Seznam točk

Qui habitat in adiutorio Altissimi, in protectione Dei coeli commorabitur, prebivati v Božjem varstvu, živeti z Bogom: to je tvegana gotovost kristjana. Prepričani moramo biti, da nas Bog sliši, da je stalno pozoren na nas; tako bo naše srce napolnil mir. Vendar je živeti z Bogom brez dvoma tvegano, ker se Bog ne zadovolji z deležem, hoče vse. Približati se mu pa pomeni biti pripravljen na novo spreobrnitev, na novo popravo, na bolj pozorno poslušanje Njegovih navdihov, svetih želja, ki nam jih vzbuja v naši duši, in jih udejanjiti.

Od naše prve zavestne odločitve, da bomo celovito živeli Kristusov nauk, smo brez dvoma že veliko napredovali na poti zvestobe do njegove besede. Vendar, ali ni res, da nam je ostalo še mnogo dela? Ali ni res, da je ostalo predvsem mnogo napuha? Potrebne so — brez dvoma —, nova sprememba, polnejša vdanost, globlja ponižnost, da bo z manjšanjem našega samoljubja v nas rasel Kristus, kajti illum oportet crescere, me autem minui, on mora rasti, jaz pa se manjšati.

Ne moremo stati na mestu. Treba je iti naprej proti cilju, ki nam ga je nakazal sveti Pavel: ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni. Cilj je visok in nadvse plemenit: poistovetenje s Kristusom, svetost. Vendar ni druge poti, če hočemo živeti skladno z Božjim življenjem, ki ga je Bog po krstu začel v naših dušah. Korak naprej je napredovanje v svetosti; korak nazaj pomeni odklanjati normalen razvoj krščanskega življenja. Kajti ogenj Božje ljubezni je treba vzdrževati, vsak dan mora rasti in se ukoreninjati v duši; ogenj pa ostaja živ, tako da stalno zajema kaj novega. Zato če se ne širi, potem že ugaša.

Spomnite se besed svetega Avguština: "Če rečeš dovolj, si izgubljen. Pojdi vedno po več, hôdi, stalno napreduj. Ne ostajaj na istem mestu, ne hodi nazaj, ne zahajaj na stranpota."

Postni čas nas postavlja pred ta temeljna vprašanja: ali napredujem v zvestobi do Kristusa? V želji po svetosti? V apostolski velikodušnosti v vsakdanjem življenju, v svojem rednem delu med svojimi tovariši v poklicu?

Vsak naj, brez besed, odgovori na ta vprašanja in spoznal bo, kako je potrebna nova sprememba, da bi Kristus živel v nas, da bi njegova podoba brez madeža odsevala v našem vedenju.

Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj. To nam Kristus znova govori, na uho, zaupno: Križ vsak dan. "Ne samo," piše sveti Hieronim, "v času preganjanj, ali ko se pojavi možnost mučeništva, ampak v vsakem položaju, vsakem delu, v vsaki misli, vsaki besedi, zanikajmo vse, kar smo bili prej in priznajmo, kar smo sedaj, saj smo se prerodili v Kristusu."

Te misli niso nič drugega kot odmev apostolovih besed: Nekoč ste bili namreč tema, sedaj pa ste luč v Gospodu. Obnašajte se kot sinovi luči! Sad luči je namreč v vsakršni dobroti, pravičnosti in resnici. Iščite, kar je všeč Gospodu!

Spreobrnitev je stvar trenutka, posvečevanje je naloga vsega življenja. Božje seme ljubezni, ki ga je Bog položil v naše duše, si želi zrasti, se izraziti v delih, obroditi sadove, ki bodo vsak trenutek všečni Gospodu. Zato je treba biti pripravljen na ponoven začetek, na ponovno odkrivanje — v novih razmerah našega življenja —, luči, zagona prvega spreobrnjenja. To je razlog, da se pripravimo z globokim spraševanjem, s prošnjo Gospodu, da bi ga bolje spoznali in da bi bolje spoznali sami sebe. Ni druge poti, če se hočemo ponovno spreobrniti.

Kdor je namenjen v boj, bo poiskal sredstva za to. Sredstva pa se v teh dvajsetih stoletjih krščanstva niso spremenila: molitev, mrtvičenje in redno prejemanje zakramentov. Ker je mrtvičenje tudi molitev — molitev čutov —, lahko ta sredstva opišemo z dvema besedama: molitev in zakramenti.

Želel bi, da se zdaj ustavimo pri zakramentih, studencu Božje milosti, čudovitem izrazu Božjega usmiljenja. Počasi premišljujmo definicijo, ki jo uporablja katekizem sv. Pija V.: določena čutna znamenja, ki povzročajo milost, istočasno pa jo razglašajo, kot da nam jo postavljajo pred oči. Bog, naš Gospod, je neskončen, njegova ljubezen je neizčrpna, njegova milosrčnost in usmiljenje do nas nimata meja. Čeprav nam naklanja svojo milost na mnoge druge načine, je izrecno in svobodno — samo On je lahko tako naredil —, postavil teh sedem učinkovitih znamenj, da bi ljudje na stalen, preprost in dosegljiv način lahko postali deležni zaslug odrešenja.

Če se opustijo zakramenti, izgine pravo krščansko življenje. Kljub temu ni skrivnost, da posebno v današnjem času nekateri pozabljajo in celo prezirajo ta odrešilni tok Kristusove milosti. Človeka zaboli, ko mora govoriti o tej rani družbe, ki se šteje za krščansko, a je treba o tem govoriti, da se v naših dušah zakorenini želja, da bi pristopali k tem virom posvečenja s še večjo ljubeznijo in hvaležnostjo.

Brez vsakega pomisleka odlašajo s krstom novorojencev in jih s tem prikrajšajo — kar je hud prekršek proti pravičnosti in ljubezni —, za milost vere, neizmerni zaklad prebivanja svete Trojice v duši, ki pride na svet z madežem izvirnega greha. Skušajo tudi ovreči sámo naravo zakramenta svete birme, ki ga je izročilo vedno soglasno obravnavalo kot okrepitev duhovnega življenja, tiho in plodno izlitje Svetega Duha, s katerim bi se duša, nadnaravno utrjena, mogla bojevati — miles Christi, kot Kristusov vojak —, v tem notranjem boju proti sebičnosti in poželenju.

Če izgubimo čut za Božje stvari, bomo težko razumeli zakrament sprave. Spoved ni pogovor med dvema človekoma, temveč Božji dialog; je sodišče zagotovljene in Božje pravičnosti, predvsem pa polno usmiljenja, z ljubečim Sodnikom, ki nima veselja nad krivičneževo smrtjo, marveč da se krivični spreobrne od svoje poti in živi.

Nežnost našega Gospoda je res neskončna. Le poglejte, kako pozoren je do svojih otrok. Zakon je spremenil v sveto vez, podobo Kristusove zveze s svojo Cerkvijo; to je velik zakrament, na katerem temelji krščanska družina, ki bo, z Božjo milostjo, okolje miru in edinosti, šola svetosti. Starši so sodelavci Boga. Iz tega izvira prijetna dolžnost otrok, da jih spoštujejo. Po pravici lahko imenujemo četrto Božjo zapoved — to sem zapisal pred mnogimi leti —, najslajšo zapoved dekaloga. Če je življenje v zakonu tako, kot Bog hoče, sveto, bo dom svetel in vesel kotiček miru.

Ta globoka resničnost, ki nam jo posreduje biblično besedilo, ni spomin iz preteklosti, iz zlate dobe Cerkve, ki je postala zgodovina. Kljub bedi in grehom vsakega od nas je to tudi resničnost današnje Cerkve in Cerkve vseh časov. Jaz pa bom prosil Očeta, je Gospod oznanil svojim učencem, in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj. Jezus je držal obljubo: vstal je, šel v nebesa in v edinosti z večnim Očetom nam pošilja Svetega Duha, da nas posvečuje in nam daje življenje.

Božja moč in oblast razsvetljujeta obličje zemlje. Sveti Duh še naprej pomaga Kristusovi Cerkvi, da bi bila ta vedno in povsod znamenje, povzdignjeno pred narodi, ki človeštvu oznanja Božjo naklonjenost in ljubezen. Naj bodo naše omejitve še tako velike, lahko ljudje z zaupanjem zremo v nebesa in čutimo polnost veselja: Bog nas ima rad in nas osvobaja naših grehov. Navzočnost in delovanje Svetega Duha v Cerkvi je poroštvo in predujem večne sreče, tistega veselja in tistega miru, ki nam ga podarja Gospod.

Kot oni prvi, ki so se približali svetemu Petru na binkoštni dan, smo bili tudi mi krščeni. Pri krstu je naš Oče Bog prevzel v posest naše življenje, ga pridružil Kristusovemu in nam poslal Svetega Duha. Sveto pismo pravi, da nas je Gospod rešil s kopeljo prerojenja in prenovitve po Svetem Duhu. Tega je po našem odrešeniku Jezusu Kristusu obilno izlil na nas, da bi, opravičeni po njegovi milosti, postali dediči večnega življenja, v katero upamo.

Izkušnja naše šibkosti in napak, slab zgled, ki ga lahko da žalosten pogled na majhnost ali celo nizkotnost nekaterih, ki se imenujejo kristjani, navidezen polom ali nejasnost nekaterih apostolskih dejanj, vse to — dokaz resničnosti človeškega greha in omejenosti —, pa lahko kljub temu predstavlja preizkušnjo za našo vero in povzroči, da se nam začnejo vsiljevati skušnjave in dvom: kje sta Božja moč in oblast? V takem trenutku se moramo odzvati, na kar najčistejši in najodločnejši način živeti upanje ter tako poskrbeti, da bo naša zvestoba kar se da trdna.