Seznam točk

Zato, da bi delali tako, da bi posvečevali svoj poklic, je treba delati dobro, s človeško in nadnaravno resnostjo. Rad bi spomnil, kot nasprotje tega, na pripoved iz enega od apokrifnih evangelijev, ki pravi: "Jezusov oče, ki je bil tesar, je izdeloval pluge in jarme. Nekoč, " nadaljuje pripoved, "so pri njem naročili izdelavo postelje za nekega uglednega človeka. Zgodilo pa se je, da je bila ena stranica krajša od druge in Jožef ni vedel, kako bi to popravil. Mali Jezus pa je naročil očetu: položi obe palici na zemljo in ju izenači na enem izmed koncev. Jožef ga je ubogal. Jezus je stopil k drugemu koncu, prijel krajšo palico in jo raztegnil, da je imela isto dolžino kot druga. Jožef, njegov oče, je bil poln občudovanja; otroka je zasul z objemi in poljubi, rekoč: srečen sem, da mi je Bog naklonil tega Otroka."

Jožef se ni zahvaljeval Bogu za take reči; to ni mogel biti njegov način dela. Sveti Jožef ni človek lahkih in čudežnih rešitev, ampak človek vztrajnosti, napora in — kadar je treba —, iznajdljivosti. Kristjan ve, da Bog dela čudeže, da jih je delal pred stoletji, da jih je delal kasneje in da jih dela tudi danes, kajti non est abbreviata manus Domini, Božja moč se ni zmanjšala.

Vendar so čudeži izraz odrešilne vsemogočnosti Boga in ne način, s katerim se odpravijo posledice nesposobnosti ali spodbuja naše udobje. Čudež, ki ga od vas pričakuje Bog, je vztrajnost v vašem krščanskem in Božjem poklicu, posvečevanje vsakodnevnega dela, čudež, da vsakdanjo prozo spreminjate v enajsterce, v junaški verz, zaradi ljubezni, ki jo vlagate v običajno zaposlitev. Tam vas pričakuje Bog, da boste duše s čutom za odgovornost, z apostolsko gorečnostjo, s poklicnim ugledom.

Zato vam lahko za geslo pri vašem delu predlagam naslednje: služiti, da bi bili koristni. Kajti zato, da bi kaj uresničili, je treba v prvi vrsti znati stvari dokončati. Ne verjamem v resnost namenov človeka, ki si ne prizadeva pridobiti potrebnih sposobnosti s ciljem, da bi spodobno opravil delo, ki mu je bilo naročeno. Ne zadošča, da hočemo delati dobro, ampak je treba to tudi znati narediti. In če zares hočemo, se bo to hotenje spremenilo v prizadevanje, da uporabimo primerna sredstva in v okviru človeške dovršenosti delo dokončamo.

Vendar nas zalezuje močan sovražnik, ki nasprotuje naši želji, da bi dosledno živeli Kristusov nauk: napuh, ki narašča, kadar po polomih in porazih ne poskušamo odkriti Gospodove dobrotne in usmiljene roke. Takrat se duša napolni s sencami — žalostne temačnosti —, počuti se izgubljeno. Domišljija nam ustvarja ovire, ki niso resnične in, ki bi izginile, če bi si jih ogledali s kančkom ponižnosti. Z napuhom in domišljijo se nam duša včasih poda na mučen križev pot, a na tej poti ni Kristusa, saj se v Kristusovi navzočnosti uživa mir in veselje, pa čeprav je duša razbolena in jo obdaja tema.

Še en hinavski sovražnik naše svetosti je: misel, da je ta notranji boj usmerjen proti izrednim oviram, proti zmajem, ki bruhajo ogenj. To je še en izraz napuha. Hočemo se boriti, ampak hrupno, med trobentami in vihranjem zastav.

Moramo se prepričati, da največji sovražnik skale niso kramp ali sekira, niti udarec kateregakoli drugega orodja, pa naj bo še tako učinkovito: pač pa je to navadna voda, ki po kapljicah prodre med skalne razpoke in nazadnje uniči njeno zgradbo. Za kristjana je največja nevarnost podcenjevati spopade, ki po malem vdirajo v njegovo dušo in jo omehčajo, naredijo krhko, gluho za Božji glas.

Poslušajmo Gospoda, ki nam pravi: Kdor je v najmanjšem zvest, je zvest tudi v velikem, kdor pa je v najmanjšem krivičen, je krivičen tudi v velikem. Kot bi nas opominjal: vsak trenutek se bojuj proti podrobnostim, ki na prvi pogled niso važne, a so velike v mojih očeh; točno izpolnjuj svoje dolžnosti; nasmehni se tistemu, ki potrebuje nasmeha, pa čeprav je tvoja duša razbolena; brez pomislekov posveti molitvi potrebni čas; pomagaj tistemu, ki pri tebi išče pomoči; bodi pravičen in oplemeniti pravičnost z usmiljenjem.

Te in podobne primere bomo doživljali v svojem vsakodnevnem notranjem življenju kot neslišne besede, ki nas priganjajo k vadbi tega nadnaravnega športa samopremagovanja. Naj nas Božja luč razsvetli, da bi doumeli Njegove opomine; naj nam pomaga v našem boju, naj bo z nami v zmagi; naj nas ne zapusti v času porazov, saj se bomo tako zmeraj mogli dvigniti in nadaljevati z bojem.

Ne moremo se ustaviti. Gospod od nas pričakuje vedno hitrejše vojskovanje, vedno globlje, vedno bolj obširno. Primorani smo, da se presegamo, kajti edini cilj tega tekmovanja je doseči nebeško slavo. Če pa ne dosežemo nebes, potem je bilo vse zaman.

Najboljša pot, da nikoli ne izgubimo apostolskega poguma in resnične želje služiti vsem ljudem, je lahko samo polnost življenja v veri, upanju in ljubezni, z eno besedo: svetost. Ne poznam drugega recepta za to kot osebno svetost.

Združeni s celotno Cerkvijo danes praznujemo zmagoslavje Matere, Hčere in Neveste Boga. In kot smo se za veliko noč veselili Gospodovega vstajenja tri dni po njegovi smrti, smo zdaj veseli, ker je Marija, potem ko je spremljala Jezusa od Betlehema do križa, končno ob Njem z dušo in telesom in uživa večno slavo. Tak je skrivnostni Božji načrt: naša Gospa, ki je v polnosti sodelovala pri našem odrešenju, je morala od blizu slediti korakom svojega Sina — revščina v Betlehemu, skrito življenje običajnega dela v Nazaretu, razkritje njegove Božje narave v Kani Galilejski, zasramovanje v trpljenju in Božja daritev križa ter večna blaženost v raju.

Vse to je neposredno povezano z nami, saj mora ta nadnaravni načrt postati tudi naša pot. Marija nam kaže, da je ta pot možna, da je zanesljiva. Ona je hodila pred nami po poti posnemanja Kristusa in poveličanje naše Matere predstavlja trdno upanje za naše rešenje. Zato jo imenujemo spes nostra in causa nostrae laetitiae, naše upanje in razlog našega veselja.

Nikoli ne smemo opustiti zaupanja v to, da bomo postali sveti, da bomo sprejeli Božje povabilo, da bomo vztrajali do konca. Bog, ki je v nas začel delo posvečevanja, bo to delo tudi končal. Kajti če je Bog za nas, kdo je zoper nas? On ni prizanesel lastnemu Sinu, temveč ga je dal za nas vse. Kako nam torej ne bo z njim tudi vsega podaril?

Na ta praznik vse kliče k veselju. Trdno upanje v našo osebno svetost je Božji dar. Toda človek ne more ostati pasiven. Spomnite se Kristusovih besed: Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj. Ga vidite? Križ vsak dan. Nulla dies sine cruce! Noben dan brez križa; noben dan, ko si ne bi naložili Gospodovega križa, ko ne bi sprejeli njegovega jarma. Zato vas tudi nenehno spominjam, da je veselje vstajenja posledica trpljenja križa.

Kljub temu se ne bojte, kajti Gospod sam nam je rekel: Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko. Sveti Janez Zlatousti razlaga: "Pridite, a ne, da bi polagali račune, temveč bili odrešeni svojih grehov; pridite, ne zato, ker bi potreboval slavo, ki mi jo lahko izkažete, potrebujem pa vaše rešenje … Ne bojte se, ko slišite govoriti o jarmu, saj je prijeten; ne bojte se, če govorim o bremenu, saj je lahko."

Pot našega osebnega posvečevanja vsak dan vodi preko križa; ta pot ni nesrečna, saj nam pomaga sam Kristus in z Njim žalost ni mogoča. Rad ponavljam: In laetitia, nulla dies sine cruce! Z dušo, polno veselja, noben dan brez križa.