besede: Sin človekov, prerokuj proti Izraelovim pastirjem, prerokuj in jim reci: O, pastirji! Tako govori Gospod Bog: Gorje Izraelovim pastirjem, ki pasejo sami sebe! Ali niso pastirji dolžni pasti črede? Mleko uživate, z volno se oblačite, tolste živali koljete, črede pa ne pasete. Oslabelih niste krepčali, bolnih niste ozdravljali, polomljenih niste obvezovali, razkropljenih niste vodili nazaj, izgubljenih niste iskali, temveč ste jim gospodovali trdo in nasilno.

To so hude graje, vendar je žalitev Boga še hujša, kadar se, kljub prejetemu naročilu, ki narekuje bedenje nad duhovnim blagrom vseh, slabo ravna z dušami in se jim odvzame čisto vodo krsta, ki poživlja dušo, blagodejno olje birme, ki jo utrjuje, sodišče, ki odpušča, hrano, ki daje večno življenje.

Kdaj se to lahko zgodi? Kadar opustimo to vojno miru. Kdor se ne bojuje, se izpostavi vsakršnemu suženjstvu, ki vklene telesna srca, suženjstvu izključno človeškega pogleda na svet, suženjstvu vnete oblastiželjnosti in časnega ugleda, suženjstvu domišljavosti, suženjstvu denarja, hlapčevstvu čutnosti …

Če bi kdaj, Bog namreč more dopustiti tako preizkušnjo, naleteli na pastirje, nevredne svojega imena, se ne zgražajte! Kristus je svoji Cerkvi obljubil nezmotno in stalno pomoč, ni pa zagotovil zvestobe ljudi, ki jo sestavljajo. Tem ne bo manjkalo milosti — obilne, velikodušne —, če sami prispevajo delček, ki ga Bog pričakuje: da skrbno pazijo in z Božjo milostjo odpravljajo ovire za dosego svetosti. Če ni boja, je tudi tisti, ki na videz stoji visoko, lahko v Božjih očeh zelo nizko. Vem za tvoja dela: imaš ime, da si živ, a si mrtev. Zbúdi se in okrępi, kar je še ostalo in je na tem, da umre, saj nisem našel, da bi bila tvoja dela dopolnjena pred mojim Bogom. Spomni se torej, kako si prejel in slišal, dŕži se tega in se spreobrni.

Tako nagovarja sveti Janez v prvem stoletju tiste, ki so bili odgovorni za Cerkev v mestu Sarde. Možno upadanje smisla za odgovornost namreč ni pojav modernega časa; opazimo ga že v času apostolov, v istem stoletju, v katerem je živel na zemlji naš Gospod Jezus Kristus. Nihče ni varen, če se preneha boriti s samim seboj. Nihče se ne more odrešiti sam. V Cerkvi vsi potrebujemo ta konkretna krepilna sredstva: ponižnost, po kateri smo pripravljeni sprejemati pomoč in nasvet; mrtvičenje, ki zgladi srce, da bi v njem kraljeval Kristus; študij vselej varnega nauka, ki nas vodi k ohranjanju naše vernosti in k širjenju vere.

Odmik, ob katerem sem se ustavil, nima drugega namena kot pokazati na eno od osrednjih resnic, opomniti, da krščansko življenje najde smisel v Bogu. Človek ni bil ustvarjen samo zato, da bi gradil čim pravičnejši svet, kajti — poleg tega —, smo postavljeni na zemljo zato, da stopimo v občestvo z Bogom samim. Jezus nam ni obljubil ne časnega udobja ne slave na tem svetu, ampak bivališče v hiši Boga Očeta, ki nas čaka na koncu poti.

Liturgija velikega petka vsebuje čudovit spev: Crux fidelis. Ta pesem nas vabi, da pojemo in slavimo Gospodov veličastni boj, zmagoviti križ, čudovito Kristusovo zmagoslavje: Odrešenik sveta je žrtvovan in postane zmagovalec. Bog, gospodar vsega stvarstva, ne utrjuje svoje navzočnosti z močjo orožja, niti ne s časno oblastjo svojih, ampak z veličino svoje neskončne ljubezni.

Gospod ne uničuje človekove svobode, ravno On nas je osvobodil. Zato ne mara prisiljenih odgovorov, hoče odločitve, ki privrejo iz globine srca. In pričakuje od nas, kristjanov, da živimo na tak način, da ljudje okrog nas, kljub naši bedi, napakam in pomanjkljivostim, začutijo odmev drame ljubezni na Kalvariji. Vse, kar imamo, smo prejeli od Boga, da bi bili sol, ki daje okus, luč, ki ljudem prinaša veselo novico, da je On Oče, ki nas brezmejno ljubi. Kristjan ni sol in luč zato, ker zmaguje ali žanje uspehe, ampak zato, ker priča o Božji ljubezni; ne bo sol, če ne daje okusa; ne bo luč, če s svojim zgledom in naukom ne priča o Jezusu, če izgubi to, kar je smisel njegovega življenja.

Sredi omejitev, lastnih našemu trenutnemu položaju, saj greh še vedno na neki način prebiva v nas, kristjan z novo jasnostjo vidi vse bogastvo Božjega otroštva, ko namreč spozna svojo popolno svobodo, ker dela v stvareh svojega Očeta, in ko njegovo veselje postane trajno, ker nič ne more uničiti njegovega upanja.

To je hkrati čas, ko je kristjan sposoben občudovati tudi vse lepote in čudesa zemlje, ceniti vse bogastvo in vso dobroto, ljubiti z vso pristnostjo in čistostjo, za kateri je bilo ustvarjeno človeško srce; ko se njegova žalost zaradi greha nikoli ne izrodi v zagrenjeno, obupano ali oholo dejanje, ker mu skesanost in zavedanje človeške šibkosti pomagata, da se ponovno poistoveti s Kristusovim hrepenenjem po odrešitvi in globlje čuti solidarnost z vsemi ljudmi. In nazadnje je to čas, ko kristjan v sebi z gotovostjo izkusi moč Svetega Duha, tako da mu lastni padci poslej ne vzamejo poguma, saj predstavljajo povabilo, naj začne znova in bo še naprej zvesta Kristusova priča na vseh razpotjih življenja, kljub osebnim težavam, v teh primerih običajno manjšim pregreškom, ki komaj zmotijo dušo; in tudi če bi bili grehi veliki, z zakramentom svete spovedi in skesanostjo ponovno doseže mir Boga in je spet dobra priča njegovega usmiljenja.

Takšno je, v kratkem pregledu, ki ga je komaj mogoče izraziti s skromnimi človeškimi besedami, bogastvo vere in življenje kristjana, če se ta da voditi Svetemu Duhu. Zato ne morem končati drugače, kot da se še sam pridružim prošnji, vsebovani v enem izmed liturgičnih spevov binkoštnega praznika, ki je kot odmev nepretrgane molitve celotne Cerkve: O pridi, Stvarnik, Sveti Duh, obišči nas, ki tvoji smo, napolni s svojo milostjo srce po tebi ustvarjeno. Po tebi naj spoznavamo Očeta in Sina Božjega, in v tebe trdno verujemo, ki izhajaš večno iz obeh.

Morda mi boste rekli: ampak malo ljudi hoče to poslušati in še manj živeti. Vem. Svoboda je močna in zdrava rastlina, ki ne uspeva med skalami, trnjem ali na uhojenih poteh. To se je pokazalo, še preden je Kristus prišel na zemljo.

Spomnite se drugega psalma: Zakaj hrumijo narodi in ljudstva razmišljajo prazne reči? Kralji zemlje so se dvignili, oblastniki se skupaj posvetujejo proti Gospodu in proti njegovemu Maziljencu. Vidite? Nič novega. Kristusu so nasprotovali, še preden se je rodil; nasprotovali so mu, ko so njegove miroljubne noge stopale po poteh Palestine; preganjali so ga kasneje in to delajo še danes, tako da napadajo ude njegovega mističnega in kraljevega telesa. Zakaj tolikšno sovraštvo, zakaj to izživljanje nad nedolžno preprostostjo, zakaj to splošno teptanje svobode posameznikove vesti?

Pretrgajmo njihove spone, njihove vezi vrzimo s sebe. Trgajo prijetne vezi, odrivajo od sebe breme, čudovito breme svetosti in pravičnosti, milosti, ljubezni in miru. Ljubezen jih spravlja v bes in posmehujejo se nemočni dobroti Boga, ki se odpove legijam svojih angelov, ki bi ga lahko branili. Če bi Gospod pristal na dogovor, če bi nekaj nedolžnih žrtvoval za množico krivih, bi se morda celo poskusili sporazumeti z njim. Vendar ni takšna Božja logika. Naš Oče je resnično oče in pripravljen je odpustiti tisočem krivičnih, če je med njimi le deset pravičnih. Tisti, ki jih žene sovraštvo, ne morejo razumeti tega usmiljenja, poleg tega pa jih krepi občutek, ki izhaja iz krivičnosti, da namreč na zemlji ne morejo biti kaznovani.

Ta, ki prestoluje v nebesih, se smeje, Gospod se jim posmehuje. Potem jim spregovori v svoji jezi, v svojem srdu jih prestraši. Kako upravičena je Božja jeza in kako primeren njegov bes, kako velika pa tudi njegova milosrčnost!

Jaz sem posvetil svojega kralja na Sionu, svoji sveti gori. Razglasil bom Gospodov zakon. Rekel mi je: Ti si moj sin, danes sem te rodil. Usmiljenje Boga Očeta nam je dalo za kralja njegovega Sina. Ko grozi, se razneži; napove svojo jezo in nam podari ljubezen. Ti si moj sin; s temi besedami se obrača na Kristusa ter nate in name, če se odločiva biti alter Christus, ipse Christus.

Besede ne dohajajo srca, ki je ganjeno od tolikšne Božje ljubezni. Bog nam pravi: ti si moj sin. Ne neznanec, ne služabnik, s katerim se dobro ravna, ne prijatelj, kar bi bilo že veliko. Sin! Daje nam prosto pot, da z Njim živimo sinovsko pobožnost in, upam si reči, tudi predrznost otroka, ki mu oče ne more ničesar odreči.