Seznam točk

Ta val trojne ljubezni do človeka se zakorenini v evharistiji do skrajnosti. Pred mnogimi leti smo se vsi pri verouku učili, da je sveto evharistijo mogoče razumeti kot daritev in kot zakrament; da je zakrament viden v obhajilu in kot zaklad na oltarju: v tabernaklju. Cerkev je uvedla še en praznik za evharistično skrivnost, sv. Rešnje telo — Corpus Christi —, navzoče v vseh tabernakljih sveta. Danes, na veliki četrtek, se bomo osredotočili pri sveti maši in svetem obhajilu na sveto evharistijo, daritev in hrano.

Govoril sem o valu trojne ljubezni do človeka. In kje bi jo lahko bolje opazili kot pri maši? Celotna Trojica sodeluje pri sveti daritvi na oltarju. Zato tako rad ponavljam pri mašnih prošnjah ob vstopu, nad darovi in po obhajilu končne besede: Po našem Gospodu Jezusu Kristusu, tvojem Sinu — se obračamo na Očeta —, ki s teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj. Amen.

Pri maši je prošnja k Očetu stalna. Duhovnik je predstavnik večnega Duhovnika, Jezusa Kristusa, ki je istočasno tudi Žrtev. In vloga Svetega Duha ni nič manjša. "Po moči Svetega Duha," piše sv. Janez Damaščan, "se izvede spremenjenje kruha v Kristusovo telo."

Delovanje Svetega Duha je jasno razvidno, ko duhovnik prosi Božjega blagoslova za daritev: Pridi, Posvečevalec, vsemogočni, večni Bog, in blagoslovi to daritev, pripravljeno tvojemu svetemu imenu. Ta daritev bo dala najsvetejšemu Božjemu imenu slavo, ki mu pripada. Naprošeno posvečenje nam dodeli Tolažnik, ki nam ga pošiljata Oče in Sin. Aktivno navzočnost Svetega Duha spoznamo tudi, ko molimo, malo pred obhajilom: Gospod Jezus Kristus, Sin živega Boga, s svojo smrtjo si po Očetovi volji s sodelovanjem Svetega Duha svetu dal življenje …

Na drugem mestu je življenje molitve, saj se izročitev, pokorščina in krotkost kristjana rodijo iz ljubezni in so usmerjene v ljubezen. Ta pa vodi v odnos, v pogovor, v prijateljstvo. Krščansko življenje zahteva stalen dialog z enim in troedinim Bogom in Sveti Duh nas vodi prav v to intimnost. Kdo izmed ljudi pa ve, kaj je v človeku? Mar tega ne ve le človekov duh, ki je v njem? Tako tudi to, kar je v Bogu, pozna samo Božji Duh. Če imamo stalen odnos s Svetim Duhom, bomo tudi sami postali duhovni, počutili se bomo kot bratje Kristusa in otroci Boga, ki ga bomo brez pomislekov klicali naš Oče.

Navadimo se občevati s Svetim Duhom, ki nas posvečuje, mu zaupati, ga prositi za pomoč, ga čutiti v svoji bližini. Tako se bo naše ubogo srce širilo, vedno bolj si bomo želeli ljubiti Boga in po Njem vse ljudi; in v naših življenjih se bo ponovilo tisto končno videnje Razodetja: duh in nevesta, Sveti Duh in Cerkev — in vsak kristjan —, ki se obračajo k Jezusu, h Kristusu, in ga prosijo, naj pride, naj bo z nami na veke.

Nazadnje, združitev s križem, ker je bila v Kristusovem življenju Kalvarija pred vstajenjem in binkoštmi, to isto zaporedje se mora ponoviti v življenju vsakega kristjana. Sveti Pavel pravi: smo (…) sodediči s Kristusom, če le trpimo z njim, da bomo z njim tudi poveličani. Sveti Duh je sad križa, popolne izročitve Bogu, tega, da iščemo edinole njegovo slavo in se v celoti odpovemo nam samim.

Samo kadar se človek, zvest milosti, odloči v središče svoje duše postaviti križ, tako da se iz ljubezni do Boga odpove samemu sebi ter se reši sebičnosti in vse lažne človeške gotovosti, torej, ko resnično živi iz vere, tedaj in samo tedaj v polnosti prejme veliki ogenj, veliko luč, veliko tolažbo Svetega Duha. Tedaj dušo napolnita tudi mir in svoboda, ki nam ju je zaslužil Kristus in ki se nam dajeta po milosti Svetega Duha. Sad Duha pa je: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje; kjer pa je Gospodov Duh, tam je svoboda.

Sredi omejitev, lastnih našemu trenutnemu položaju, saj greh še vedno na neki način prebiva v nas, kristjan z novo jasnostjo vidi vse bogastvo Božjega otroštva, ko namreč spozna svojo popolno svobodo, ker dela v stvareh svojega Očeta, in ko njegovo veselje postane trajno, ker nič ne more uničiti njegovega upanja.

To je hkrati čas, ko je kristjan sposoben občudovati tudi vse lepote in čudesa zemlje, ceniti vse bogastvo in vso dobroto, ljubiti z vso pristnostjo in čistostjo, za kateri je bilo ustvarjeno človeško srce; ko se njegova žalost zaradi greha nikoli ne izrodi v zagrenjeno, obupano ali oholo dejanje, ker mu skesanost in zavedanje človeške šibkosti pomagata, da se ponovno poistoveti s Kristusovim hrepenenjem po odrešitvi in globlje čuti solidarnost z vsemi ljudmi. In nazadnje je to čas, ko kristjan v sebi z gotovostjo izkusi moč Svetega Duha, tako da mu lastni padci poslej ne vzamejo poguma, saj predstavljajo povabilo, naj začne znova in bo še naprej zvesta Kristusova priča na vseh razpotjih življenja, kljub osebnim težavam, v teh primerih običajno manjšim pregreškom, ki komaj zmotijo dušo; in tudi če bi bili grehi veliki, z zakramentom svete spovedi in skesanostjo ponovno doseže mir Boga in je spet dobra priča njegovega usmiljenja.

Takšno je, v kratkem pregledu, ki ga je komaj mogoče izraziti s skromnimi človeškimi besedami, bogastvo vere in življenje kristjana, če se ta da voditi Svetemu Duhu. Zato ne morem končati drugače, kot da se še sam pridružim prošnji, vsebovani v enem izmed liturgičnih spevov binkoštnega praznika, ki je kot odmev nepretrgane molitve celotne Cerkve: O pridi, Stvarnik, Sveti Duh, obišči nas, ki tvoji smo, napolni s svojo milostjo srce po tebi ustvarjeno. Po tebi naj spoznavamo Očeta in Sina Božjega, in v tebe trdno verujemo, ki izhajaš večno iz obeh.