Seznam točk

Vendar zaradi izkušnje greha ne smemo podvomiti o svojem poslanstvu. Naši grehi zagotovo lahko otežijo spoznavanje Kristusa. Zato se moramo spopasti s svojimi osebnimi slabostmi, poiskati očiščenje; vse to v zavesti, da nam Bog ni obljubil popolne zmage nad zlom že v tem življenju, temveč da od nas zahteva boj. Sufficit tibi gratia mea, dovolj ti je moja milost, je Bog odgovoril Pavlu, ki je prosil, da bi bil osvobojen trna, ki ga je poniževal.

Božja moč se kaže v naši slabotnosti in nas spodbuja, da se borimo proti svojim pomanjkljivostim, čeprav vemo, da v teku svojega zemeljskega bivanja nikdar ne bomo dosegli popolne zmage. Krščansko življenje pomeni neprestano začenjati in znova začenjati, pomeni prenavljati se vsak dan.

Kristus vstane v nas, če postanemo soudeleženi pri Njegovem križu in Njegovi smrti. Ljubiti moramo križ, predanost, mrtvičenje. Krščanski optimizem ni osladen niti ne gre pri tem za človeško zaupanje, da se bo vse dobro izteklo. To je optimizem, ki korenini v zavesti svobode in v veri v milost; optimizem, zaradi katerega od samih sebe zahtevamo, da se potrudimo in odgovorimo na Božji klic.

Tako se, ne več kljub naši bedi, temveč na neki način s pomočjo naše bede, našega življenja ljudi iz mesa in blata, razodeva Kristus: v prizadevanjih, da bi bili boljši, da bi uresničili ljubezen, ki želi biti čista, da bi obvladali sebičnost, se popolnoma predali drugim in svoje življenje spremenili v nenehno služenje.

Ko je Gospod pri zadnji večerji postavil sveto evharistijo, je bila noč, "kar je pomenilo," razlaga sveti Janez Zlatousti, "da se je čas dopolnil". Noč je padala na zemljo, ker so se stari obredi, stara znamenja o neskončnem Božjem usmiljenju do človeštva, izpolnili v polnosti in odpirala se je nova pot do pravega jutra, do nove pashe. Evharistija je bila postavljena v noči, da je že vnaprej pripravljala vstajenjsko jutro.

Tudi v svojih življenjih bomo pripravili to svitanje. Vse odsluženo, škodljivo in neuporabno — malodušje, nezaupljivost, žalost, strahopetnost —, vse to je treba vreči ven. Sveta evharistija vpelje Božje otroke v Božjo novost, in moramo odgovoriti in novitate sensus, s prenovitvijo vsega našega čutenja, vsega našega delovanja. Dobili smo nov izvor energije, močno korenino, cepljeno v Gospodu. Ne moremo se vrniti k staremu kvasu mi, ki imamo kruh sedanjosti in večnosti.

Bog Oče nam je podelil, v srcu svojega Sina, infinitos dilectionis thesauros, neizčrpne zaklade ljubezni, usmiljenja, naklonjenosti. Če hočemo odkriti dokaz, da nas Bog ljubi — da ne samo posluša naše prošnje, temveč nam prihaja naproti —, je dovolj slediti razmišljanju svetega Pavla: On ni prizanesel lastnemu Sinu, temveč ga je dal za nas vse. Kako nam torej ne bo z njim tudi vsega podaril?

Milost človeka prenavlja od znotraj in ga spreminja iz grešnika in upornika v dobrega in zvestega služabnika. Vir vseh milosti pa je ljubezen, ki jo ima Bog do nas in ki nam jo je razkril ne samo z besedami, marveč tudi z dejanji. Po tej Božji ljubezni je druga oseba presvete Trojice, Sin Boga Očeta, prevzel naše meso, torej našo človeško naravo v vsem, razen v grehu. In Beseda, Božja Beseda, je Verbum spirans amorem, Beseda, iz katere izhaja ljubezen.

Ljubezen se nam razkrije v utelešenju, v Jezusovi odrešujoči poti na zemlji vse do skrajne žrtve križa. Na križu pa se razodene z novim znamenjem: eden izmed vojakov mu je s sulico prebodel stran in takoj sta pritekli kri in voda. To sta Jezusova voda in kri, ki nam govorita o izročitvi do skrajnih meja, do consummatum est, izpolnjeno je, iz ljubezni.

Če ob današnjem prazniku še enkrat premislimo osrednje skrivnosti naše vere, se bomo čudili nad tem, kako se najgloblje resničnosti — ljubezen Boga Očeta, ki izroči svojega Sina, in ljubezen Sina, zaradi katere gre ta miren na Golgoto — spremenijo v dejanja, ki so ljudem zelo blizu. Bog se ne obrača na nas z izkazovanjem moči in oblasti, temveč se nam bliža tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem. Jezus ni nikoli oddaljen in vzvišen, čeprav ga bomo v letih njegovega oznanjevanja včasih videli jeznega zaradi človeške hudobije. A če dobro pogledamo, bomo takoj opazili, da se njegova jeza rodi iz ljubezni; gre za še eno povabilo, da nas izvleče iz nezvestobe in greha. Ali si res želim krivičneževe smrti, govori Gospod Bog, mar nimam rajši, da se spreobrne od svojih poti in živi. Te besede nam razložijo celotno Kristusovo življenje in nam pomagajo razumeti, zakaj je prišel k nam s srcem iz mesa, s srcem, kot je naše, ki je trden dokaz ljubezni in stalna priča neizrekljive skrivnosti Božje dobrote.

Prej smo omenili dogodke pri Nainu. Zdaj bi lahko navedli druge, saj so evangeliji polni podobnih prizorov. Te pripovedi so in bodo vedno vznemirjale človeška srca, saj ne opisujejo samo iskrene geste človeka, ki se usmili sebi podobnih, temveč v prvi vrsti razkrivajo Gospodovo neizmerno ljubezen. Jezusovo Srce je Srce utelešenega Boga, Emanuela, Boga z nami.

Cerkev, združena s Kristusom, se rodi iz ranjenega Srca. Iz tega na stežaj odprtega Srca se nam daje življenje. Kako ne bi tu vsaj mimogrede omenili zakramentov, po katerih Bog deluje v nas in nam daje delež v Kristusovi odrešenjski moči? Kako se ne bi s posebno hvaležnostjo spomnili presvetega zakramenta evharistije, svete daritve na Kalvariji in njenega stalnega nekrvavega obnavljanja pri naši maši? Jezus se nam izroča v hrano; ker Jezus Kristus prihaja k nam, se je vse spremenilo in v našem bitju se kaže moč — pomoč Svetega Duha —, ki napolnjuje našo dušo, oblikuje naša dejanja, naš način mišljenja in čutenja. Kristusovo Srce je mir za kristjana.

Temelj izročitve, za katero nas prosi Gospod, se ne omejuje samo na naše želje in naše moči, tolikokrat majhne in nemočne; v prvi vrsti se opira na milosti, ki jih je za nas pridobilo ljubeznivo Srce Boga, ki je postal Človek. Zato moremo in moramo vztrajati v notranjem življenju otrok našega Očeta, ki je v nebesih, ne da bi dali prostor potrtosti in malodušju. Rad ljudi pripravim k razmišljanju, kako kristjan v svojem običajnem, vsakdanjem življenju, v najpreprostejših stvareh, v normalnih okoliščinah svojega običajnega dneva živi vero, upanje in ljubezen, saj tu leži bistvo ravnanja duše, ki računa na Božjo pomoč in ki v življenju teh teoloških kreposti odkriva veselje, moč in mir.

To so sadovi Kristusovega miru, miru, ki nam ga prinaša njegovo presveto Srce. Kajti — povejmo to še enkrat — Jezusova ljubezen do ljudi je nedoumljiv vidik Božje skrivnosti, ljubezni Sina do Očeta in do Svetega Duha. Sveti Duh, vez ljubezni med Očetom in Sinom, v Besedi najde človeško Srce.

O teh osrednjih resnicah naše vere ni mogoče govoriti, ne da bi začutili omejenost našega razuma in veličino razodetja. Toda čeprav teh resnic ne moremo zaobjeti, čeprav naš razum ob njih onemi, ponižno in trdno verujemo vanje; oprti na Kristusovo pričevanje vemo, da je tako, da se ljubezen v osrčju Trojice razliva na vse ljudi prek ljubezni Jezusovega Srca.

Kako velik si, naš Gospod in naš Bog! Ti našemu življenju daješ nadnaravni smisel in Božjo moč. Ti si razlog, da iz ljubezni do Tvojega Sina z vso močjo svojega bitja, z dušo in telesom lahko ponavljamo: oportet illum regnare! Obenem pa se oglaša naša šibkost, saj veš, da smo nemočna bitja — in kako nemočna! —, ki imamo vse, ne le noge, temveč tudi srce in glavo, iz ilovice. Samo po Tebi lahko živimo Božje življenje.

Kristus mora kraljevati predvsem v naši duši. Toda kako bi mu odgovorili, če bi vprašal: kako mi ti pustiš vladati v sebi? Sam bi mu odgovoril, da za to potrebujem obilo Njegove milosti. Samo tako se bodo tudi zadnji utrip mojega srca, tudi zadnji dih, tudi najmanj odločen pogled, tudi najbolj običajna beseda, tudi najbolj navadno občutje spremenili v hozano mojemu Kristusu kralju. Če si prizadevamo, da bi Kristus vladal, moramo biti dosledni in začeti s tem, da mu izročimo svoje srce. Če tega ne bi storili, bi bilo govorjenje o Kristusovem kraljestvu vpitje brez krščanske vsebine, zunanji znak vere, ki ne obstaja, goljufiva izraba Božjega imena za človeške namene.

Če bi bil pogoj za Jezusovo kraljevanje v moji in tvoji duši to, da bi v njej našel popolno bivališče, potem bi imeli razlog za obup. Toda ne boj se, sionska hči! Glej, tvoj kralj prihaja, sedeč na osličjem mladiču. Ga vidite? Jezus je zadovoljen s preprosto živaljo namesto prestola. Za vas ne vem, toda zame ni ponižanje, če pred Bogom priznam, da sem tovorna žival: živina sem bil pri tebi. Toda jaz bom vedno s tabo, prijel si me za desno roko, vodiš me za povodec.

Pomislite na lastnosti oslička, zdaj ko teh ni več veliko. Ne na starega in trmastega osla, ki je zamerljiv in izdajalsko brca, temveč na mladega oslička z ušesi, našpičenimi kot antene, ki je skromen pri hrani, žilav pri delu ter dirja odločno in veselo. Obstaja nešteto lepših, sposobnejših in močnejših živali. Toda Kristus si je izbral njega, da bi se kot kralj predstavil pred ljudstvom, ki ga je pozdravljalo. Kajti Jezus ne mara preračunljive zvitosti, krutosti hladnih src, čudovite, a prazne lepote. Naš Gospod ceni veselje mladostnega srca, preprost korak, nenarejen glas, čiste oči, ušesa, pozorna na njegovo besedo ljubezni. Na ta način kraljuje v naši duši.