Seznam točk

Podoživeli smo dramo Kalvarije. Upal bi si jo imenovati prvo in prvotno mašo, ki jo je daroval Jezus Kristus. Bog Oče izroča svojega Sina v smrt. Jezus, edinorojeni Sin, se oklene lesa križa, na katerem bo usmrčen; Oče sprejme njegovo daritev: kot sad križa se nad človeštvo razlije Sveti Duh.

V tragediji Kristusovega trpljenja se dovršujeta naše življenje in celotna zgodovina človeštva. Veliki teden ne more biti omejen zgolj na spomin, saj je premišljevanje skrivnosti Jezusa Kristusa, ki se nadaljuje v naših dušah; kristjanova dolžnost je biti alter Christus, ipse Christus, drugi Kristus, Kristus sam. Vsi smo bili s krstom postavljeni za duhovnike svojega obstoja, da bi darovali duhovne žrtve, ki bodo po Jezusu Kristusu prijetne Bogu, da bi vsako izmed naših dejanj izvršili v duhu poslušnosti Božji volji in s tem ovekovečili poslanstvo Boga-Človeka.

Kot nasprotje nas to pripelje do naših nesreč, do naših osebnih napak. Ta ugotovitev nam ne sme vzeti poguma, niti nas uvrstiti med dvomljivce, ki so se odpovedali visokim ciljem. Gospod nas namreč vabi take, kakršni smo, da bi bili deležni njegovega življenja, da bi se borili, da bi bili sveti. Svetost, kolikokrat izgovorimo to besedo, kot da bi bila le prazen odmev! Za nekatere je celo nedosegljiv ideal, asketska fraza, ne pa stvaren cilj, živa resničnost. Prvi kristjani niso mislili tako, ko so se med seboj imenovali z besedo sveti, povsem naravno in zelo pogosto: pozdravite … vse svete, pozdravite vse svete v Kristusu Jezusu.

V tem trenutku, na Kalvariji, ko je Jezus že mrtev in se še ni razodel v zmagoviti slavi, je dobra priložnost, da pregledamo svoje želje po krščanskem življenju, po svetosti; da se z dejanjem vere odzovemo na svoje šibkosti in z zaupanjem v Božjo moč naredimo sklep, da bomo vlagali ljubezen v svoje vsakdanje reči. Izkušnja greha nas mora pripeljati do kesanja, do bolj dozorele in globlje odločitve za zvestobo, za resnično poistovetenje s Kristusom, za vztrajanje, pa naj bo še tako težko, v tem duhovniškem poslanstvu, ki ga je On zaupal vsem svojim učencev — brez izjem —, ki nas spodbuja k temu, da smo sol in luč sveta.

Če znamo premišljevati Kristusovo skrivnost, če se ga potrudimo gledati s čistimi očmi, bomo spoznali, da se mu lahko tudi zdaj intimno približamo, v duši in telesu. Kristus nam je jasno pokazal pot: po kruhu in po besedi, tako, da se hranimo z evharistijo ter spoznavamo in izpolnjujemo to, kar nas je učil, in se obenem pogovarjamo z Njim v molitvi. Kdor je moje meso in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem. Kdor ima moje zapovedi in se jih drži, ta me ljubi; kdor pa me ljubi, tega bo ljubil moj Oče, in tudi jaz ga bom ljubil in se mu razodel.

To niso samo obljube. To je bistvo, je resničnost pristnega življenja: življenja milosti, ki nas spodbuja v oseben in neposreden odnos z Bogom. Če se boste držali mojih zapovedi, boste ostali v moji ljubezni, kakor sem se tudi jaz držal zapovedi svojega Očeta in ostajam v njegovi ljubezni. To Jezusovo zagotovilo med zadnjo večerjo je najlepši uvod v dan vnebohoda. Kristus je vedel, da mora iti, kajti na skrivnosten, nam nedoumljiv način bo po vnebohodu — v novem izlivu Božje ljubezni —, prišla tretja oseba Svete trojice: Toda govorim vam resnico: za vas je bolje, da grem; kajti če ne grem, Tolažnik ne bo prišel k vam; če pa odidem, vam ga bom poslal.

Šel je in nam poslal Svetega Duha, ki vodi in posvečuje naše duše. Ko Tolažnik deluje v nas, potrjuje to, kar nam je oznanjal Kristus: da smo Božji otroci; da nismo prejeli duha suženjstva, da bi spet zapadli v strah, ampak (…) duha posinovljenja, v katerem kličemo: Aba, Oče!

Vidite? To je delovanje Trojice v naših dušah. Vsak kristjan ima dostop do Božje navzočnosti v največjih globinah svoje duše, če odgovori na milost, ki nas povezuje s Kristusom v kruhu in v besedi, v sveti hostiji in v molitvi. Cerkev nam vsak dan ponuja v razmislek resničnost živega kruha in temu posveča dva velika praznika liturgičnega leta: veliki četrtek in sveto Rešnje telo. Na dan vnebohoda se bomo zadržali ob Jezusu in pozorno prisluhnili njegovi besedi.

Prek Apostolskih del, ki nam pripovedujejo o dogodkih na dan binkošti, ko se je Sveti Duh v obliki ognjenih jezikov spustil nad učence našega Gospoda, postajamo priče velikega razodetja Božje moči, s katerim je Cerkev začela svojo pot med narode. Zmaga, ki jo je Kristus — s svojo pokornostjo, z žrtvovanjem na križu in z vstajenjem —, dosegel nad grehom in smrtjo, se je tedaj razkrila v vsej svoji božanski jasnosti.

Učenci, ki so že bili priče slavi Vstalega, so zdaj v sebi izkusili moč Svetega Duha; njihov razum in njihovo srce sta se odprla novi luči. Prej so sledili Kristusu in z vero sprejeli njegove nauke, vendar jim ni vedno uspelo v celoti doumeti njihovega smisla. Moral je priti Duh resnice, da bi prek njega razumeli vse stvari. Vedeli so, da samo v Jezusu lahko najdejo besede večnega življenja, pripravljeni so mu bili slediti in dati življenje zanj, toda bili so šibki in ob uri preizkušnje so zbežali in ga pustili samega. Na binkoštni dan je vse to prešlo; Sveti Duh, ki je duh moči, jim je dal trdnost, gotovost, pogum. Beseda apostolov je glasno in navdušeno zazvenela po ulicah in trgih Jeruzalema.

Moški in ženske iz zelo različnih dežel, ki v tistem času bivajo v mestu, začudeni poslušajo. Parti, Medijci in Elamci in tisti, ki prebivamo v Mezopotamiji, Judeji in Kapadokiji, v Pontu in Aziji, v Frigiji in Pamfiliji, v Egiptu in v libijskih krajih blizu Cirene, in mi iz Rima, ki se zdaj mudimo tukaj, Judje in spreobrnjenci, Krečani in Arabci — vsi jih slišimo, kako v naših jezikih oznanjajo velika Božja dela. Zaradi teh čudežev, ki se godijo pred njihovimi očmi, svojo pozornost usmerijo v oznanjevanje apostolov. Isti Sveti Duh, ki je deloval v Gospodovih učencih, se dotakne tudi njihovih src in jih popelje k veri.

Sveti Luka pripoveduje, da so, potem ko je sveti Peter spregovoril in oznanil Kristusovo vstajenje, mnogi navzoči stopili k njemu in spraševali: Bratje, kaj naj storimo? Apostol jim je odgovoril: Spreobrnite se! Vsak izmed vas naj se da v imenu Jezusa Kristusa krstiti v odpuščanje svojih grehov in prejeli boste dar Svetega Duha. Sveto pismo še pove, da se je tistega dne Cerkvi pridružilo približno tri tisoč ljudi.

Slovesni prihod Duha na binkošti ni bil zgolj osamljen dogodek. V Apostolskih delih skoraj ni strani, ki ne bi govorila o Njem in o delovanju, s katerim vodi, usmerja ter spodbuja življenje in dela prvotne krščanske skupnosti; On je tisti, ki navdihuje oznanjevanje svetega Petra, ki učence potrjuje v veri, ki s svojo navzočnostjo potrdi klic, namenjen poganom, ki Savla in Barnaba pošlje v oddaljene dežele, da bi Jezusovim naukom odprla nove poti. Skratka, njegova navzočnost in delovanje obvladujeta prav vse.

Ta globoka resničnost, ki nam jo posreduje biblično besedilo, ni spomin iz preteklosti, iz zlate dobe Cerkve, ki je postala zgodovina. Kljub bedi in grehom vsakega od nas je to tudi resničnost današnje Cerkve in Cerkve vseh časov. Jaz pa bom prosil Očeta, je Gospod oznanil svojim učencem, in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj. Jezus je držal obljubo: vstal je, šel v nebesa in v edinosti z večnim Očetom nam pošilja Svetega Duha, da nas posvečuje in nam daje življenje.

Božja moč in oblast razsvetljujeta obličje zemlje. Sveti Duh še naprej pomaga Kristusovi Cerkvi, da bi bila ta vedno in povsod znamenje, povzdignjeno pred narodi, ki človeštvu oznanja Božjo naklonjenost in ljubezen. Naj bodo naše omejitve še tako velike, lahko ljudje z zaupanjem zremo v nebesa in čutimo polnost veselja: Bog nas ima rad in nas osvobaja naših grehov. Navzočnost in delovanje Svetega Duha v Cerkvi je poroštvo in predujem večne sreče, tistega veselja in tistega miru, ki nam ga podarja Gospod.

Kot oni prvi, ki so se približali svetemu Petru na binkoštni dan, smo bili tudi mi krščeni. Pri krstu je naš Oče Bog prevzel v posest naše življenje, ga pridružil Kristusovemu in nam poslal Svetega Duha. Sveto pismo pravi, da nas je Gospod rešil s kopeljo prerojenja in prenovitve po Svetem Duhu. Tega je po našem odrešeniku Jezusu Kristusu obilno izlil na nas, da bi, opravičeni po njegovi milosti, postali dediči večnega življenja, v katero upamo.

Izkušnja naše šibkosti in napak, slab zgled, ki ga lahko da žalosten pogled na majhnost ali celo nizkotnost nekaterih, ki se imenujejo kristjani, navidezen polom ali nejasnost nekaterih apostolskih dejanj, vse to — dokaz resničnosti človeškega greha in omejenosti —, pa lahko kljub temu predstavlja preizkušnjo za našo vero in povzroči, da se nam začnejo vsiljevati skušnjave in dvom: kje sta Božja moč in oblast? V takem trenutku se moramo odzvati, na kar najčistejši in najodločnejši način živeti upanje ter tako poskrbeti, da bo naša zvestoba kar se da trdna.

Sredi omejitev, lastnih našemu trenutnemu položaju, saj greh še vedno na neki način prebiva v nas, kristjan z novo jasnostjo vidi vse bogastvo Božjega otroštva, ko namreč spozna svojo popolno svobodo, ker dela v stvareh svojega Očeta, in ko njegovo veselje postane trajno, ker nič ne more uničiti njegovega upanja.

To je hkrati čas, ko je kristjan sposoben občudovati tudi vse lepote in čudesa zemlje, ceniti vse bogastvo in vso dobroto, ljubiti z vso pristnostjo in čistostjo, za kateri je bilo ustvarjeno človeško srce; ko se njegova žalost zaradi greha nikoli ne izrodi v zagrenjeno, obupano ali oholo dejanje, ker mu skesanost in zavedanje človeške šibkosti pomagata, da se ponovno poistoveti s Kristusovim hrepenenjem po odrešitvi in globlje čuti solidarnost z vsemi ljudmi. In nazadnje je to čas, ko kristjan v sebi z gotovostjo izkusi moč Svetega Duha, tako da mu lastni padci poslej ne vzamejo poguma, saj predstavljajo povabilo, naj začne znova in bo še naprej zvesta Kristusova priča na vseh razpotjih življenja, kljub osebnim težavam, v teh primerih običajno manjšim pregreškom, ki komaj zmotijo dušo; in tudi če bi bili grehi veliki, z zakramentom svete spovedi in skesanostjo ponovno doseže mir Boga in je spet dobra priča njegovega usmiljenja.

Takšno je, v kratkem pregledu, ki ga je komaj mogoče izraziti s skromnimi človeškimi besedami, bogastvo vere in življenje kristjana, če se ta da voditi Svetemu Duhu. Zato ne morem končati drugače, kot da se še sam pridružim prošnji, vsebovani v enem izmed liturgičnih spevov binkoštnega praznika, ki je kot odmev nepretrgane molitve celotne Cerkve: O pridi, Stvarnik, Sveti Duh, obišči nas, ki tvoji smo, napolni s svojo milostjo srce po tebi ustvarjeno. Po tebi naj spoznavamo Očeta in Sina Božjega, in v tebe trdno verujemo, ki izhajaš večno iz obeh.