Seznam točk

Non est abbreviata manus Domini, Gospodova roka se ni skrajšala; Božja moč ni danes nič manjša kot v preteklih obdobjih in Njegova ljubezen do ljudi nič manj resnična. Naša vera nas uči, da celotno stvarstvo, gibanje zemlje in zvezd, pravilno vedenje živih bitij in vse, kar je pozitivnega v sosledju zgodovine, da skratka vse prihaja od Boga in se k Bogu usmerja.

Vendar delovanja Svetega Duha ne opazimo vedno, ker nam Bog ne da spoznati svojih načrtov in ker človekov greh kali in zastira Božje darove. Toda vera nas spominja, da je Gospod ves čas na delu; On je tisti, ki nas je ustvaril in ohranja naše bivanje, tisti, ki s svojo milostjo vodi celotno stvarstvo v svobodo slave Božjih otrok.

Zato je krščansko izročilo odnos, ki ga moramo imeti do Svetega Duha, povzelo z eno samo besedo: poslušnost. Biti moramo dojemljivi za vse, kar Božji Duh spodbuja v naši okolici in v nas samih: za karizme, ki ji deli, za gibanja in ustanove, ki jih spodbuja, za nagnjenja in odločitve, ki jih poraja v naših srcih. Sveti Duh uresničuje Božja dela v svetu; kot pravi liturgična pesem, vsem deli darove, je srcem luč in dušam gost, v trudu mir in v žalosti tolažba. Brez njegove pomoči v človeku ni nedolžnosti in lepote, saj je On tisti, ki umiva madeže, ozdravlja rane, greje, kar je mrzlo, in vodi vse, ki so zašli; tisti, ki vodi ljudi v zavetje rešitve in večne sreče.

Toda naša vera v Svetega Duha mora biti polna in popolna. To ni neko nedoločeno prepričanje o njegovi navzočnosti v svetu, temveč hvaležno sprejetje znamenj in resničnosti, na katere je želel navezati svojo moč. Ko pride Duh resnice — je oznanil Jezus —, bo mene poveličal, ker bo iz mojega jemal in vam oznanjal. Sveti Duh je Duh, ki ga je poslal Jezus, da bi v nas izvršil posvečenje, ki nam ga je On zaslužil na zemlji.

Zato ni mogoča vera v Svetega Duha, če ni vere v Kristusa, v Kristusov nauk, v Kristusove zakramente, v Kristusovo Cerkev. Ni v skladu s krščansko vero in ne veruje zares v Svetega Duha tisti, ki ne ljubi Cerkve, ki ji ne zaupa, ki se veseli samo tega, da lahko kaže na pomanjkljivosti in omejitve njenih predstavnikov, ki jo sodi od zunaj in se ne more čutiti njenega otroka. Razmišljam o tem, kako silno pomembno in plodno je delovanje Božjega Tolažnika, medtem ko duhovnik med mašo na naših oltarjih obnavlja daritev na Kalvariji.

Živeti po Svetem Duhu pomeni živeti iz vere, upanja, ljubezni; pustiti, da se nas Bog polasti in v temelju spremeni naša srca ter jih naredi po svoji meri. Zrelega, globokega in odločnega krščanskega življenja ni mogoče improvizirati, saj gre za sad rasti Božje milosti v nas. V Apostolskih delih je položaj prve krščanske skupnosti opisan s kratkim, a pomenljivim stavkom: bili so stanovitni v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah.

Tako so živeli ti prvi učenci in tako moramo živeti mi. Meditacija nauka krščanske vere, dokler ga ne osvojimo, srečevanje s Kristusom v evharistiji, oseben pogovor — molitev brez anonimnosti —, iz obličja v obličje z Bogom, vse to mora sestavljati končno bistvo našega ravnanja. Če tega ni, bomo morda vseeno učeno razmišljali, bolj ali manj aktivno delovali in izražali pobožnost. Ne bo pa pristnega krščanskega življenja, ker bo manjkalo zlitje s Kristusom, resnično in živo sodelovanje pri Božjem delu odrešenja.

To je nauk, ki velja za vsakega kristjana, ker smo vsi enako poklicani k svetosti. Ni kristjanov druge kategorije, ki bi se morali ravnati samo po skrčeni različici evangelija. Vsi smo prejeli isti krst in čeprav so karizme in človeške okoliščine lahko zelo različne, je vendar en sam Duh, ki deli duhovne darove, ena sama vera, eno samo upanje, ena sama ljubezen.

Zato lahko apostolovo vprašanje: mar ne veste, da ste Božji tempelj in da Božji Duh prebiva v vas? obrnemo nase in ga razumemo kot povabilo k bolj osebnemu in neposrednemu odnosu z Bogom. Žal je Tolažnik za nekatere kristjane veliki neznanec, ime, ki ga sicer izrekajo, vendar ni Nekdo — ena izmed treh oseb edinega Boga —, s komer bi govorili in iz kogar živeli.

Potrebno je, nasprotno, da imamo z njim stalen preprost in zaupen odnos, kot nas prek liturgije uči Cerkev. Tako bomo bolje spoznali svojega Gospoda in se hkrati bolj polno zavedali, kako neizmeren dar je imenovati se kristjan. Opazili bomo vso veličino in vso resnico tega pobožanstvenja, tega sodelovanja pri Božjem življenju, o katerem sem že prej govoril.

Kajti "Sveti Duh ni umetnik, ki riše v nas Božjo snov, kot bi ji bil sam tuj, ne vodi nas na ta način k podobnosti z Bogom. On sam, ki je Bog in iz Boga izhaja, se vtisne v naša srca kot pečat v vosek ter tako, s posredovanjem samega sebe in s podobnostjo, po lepoti Božjega vzora obnovi naravo in človeku povrne Božjo podobo."

Če naj bi določili, čeprav zelo na splošno, način življenja, ki nas spodbuja v odnos s Svetim Duhom — in prek Njega z Očetom in Sinom —, in v zaupnost s Tolažnikom, si oglejmo tri temeljne resnice: poslušnost — ponavljam —, življenje molitve, združitev s križem. Najprej poslušnost, ker je Sveti Duh tisti, ki s svojimi navdihi daje nadnaraven ton našim mislim, željam in dejanjem. On nas spodbuja, da se držimo Kristusovega nauka in ga globoko živimo, On nam daje luč, da spoznamo svojo osebno poklicanost, in moč, da uresničimo vse, kar Bog pričakuje. Če bomo poslušni Svetemu Duhu, bo Kristusova podoba v nas vedno bolj jasna in vsak dan bomo bliže Bogu Očetu. Kajti vsi, ki se dajo voditi Božjemu Duhu, so Božji sinovi.

Če se pustimo voditi temu načelu življenja v nas, ki je Sveti Duh, bo naša duhovna vitalnost rasla in prepustili se bomo v roke Boga Očeta, z isto spontanostjo in zaupanjem, s katerima se otrok vrže v roke svojega očeta. Če (…) ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo, je rekel Gospod. Stara notranja pot otroštva, vedno aktualna, ki ni pomehkuženost niti pomanjkanje človeške zrelosti; je nadnaravna zrelost, ki nam pomaga, da se poglobimo v čudovito Božjo ljubezen, priznamo svojo majhnost in popolnoma poistovetimo svojo voljo z Božjo.