Seznam točk

V takem ozračju Božjega usmiljenja se odvija življenje kristjana. To je okolje, v katerem se trudi, da bi se obnašal kot Očetov otrok. Katera pa so glavna sredstva za utrditev našega poklica? Danes ti bom pokazal dve, ki sta kot živa os krščanskega vedenja: notranje življenje in krščanski nauk, globoko poznavanje naše vere.

Najprej notranje življenje. Kako malo ljudi to razume! Ko slišijo govoriti o notranjem življenju, mislijo na temačnost v templju, če že ne na popačeno občutje nekaterih zakristij. Več kot četrt stoletja ponavljam, da ne gre za to. Opisujem notranje življenje navadnih kristjanov, ki so običajno na ulici, na prostem; in ki so na ulici, na delu, v družini in v času razvedrila stalno, ves dan povezani z Jezusom. Ali ni to živeti v stalni molitvi? Ali ni res, da si sam spoznal potrebo, da bi postal duša molitve, v stiku z Bogom, ki te pobožanstvi? To je krščanska vera in tako so jo vedno razumele duše molitve. Klemen Aleksandrijski piše: "Bog postane tisti človek, ki hoče prav tisto, kar hoče Bog."

Na začetku bo težko. Potruditi se moramo, da se obračamo h Gospodu, da se mu zahvalimo za resnično očetovsko prizanašanje. Sčasoma se Božja ljubezen začenja čutiti — čeprav ne gre za čustvo — kot zamah po duši. Kristus je ta, ki nas v svoji ljubezni hoče ujeti: Glej, stojim pred vrati in trkam. Kako je kaj s tvojim molitvenim življenjem? Ne občutiš včasih čez dan potrebe po mirnem pogovoru z Njim? Ali mu ne rečeš: Kasneje ti bom povedal, potem se bom o tem pogovarjal s teboj?

V teh trenutkih, izrecno posvečenih pogovoru z Gospodom, se srce razkrije, volja se utrdi, razum — s pomočjo milosti —, napolni človeške resničnosti z nadnaravnimi. Sadovi tega bodo jasni, praktični sklepi, da se boš bolje obnašal, da boš obziren in ljubezniv z vsemi, da se boš trudil na vso moč — kot dobri športniki —, v tem krščanskem boju za ljubezen in mir.

Molitev postane nekaj stalnega, kot bitje srca, kot utrip. Brez te Božje navzočnosti ni kontemplativnega življenja. Brez kontemplativnega življenja pa je delovanje za Kristusa kaj malo vredno, saj se zaman trudijo zidarji, če Bog ne zida hiše.

Qui habitat in adiutorio Altissimi, in protectione Dei coeli commorabitur, prebivati v Božjem varstvu, živeti z Bogom: to je tvegana gotovost kristjana. Prepričani moramo biti, da nas Bog sliši, da je stalno pozoren na nas; tako bo naše srce napolnil mir. Vendar je živeti z Bogom brez dvoma tvegano, ker se Bog ne zadovolji z deležem, hoče vse. Približati se mu pa pomeni biti pripravljen na novo spreobrnitev, na novo popravo, na bolj pozorno poslušanje Njegovih navdihov, svetih želja, ki nam jih vzbuja v naši duši, in jih udejanjiti.

Od naše prve zavestne odločitve, da bomo celovito živeli Kristusov nauk, smo brez dvoma že veliko napredovali na poti zvestobe do njegove besede. Vendar, ali ni res, da nam je ostalo še mnogo dela? Ali ni res, da je ostalo predvsem mnogo napuha? Potrebne so — brez dvoma —, nova sprememba, polnejša vdanost, globlja ponižnost, da bo z manjšanjem našega samoljubja v nas rasel Kristus, kajti illum oportet crescere, me autem minui, on mora rasti, jaz pa se manjšati.

Ne moremo stati na mestu. Treba je iti naprej proti cilju, ki nam ga je nakazal sveti Pavel: ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni. Cilj je visok in nadvse plemenit: poistovetenje s Kristusom, svetost. Vendar ni druge poti, če hočemo živeti skladno z Božjim življenjem, ki ga je Bog po krstu začel v naših dušah. Korak naprej je napredovanje v svetosti; korak nazaj pomeni odklanjati normalen razvoj krščanskega življenja. Kajti ogenj Božje ljubezni je treba vzdrževati, vsak dan mora rasti in se ukoreninjati v duši; ogenj pa ostaja živ, tako da stalno zajema kaj novega. Zato če se ne širi, potem že ugaša.

Spomnite se besed svetega Avguština: "Če rečeš dovolj, si izgubljen. Pojdi vedno po več, hôdi, stalno napreduj. Ne ostajaj na istem mestu, ne hodi nazaj, ne zahajaj na stranpota."

Postni čas nas postavlja pred ta temeljna vprašanja: ali napredujem v zvestobi do Kristusa? V želji po svetosti? V apostolski velikodušnosti v vsakdanjem življenju, v svojem rednem delu med svojimi tovariši v poklicu?

Vsak naj, brez besed, odgovori na ta vprašanja in spoznal bo, kako je potrebna nova sprememba, da bi Kristus živel v nas, da bi njegova podoba brez madeža odsevala v našem vedenju.

Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj. To nam Kristus znova govori, na uho, zaupno: Križ vsak dan. "Ne samo," piše sveti Hieronim, "v času preganjanj, ali ko se pojavi možnost mučeništva, ampak v vsakem položaju, vsakem delu, v vsaki misli, vsaki besedi, zanikajmo vse, kar smo bili prej in priznajmo, kar smo sedaj, saj smo se prerodili v Kristusu."

Te misli niso nič drugega kot odmev apostolovih besed: Nekoč ste bili namreč tema, sedaj pa ste luč v Gospodu. Obnašajte se kot sinovi luči! Sad luči je namreč v vsakršni dobroti, pravičnosti in resnici. Iščite, kar je všeč Gospodu!

Spreobrnitev je stvar trenutka, posvečevanje je naloga vsega življenja. Božje seme ljubezni, ki ga je Bog položil v naše duše, si želi zrasti, se izraziti v delih, obroditi sadove, ki bodo vsak trenutek všečni Gospodu. Zato je treba biti pripravljen na ponoven začetek, na ponovno odkrivanje — v novih razmerah našega življenja —, luči, zagona prvega spreobrnjenja. To je razlog, da se pripravimo z globokim spraševanjem, s prošnjo Gospodu, da bi ga bolje spoznali in da bi bolje spoznali sami sebe. Ni druge poti, če se hočemo ponovno spreobrniti.

Vera, torej. Ne sme nas premagati malodušje. Ne sme nas zaustaviti zgolj človeška preračunljivost. Če naj premagamo ovire je treba začeti delovati, s polno paro, da nas sam napor pelje k odprtju novih poti. Proti vsaki težavi je zdravilo osebna svetost, predanost Gospodu.

Živeti kot svetniki pomeni živeti tako, kot je naš Oče v nebesih določil, da živimo. Rekli boste, da je težko. Res je zelo visok ideal. Hkrati pa je lahek: v dosegu naših rok. Ko človek zboli, včasih ne najdejo pravega zdravila. V nadnaravnem pogledu se pa to ne dogaja. Zdravilo je vedno v bližini: Jezus Kristus, navzoč v sveti evharistiji, nam deli svoje milosti tudi v ostalih zakramentih, ki jih je postavil.

Ponovimo z besedami in dejanji: Gospod, vate zaupam, zadoščata mi Tvoja vsakodnevna previdnost, vsakodnevna pomoč. Ni razloga, da bi prosili Boga velikih čudežev. Moramo pa prositi, naj poveča našo vero, naj razsvetli naš razum, naj utrdi našo voljo. Jezus ostaja vedno med nami in ravna vedno v skladu s tem, kar je.

Od vsega začetka pridige sem vas svaril pred lažnim pobožanstvenjem. Naj te ne zmoti to, da se spoznaš tak, kot si: tak, iz blata. Naj te ne skrbi. Jaz in ti sva Božja otroka — in to je dobro pobožanstvenje —, izbrana po Božjem klicu od vekomaj: Pred stvarjenjem sveta nas je izvolil v njem, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni. Mi, ki še posebno pripadamo Bogu, ki smo njegovo orodje, kljub svoji osebni bedi, bomo uspešni, če ne bomo pozabili, da smo slabotni. Skušnjave nam kažejo na naše osebne šibkosti.

Če čutite, da upadajo vaše moči v zelo veliki meri in to zaradi lastne bede, potem je to trenutek, da se popolnoma izročite v Božje roke. Pripovedujejo, da je nekega dne stopil pred Aleksandra Velikega berač in ga prosil miloščine. Aleksander se je ustavil in odredil, naj bo upravitelj petih mest. Zmeden in osupel je revež vzkliknil: saj nisem toliko prosil! Aleksander pa mu je odgovoril: Ti si prosil po svoji meri, jaz ti dajem po tem, kar sem.

Še v trenutkih, ko se še posebej zavemo svoje omejenosti, moremo in moramo upreti pogled v Boga Očeta, Boga Sina in Boga Svetega Duha, ter se zavedati svojega deleža v Božjem življenju. Nikoli nimamo zadostnega razloga, da bi se ozrli nazaj: Gospod nam stoji ob strani. Biti moramo zvesti, vdani, izpolnjevati svoje obveznosti in v Jezusu odkrivati ljubezen in spodbudo, da lahko razumemo napake drugih in premostimo lastne. Na ta način bo malodušje — tvoje, moje, vseh ljudi —, tudi opora Kristusovemu kraljestvu.

Priznajmo svojo bol, a izpričajmo Božjo moč. Optimizem, veselje, trdna prepričanost, da nas hoče Gospod za svoje orodje — bodo govorili o krščanskem življenju. Če čutimo, da smo del svete Cerkve, če vemo, da nas podpira trdna Petrova skala, se bomo odločili, da bomo izpolnili drobno dolžnost vsakega trenutka: vsak dan kaj posejati. In skladišča bodo premajhna za tolikšno žetev.