Seznam točk

Ko sveti Matej v svojem evangeliju opisuje te prizore, stalno poudarja Jožefovo zvestobo, ko brez omahovanja izpolnjuje Božje ukaze, čeprav bi se mu namen teh ukazov včasih lahko zdel nejasen, ali pa bi mu bila povezava z ostalimi Božjimi načrti prikrita.

Cerkveni očetje in duhovni pisci velikokrat poudarjajo trdnost vere svetega Jožefa. O besedah angela, ki mu naroča, naj beži pred Herodom in se nastani v Egiptu, pravi Janez Zlatousti: "Ko to sliši, se Jožef ne zgraža in ne pravi: to je uganka. Ti sam si dal vedeti, da bo On rešil svoj narod, zdaj pa ne samo, da še samega sebe ni zmožen rešiti, ampak moramo bežati in se podati na dolgo pot. To je v nasprotju s tvojo obljubo. Jožef ne razmišlja na ta način, ker je zvest mož. Tudi ne sprašuje, kdaj se bo vrnil, čeprav je angel pustil to vprašanje odprto, saj mu je rekel: ostani tam — v Egiptu —, dokler ti ne sporočim. Kljub temu si ne dela problemov, ampak uboga in veruje in z veseljem prenaša vse preizkušnje."

Jožefova vera ne omahuje, njegova poslušnost je vselej natančna in hitra. Če naj bi bolje razumeli, kar nas s tem sveti očak uči, je dobro upoštevati to, da je njegova vera dejavna in da njegova poslušnost ni pokorščina nekoga, ki bi pustil, da ga odnese tok dogodkov. Kajti krščanska vera je nekaj najbolj nasprotnega popustljivosti ali pomanjkanju notranje aktivnosti in energije.

Jožef se je brez pridržkov predal v Božje roke, vendar se ni nikdar odrekel presoji dogodkov in tako je dosegel tisto stopnjo razumevanja Božjih del, ki je resnična modrost. Na ta način je polagoma spoznal, da imajo nadnaravne zamisli Božjo skladnost, ki je včasih v nasprotju s človeškimi načrti.

V različnih okoliščinah svojega življenja očak ne preneha premišljevati, niti ne odstopi od svoje odgovornosti. Nasprotno: v službo veri nameni vse svoje človeško izkustvo. Ko se vrača iz Egipta in izve, da vlada v Judeji Arhelaj namesto svojega očeta Heroda, se je bal iti tja. Naučil se je gibati znotraj Božjega načrta in, kot potrditev, da Bog res hoče to, kar sam sluti, prejme naročilo, naj se umakne v Galilejo.

Taka je bila Jožefova vera: polna, zaupljiva, celovita, izražena v učinkoviti predanosti Božji volji, v razumni pokorščini. Z vero pa tudi dobrota, ljubezen. Njegova vera se staplja z Ljubeznijo, ljubeznijo Boga, ki je izpolnjeval obljube, dane Abrahamu, Jakobu, Mojzesu; z ljubeznivostjo moža do Marije in z ljubeznivostjo očeta do Jezusa. Vera in ljubezen v pričakovanju velike naloge, ki jo je tudi po njem — tesarju iz Galileje —, začenjal Bog: odrešenje vsega človeštva.

Vera, torej. Ne sme nas premagati malodušje. Ne sme nas zaustaviti zgolj človeška preračunljivost. Če naj premagamo ovire je treba začeti delovati, s polno paro, da nas sam napor pelje k odprtju novih poti. Proti vsaki težavi je zdravilo osebna svetost, predanost Gospodu.

Živeti kot svetniki pomeni živeti tako, kot je naš Oče v nebesih določil, da živimo. Rekli boste, da je težko. Res je zelo visok ideal. Hkrati pa je lahek: v dosegu naših rok. Ko človek zboli, včasih ne najdejo pravega zdravila. V nadnaravnem pogledu se pa to ne dogaja. Zdravilo je vedno v bližini: Jezus Kristus, navzoč v sveti evharistiji, nam deli svoje milosti tudi v ostalih zakramentih, ki jih je postavil.

Ponovimo z besedami in dejanji: Gospod, vate zaupam, zadoščata mi Tvoja vsakodnevna previdnost, vsakodnevna pomoč. Ni razloga, da bi prosili Boga velikih čudežev. Moramo pa prositi, naj poveča našo vero, naj razsvetli naš razum, naj utrdi našo voljo. Jezus ostaja vedno med nami in ravna vedno v skladu s tem, kar je.

Od vsega začetka pridige sem vas svaril pred lažnim pobožanstvenjem. Naj te ne zmoti to, da se spoznaš tak, kot si: tak, iz blata. Naj te ne skrbi. Jaz in ti sva Božja otroka — in to je dobro pobožanstvenje —, izbrana po Božjem klicu od vekomaj: Pred stvarjenjem sveta nas je izvolil v njem, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni. Mi, ki še posebno pripadamo Bogu, ki smo njegovo orodje, kljub svoji osebni bedi, bomo uspešni, če ne bomo pozabili, da smo slabotni. Skušnjave nam kažejo na naše osebne šibkosti.

Če čutite, da upadajo vaše moči v zelo veliki meri in to zaradi lastne bede, potem je to trenutek, da se popolnoma izročite v Božje roke. Pripovedujejo, da je nekega dne stopil pred Aleksandra Velikega berač in ga prosil miloščine. Aleksander se je ustavil in odredil, naj bo upravitelj petih mest. Zmeden in osupel je revež vzkliknil: saj nisem toliko prosil! Aleksander pa mu je odgovoril: Ti si prosil po svoji meri, jaz ti dajem po tem, kar sem.

Še v trenutkih, ko se še posebej zavemo svoje omejenosti, moremo in moramo upreti pogled v Boga Očeta, Boga Sina in Boga Svetega Duha, ter se zavedati svojega deleža v Božjem življenju. Nikoli nimamo zadostnega razloga, da bi se ozrli nazaj: Gospod nam stoji ob strani. Biti moramo zvesti, vdani, izpolnjevati svoje obveznosti in v Jezusu odkrivati ljubezen in spodbudo, da lahko razumemo napake drugih in premostimo lastne. Na ta način bo malodušje — tvoje, moje, vseh ljudi —, tudi opora Kristusovemu kraljestvu.

Priznajmo svojo bol, a izpričajmo Božjo moč. Optimizem, veselje, trdna prepričanost, da nas hoče Gospod za svoje orodje — bodo govorili o krščanskem življenju. Če čutimo, da smo del svete Cerkve, če vemo, da nas podpira trdna Petrova skala, se bomo odločili, da bomo izpolnili drobno dolžnost vsakega trenutka: vsak dan kaj posejati. In skladišča bodo premajhna za tolikšno žetev.