Seznam točk

V takem ozračju Božjega usmiljenja se odvija življenje kristjana. To je okolje, v katerem se trudi, da bi se obnašal kot Očetov otrok. Katera pa so glavna sredstva za utrditev našega poklica? Danes ti bom pokazal dve, ki sta kot živa os krščanskega vedenja: notranje življenje in krščanski nauk, globoko poznavanje naše vere.

Najprej notranje življenje. Kako malo ljudi to razume! Ko slišijo govoriti o notranjem življenju, mislijo na temačnost v templju, če že ne na popačeno občutje nekaterih zakristij. Več kot četrt stoletja ponavljam, da ne gre za to. Opisujem notranje življenje navadnih kristjanov, ki so običajno na ulici, na prostem; in ki so na ulici, na delu, v družini in v času razvedrila stalno, ves dan povezani z Jezusom. Ali ni to živeti v stalni molitvi? Ali ni res, da si sam spoznal potrebo, da bi postal duša molitve, v stiku z Bogom, ki te pobožanstvi? To je krščanska vera in tako so jo vedno razumele duše molitve. Klemen Aleksandrijski piše: "Bog postane tisti človek, ki hoče prav tisto, kar hoče Bog."

Na začetku bo težko. Potruditi se moramo, da se obračamo h Gospodu, da se mu zahvalimo za resnično očetovsko prizanašanje. Sčasoma se Božja ljubezen začenja čutiti — čeprav ne gre za čustvo — kot zamah po duši. Kristus je ta, ki nas v svoji ljubezni hoče ujeti: Glej, stojim pred vrati in trkam. Kako je kaj s tvojim molitvenim življenjem? Ne občutiš včasih čez dan potrebe po mirnem pogovoru z Njim? Ali mu ne rečeš: Kasneje ti bom povedal, potem se bom o tem pogovarjal s teboj?

V teh trenutkih, izrecno posvečenih pogovoru z Gospodom, se srce razkrije, volja se utrdi, razum — s pomočjo milosti —, napolni človeške resničnosti z nadnaravnimi. Sadovi tega bodo jasni, praktični sklepi, da se boš bolje obnašal, da boš obziren in ljubezniv z vsemi, da se boš trudil na vso moč — kot dobri športniki —, v tem krščanskem boju za ljubezen in mir.

Molitev postane nekaj stalnega, kot bitje srca, kot utrip. Brez te Božje navzočnosti ni kontemplativnega življenja. Brez kontemplativnega življenja pa je delovanje za Kristusa kaj malo vredno, saj se zaman trudijo zidarji, če Bog ne zida hiše.

Exhortamur ne in vacuum gratiam Dei recipiatis, svarimo vas pred tem, da ne bi Božje milosti prejemali zaman. Kajti Božja milost bo v tem postnem času lahko napolnila naše duše, če le ne zapremo vrat srca. Moramo biti prav razpoloženi, imeti željo, da bi se resnično spremenili, ne da bi se igrali z Gospodovo milostjo.

Nerad govorim o strahu, kajti to, kar žene kristjana, je ljubezen Boga, ki se nam je razodel v Kristusu in nas uči ljubiti vse ljudi, vse stvarstvo; moramo pa govoriti o odgovornosti, o resnosti. Ne slepite se: Bog se ne pusti zasmehovati, nas opozarja isti apostol.

Treba se je odločiti. Ni dopustno živeti z dvema prižganima svečama, ki ju po ljudskem reku hoče imeti vsak človek: eno za sv. Mihaela, drugo za hudiča. Treba je ugasniti hudičevo svečo. Naše življenje moramo preživeti tako, da popolnoma zažari v služenju Gospodu. Če je naše prizadevanje za svetost odkrito, če smo voljni izročiti se Božjim rokam, se bo vse prav izteklo. On je vedno pripravljen deliti svojo milost, v tem času še posebej milost za novo spreobrnjenje, da izboljšamo svoje krščansko življenje.

Tega postnega časa ne moremo jemati le kot še eno obdobje več, kot ciklično ponavljanje liturgičnih časov. To je edinstven trenutek, je Božja pomoč, ki jo moramo sprejeti. Jezus gre mimo nas in pričakuje — danes, v tem trenutku —, velik preobrat.

Ecce nunc tempus acceptabile, ecce nunc dies salutis, sedaj je pravi trenutek, to je lahko dan rešitve. Spet se zaslišijo žvižgi dobrega Pastirja z ljubeznivim klicem: ego vocavi te nomine tuo. Vsakega od nas kliče po imenu, z domačim imenom, kot nas kličejo tisti, ki nas imajo radi. Jezusove nežnosti do nas ni mogoče izraziti z besedami.

Premišljujte z menoj o tej čudoviti Božji ljubezni: Gospod nam stopi naproti, nas čaka, stoji ob poti, da ga moramo videti. Pokliče nas osebno, nam govori o naših stvareh, ki so tudi njegove, da nagne našo vest k skrušenosti in jo odpre za velikodušnost, da vtisne v naše duše željo po zvestobi, po tem, da bi se lahko imenovali njegovi učenci. Zadošča nam zaznati te intimne besede milosti, ki nam tolikokrat zvenijo kot ljubeznivi očitek, da se zavemo, da nas ni pozabil v vsem tem času, ko ga po naši krivdi nismo videli. Kristus nas ljubi z neusahljivo ljubeznijo, ki je mogoča le v njegovem Božjem srcu.

Glejte, kako vztraja: Ob času milosti sem te uslišal in na dan rešitve sem ti pomagal. Če ti torej On obljublja slavo, svojo ljubezen, in ti jo ob svojem času tudi da, kaj boš ti dal Gospodu? Kako boš odgovoril, kako bom jaz odgovoril na to ljubezen Jezusa, ki prihaja mimo?

Ecce nunc dies salutis, tukaj pred nami je ta dan rešitve. Klic dobrega Pastirja je prišel do nas: ego vocavi te nomine tuo, poklical sem tebe, po imenu. Odgovoriti moramo — ljubezen se z ljubeznijo vrača —, in reči: ecce ego quia vocasti me, tukaj sem, kajti klical si me. Odločen sem, da ta postni čas ne preide mimo kakor voda, ki teče čez kamne in ne pusti sledov. Pustil se bom prežeti, preoblikovati; spreobrnil se bom, znova se bom obrnil h Gospodu in ga ljubil, kot On želi, da ga ljubimo.

Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in z vso dušo in z vsem mišljenjem. "Kaj ostane od tvojega srca," pravi sveti Avguštin, "da bi lahko ljubil samega sebe? Kaj ostane od tvoje duše, kaj od tvojega razuma? Ex toto," pravi. "Totum exigit te, qui fecit te," tisti, ki te je ustvaril, zahteva od tebe vse.

Po taki izpovedi ljubezni se moramo vesti kot tisti, ki ljubijo Boga. In omnibus exhibeamus nosmetipsos sicut Dei ministros, v vsem se obnašajmo kot Božji služabniki. Če se mu predaš, tako kot On hoče, se bo učinek Božje milosti pokazal v tvojem poklicnem delovanju, na delu, v prizadevanju, da bi po Božje naredil človeška dela, majhna ali velika, saj zaradi ljubezni vsa dobijo novo razsežnost.

V postnem času pa ne moremo pozabiti, da ni lahko biti Božji služabnik. Nadaljujmo v smislu besed svetega Pavla v berilu današnje nedelje, ko nas spominja teh težav: Kot Božji služabniki — piše apostol — v veliki stanovitnosti, v nadlogah, v potrebah, v stiskah, pod udarci, v ječah, pri uporih, v naporih, v bedenjih, v postih, s čistostjo, s spoznanjem, s potrpežljivostjo, z dobroto, s Svetim Duhom, z iskreno ljubeznijo, z besedo resnice, z Božjo močjo.

V najrazličnejših trenutkih svojega življenja, v vseh situacijah, se moramo vesti kot Božji služabniki in se zavedati, da je Gospod z nami, da smo njegovi otroci. Zavedati se moramo tega Božjega izvora, ki je vdelan v naše življenje in v tem duhu ravnati.

Apostolove besede vas morajo prežeti z veseljem, ker so kot kanonizacija vašega poklica običajnih kristjanov, ki živite sredi sveta in ga delite z ostalimi ljudmi, vam enakimi, kakor tudi delite napore, delo in veselje. Vse to je na Božji poti. Gospod vas prosi, da vsak trenutek ravnate kot Božji otroci in služabniki.

Vendar bodo te običajne okoliščine res del Božje poti, če se v resnici spreobrnemo, če se predamo. Besede svetega Pavla so namreč trde. Kristjanu obljublja trdo življenje, nevarno, v stalni napetosti. Kako so popačili krščanstvo tisti, ki so hoteli iz njega napraviti udobno pot! Vendar je popačeno tudi, če mislimo, da je to globoko in resno življenje, ki pozna vse zapreke človeškega obstoja, zgolj življenje, polno nesreč, stisk in bojazni.

Kristjan je realist, z nadnaravnim in človeškim realizmom, ki spozna vse odtenke življenja: bolečino in veselje, lastno in tuje trpljenje, gotovost in zmedenost, velikodušnost in nagnjenje k sebičnosti. Kristjan pozna vse to in se vsemu temu zoperstavlja, poln človeške stanovitnosti in od Boga prejete moči.

Vendar nas zalezuje močan sovražnik, ki nasprotuje naši želji, da bi dosledno živeli Kristusov nauk: napuh, ki narašča, kadar po polomih in porazih ne poskušamo odkriti Gospodove dobrotne in usmiljene roke. Takrat se duša napolni s sencami — žalostne temačnosti —, počuti se izgubljeno. Domišljija nam ustvarja ovire, ki niso resnične in, ki bi izginile, če bi si jih ogledali s kančkom ponižnosti. Z napuhom in domišljijo se nam duša včasih poda na mučen križev pot, a na tej poti ni Kristusa, saj se v Kristusovi navzočnosti uživa mir in veselje, pa čeprav je duša razbolena in jo obdaja tema.

Še en hinavski sovražnik naše svetosti je: misel, da je ta notranji boj usmerjen proti izrednim oviram, proti zmajem, ki bruhajo ogenj. To je še en izraz napuha. Hočemo se boriti, ampak hrupno, med trobentami in vihranjem zastav.

Moramo se prepričati, da največji sovražnik skale niso kramp ali sekira, niti udarec kateregakoli drugega orodja, pa naj bo še tako učinkovito: pač pa je to navadna voda, ki po kapljicah prodre med skalne razpoke in nazadnje uniči njeno zgradbo. Za kristjana je največja nevarnost podcenjevati spopade, ki po malem vdirajo v njegovo dušo in jo omehčajo, naredijo krhko, gluho za Božji glas.

Poslušajmo Gospoda, ki nam pravi: Kdor je v najmanjšem zvest, je zvest tudi v velikem, kdor pa je v najmanjšem krivičen, je krivičen tudi v velikem. Kot bi nas opominjal: vsak trenutek se bojuj proti podrobnostim, ki na prvi pogled niso važne, a so velike v mojih očeh; točno izpolnjuj svoje dolžnosti; nasmehni se tistemu, ki potrebuje nasmeha, pa čeprav je tvoja duša razbolena; brez pomislekov posveti molitvi potrebni čas; pomagaj tistemu, ki pri tebi išče pomoči; bodi pravičen in oplemeniti pravičnost z usmiljenjem.

Te in podobne primere bomo doživljali v svojem vsakodnevnem notranjem življenju kot neslišne besede, ki nas priganjajo k vadbi tega nadnaravnega športa samopremagovanja. Naj nas Božja luč razsvetli, da bi doumeli Njegove opomine; naj nam pomaga v našem boju, naj bo z nami v zmagi; naj nas ne zapusti v času porazov, saj se bomo tako zmeraj mogli dvigniti in nadaljevati z bojem.

Ne moremo se ustaviti. Gospod od nas pričakuje vedno hitrejše vojskovanje, vedno globlje, vedno bolj obširno. Primorani smo, da se presegamo, kajti edini cilj tega tekmovanja je doseči nebeško slavo. Če pa ne dosežemo nebes, potem je bilo vse zaman.