Seznam točk

Ob čudoviti naravnosti Božjega kontemplativna duša kar kipi v apostolski vnemi: Srce je zažarelo v meni, ko sem razmišljal, je ogenj zagorel. To je prav tisti ogenj, o katerem govori Kristus: Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel! To je ogenj apostolata, ki se krepi v molitvi, in ni boljšega načina, da se širom sveta razplamti miroljubna bitka, v katero je poklican vsak kristjan: dopolniti, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim.

Jezus je šel v nebesa, smo rekli. Toda kristjan je lahko, kot prvi apostoli, povezan z Njim v molitvi in evharistiji, lahko se vname v Njegovem apostolskem prizadevanju in skupaj z Njim soodrešuje, to je, seje mir in veselje. Služenje torej: apostolat namreč ni nič drugega kot to. Če se zanašamo zgolj na lastne moči, ne bomo v nadnaravnem dosegli ničesar; če pa smo orodje v Božjih rokah, bomo dosegli vse: vse zmorem v njem, ki mi daje moč. Bog se je v svoji neskončni dobroti odločil uporabiti ta nepopolna orodja. Apostolu tako ni treba drugega kot to, da pusti delovati Gospodu in da je v celoti pripravljen, da Bog po njem — po svojih bitjih, po izbranih dušah —, uresniči svoje odrešenjsko delo.

Apostol je kristjan, ki je vcepljen v Kristusa in se z Njim poistoveti po krstu; ki je usposobljen, da se bori za Kristusa, po birmi; ki je poklican, da služi Bogu s svojim delovanjem v svetu, po skupnem duhovništvu vernikov, ki predstavlja določeno udeleženost pri Kristusovem duhovništvu in, čeprav je bistveno drugačno od službenega duhovništva, omogoča sodelovanje pri cerkvenem bogoslužju in pomoč ljudem na poti k Bogu, s pričevanjem besede in zgleda, z molitvijo in s pokoro.

Vsak izmed nas mora biti ipse Christus. On je edini posrednik med Bogom in ljudmi in mi se združimo z Njim, da bi z Njim vse stvari izročili Očetu. Naša poklicanost Božjih otrok sredi sveta od nas zahteva, da ne iščemo zgolj svoje osebne svetosti, temveč hodimo po poteh sveta in jih spreminjamo v steze, ki prek ovir vodijo duše h Gospodu, da kot navadni državljani sodelujemo pri vseh svetnih dejavnostih in postanemo kvas, ki bo prekvasil celotno maso.

Kristus je šel v nebo, a je vsem pravičnim ljudem dal stvarno možnost, da se rešijo. Sveti Gregor Veliki to pomembno krščansko temo povzame z odločnimi besedami: "Jezus se je tako odpravljal proti kraju, od koder je bil, in se vračal s kraja, kjer se je zadrževal. Dejansko je v trenutku, ko se je dvignil v nebo, v svoji božanskosti združil nebo in zemljo. Ob današnjem prazniku moramo slovesno poudariti dejstvo, da je bil odpravljen odlok, ki nas je obsojal, sodba, po kateri smo bili podvrženi slabemu. Narava, kateri so bile namenjene besede: prah si in v prah se povrneš (1 Mz 3, 19), prav ta narava se je danes s Kristusom dvignila v nebo."

Zato ne bom nehal ponavljati, da se svet lahko posveti in da je to še posebej naloga kristjanov, ki jo uresničujemo tako, da ga očiščujemo priložnosti za greh, s katerim ga ljudje omadežujemo, in ga darujemo Gospodu kot duhovno hostijo, izročeno in povzdignjeno z Božjo milostjo in našim prizadevanjem. Če smo natančni, ne moremo reči, da obstaja karkoli plemenitega, kar bi bilo zgolj posvetno, potem ko je Beseda blagovolila v celoti prevzeti človeško naravo ter posvetiti zemljo s svojo navzočnostjo in z delom svojih rok. Veliko poslanstvo, ki ga prejmemo pri krstu, je soodrešenje. Kristusova ljubezen nas priganja, da sprejmemo na svoje rame del te Božje naloge in sodelujemo pri odrešenju duš.

Živeti po Svetem Duhu pomeni živeti iz vere, upanja, ljubezni; pustiti, da se nas Bog polasti in v temelju spremeni naša srca ter jih naredi po svoji meri. Zrelega, globokega in odločnega krščanskega življenja ni mogoče improvizirati, saj gre za sad rasti Božje milosti v nas. V Apostolskih delih je položaj prve krščanske skupnosti opisan s kratkim, a pomenljivim stavkom: bili so stanovitni v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah.

Tako so živeli ti prvi učenci in tako moramo živeti mi. Meditacija nauka krščanske vere, dokler ga ne osvojimo, srečevanje s Kristusom v evharistiji, oseben pogovor — molitev brez anonimnosti —, iz obličja v obličje z Bogom, vse to mora sestavljati končno bistvo našega ravnanja. Če tega ni, bomo morda vseeno učeno razmišljali, bolj ali manj aktivno delovali in izražali pobožnost. Ne bo pa pristnega krščanskega življenja, ker bo manjkalo zlitje s Kristusom, resnično in živo sodelovanje pri Božjem delu odrešenja.

To je nauk, ki velja za vsakega kristjana, ker smo vsi enako poklicani k svetosti. Ni kristjanov druge kategorije, ki bi se morali ravnati samo po skrčeni različici evangelija. Vsi smo prejeli isti krst in čeprav so karizme in človeške okoliščine lahko zelo različne, je vendar en sam Duh, ki deli duhovne darove, ena sama vera, eno samo upanje, ena sama ljubezen.

Zato lahko apostolovo vprašanje: mar ne veste, da ste Božji tempelj in da Božji Duh prebiva v vas? obrnemo nase in ga razumemo kot povabilo k bolj osebnemu in neposrednemu odnosu z Bogom. Žal je Tolažnik za nekatere kristjane veliki neznanec, ime, ki ga sicer izrekajo, vendar ni Nekdo — ena izmed treh oseb edinega Boga —, s komer bi govorili in iz kogar živeli.

Potrebno je, nasprotno, da imamo z njim stalen preprost in zaupen odnos, kot nas prek liturgije uči Cerkev. Tako bomo bolje spoznali svojega Gospoda in se hkrati bolj polno zavedali, kako neizmeren dar je imenovati se kristjan. Opazili bomo vso veličino in vso resnico tega pobožanstvenja, tega sodelovanja pri Božjem življenju, o katerem sem že prej govoril.

Kajti "Sveti Duh ni umetnik, ki riše v nas Božjo snov, kot bi ji bil sam tuj, ne vodi nas na ta način k podobnosti z Bogom. On sam, ki je Bog in iz Boga izhaja, se vtisne v naša srca kot pečat v vosek ter tako, s posredovanjem samega sebe in s podobnostjo, po lepoti Božjega vzora obnovi naravo in človeku povrne Božjo podobo."