Seznam točk

Kako lahko je zdaj razumeti neprestano vzklikanje kristjanov v vseh časih pred sveto hostijo! Jezik moj, skrivnost opevaj: Rešnje Jezusa telo, dragoceno Kri prelito, ki je svet odkupljen z njo. Sin je Matere presvete, Kralj, ki rešil je zemljo. Potrebno je, da pobožno častimo skritega Boga: to je isti Jezus Kristus, rojen iz Marije Device; isti, ki je trpel, bil žrtvovan na križu; isti, kateremu je iz prebodene strani pritekla kri in voda.

To je sveta gostija, pri kateri sprejmemo samega Kristusa; obnavlja se spomin na trpljenje, z njim se duša globoko združi s svojim Bogom in si zagotovi bodočo slavo. Cerkvena liturgija je v nekaj kiticah povzela vrhunec poglavja iz zgodbe o goreči ljubezni, ki nam jo ponuja Gospod.

Bog, v katerega verujemo, ni kako oddaljeno bitje, ki brezbrižno gleda na človeško usodo: na človekovo prizadevnost, boje, strahove. Je Oče, ki ljubi svoje otroke do take skrajnosti, da jim pošlje Besedo, drugo osebo Svete trojice, da se utelesi in umre za nas in nas odreši; isti ljubeči Oče, ki nas sedaj po Svetem Duhu, ki prebiva v naših srcih, ljubeče prižema k sebi.

V tem je začetek veselja velikega četrtka: da spoznamo, da je Stvarnik razlil svojo ljubeznivost na človeška bitja. Navkljub tolikim dokazom o Njegovem usmiljenju je Gospod Jezus Kristus vzpostavil še evharistijo, da bi nam bil vedno blizu in — tega pa ne bomo mogli nikdar doumeti —, da nas zaradi svoje ljubezni On, ki ničesar ne potrebuje, noče pustiti ob strani. Sveta trojica je vzljubila človeka, ga povzdignila v milosti in ustvarila po svoji podobi in sličnosti; odrešila ga je greha — Adamovega greha, ki je prešel na vse njegovo potomstvo, in greha vsakega posameznika —, in želi polno živeti v naših dušah: Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem.

Če iščete Marijo, boste našli Jezusa in naučili se boste malo bolje razumeti tisto, kar se skriva v Božjem srcu, ki se poniža, ki se odpove izkazovanju svoje moči in veličine ter se nam predstavi v podobi služabnika. Če bi govorili po človeško, bi lahko rekli, da Bog pretirava, da se ne omeji na tisto, kar bi bilo nujno in nepogrešljivo za našo rešitev, temveč gre dlje. Edini način ali merilo, po katerem lahko nekako razumemo Božje ravnanje, je ugotovitev, da le-to nima merila, spoznanje, da se rodi iz nore ljubezni, ki Boga vodi, da prevzame naše meso in si naloži težo naših grehov.

Kako je sploh mogoče, da bi to spoznali, opazili, da nas Bog ljubi, in ne bi tudi sami znoreli od ljubezni? Pustiti moramo, da nam te resnice naše vere prodrejo v dušo, dokler v celoti ne spremenijo našega življenja. Bog nas ljubi, Vsemogočni, On, ki je naredil nebesa in zemljo!

Boga zanimajo celo najmanjše stvari njegovih bitij, vaše in moje, in vsakega od nas kliče po imenu. Ta gotovost, ki nam jo daje vera, nas spodbuja, da vse stvari okrog sebe gledamo v novi luči, in čeprav vse ostaja nespremenjeno, spoznamo, da je vse drugačno, ker je vse izraz Božje ljubezni.

Naše življenje se tako spremeni v nenehno molitev, v dobro voljo in mir, ki se ne končata, v dejanje zahvale, ki se izlušči v teku ur. Marija je zapela: Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Odrešeniku, kajti ozrl se je na nizkost svoje služabnice. Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi, kajti velike reči mi je storil Mogočni in njegovo ime je sveto.

Naša molitev lahko spremlja in posnema to Marijino molitev. Kot Ona bomo tudi mi čutili željo po petju, po razglašanju Božjih čudes, da bi bili celotno človeštvo in vsa bitja deležni naše sreče.

Bog Oče nam je podelil, v srcu svojega Sina, infinitos dilectionis thesauros, neizčrpne zaklade ljubezni, usmiljenja, naklonjenosti. Če hočemo odkriti dokaz, da nas Bog ljubi — da ne samo posluša naše prošnje, temveč nam prihaja naproti —, je dovolj slediti razmišljanju svetega Pavla: On ni prizanesel lastnemu Sinu, temveč ga je dal za nas vse. Kako nam torej ne bo z njim tudi vsega podaril?

Milost človeka prenavlja od znotraj in ga spreminja iz grešnika in upornika v dobrega in zvestega služabnika. Vir vseh milosti pa je ljubezen, ki jo ima Bog do nas in ki nam jo je razkril ne samo z besedami, marveč tudi z dejanji. Po tej Božji ljubezni je druga oseba presvete Trojice, Sin Boga Očeta, prevzel naše meso, torej našo človeško naravo v vsem, razen v grehu. In Beseda, Božja Beseda, je Verbum spirans amorem, Beseda, iz katere izhaja ljubezen.

Ljubezen se nam razkrije v utelešenju, v Jezusovi odrešujoči poti na zemlji vse do skrajne žrtve križa. Na križu pa se razodene z novim znamenjem: eden izmed vojakov mu je s sulico prebodel stran in takoj sta pritekli kri in voda. To sta Jezusova voda in kri, ki nam govorita o izročitvi do skrajnih meja, do consummatum est, izpolnjeno je, iz ljubezni.

Če ob današnjem prazniku še enkrat premislimo osrednje skrivnosti naše vere, se bomo čudili nad tem, kako se najgloblje resničnosti — ljubezen Boga Očeta, ki izroči svojega Sina, in ljubezen Sina, zaradi katere gre ta miren na Golgoto — spremenijo v dejanja, ki so ljudem zelo blizu. Bog se ne obrača na nas z izkazovanjem moči in oblasti, temveč se nam bliža tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem. Jezus ni nikoli oddaljen in vzvišen, čeprav ga bomo v letih njegovega oznanjevanja včasih videli jeznega zaradi človeške hudobije. A če dobro pogledamo, bomo takoj opazili, da se njegova jeza rodi iz ljubezni; gre za še eno povabilo, da nas izvleče iz nezvestobe in greha. Ali si res želim krivičneževe smrti, govori Gospod Bog, mar nimam rajši, da se spreobrne od svojih poti in živi. Te besede nam razložijo celotno Kristusovo življenje in nam pomagajo razumeti, zakaj je prišel k nam s srcem iz mesa, s srcem, kot je naše, ki je trden dokaz ljubezni in stalna priča neizrekljive skrivnosti Božje dobrote.

Assumpta est Maria in coelum, gaudent angeli. Bog je Marijo, z dušo in telesom, vzel v nebo. Veselje vlada med angeli in ljudmi. Od kod to notranje zadovoljstvo, ki ga čutimo danes, zakaj se zdi, kot bi nam srce hotelo skočiti iz prsi in je duša preplavljena z mirom? Ker slavimo poveličanje svoje Matere in je naravno, da kot njeni otroci čutimo posebno veselje, ko vidimo, kako jo časti presveta Trojica.

Kristus, njen presveti Sin, naš brat, nam jo je dal za Mater na Kalvariji, ko je rekel svetemu Janezu: Glej, tvoja mati. In mi smo jo, skupaj z ljubljenim učencem, vzeli za svojo v tistem trenutku neizmerne žalosti. Sveta Marija nas je sprejela v trpljenju, ko se je izpolnila starodavna prerokba: in tvojo lastno dušo bo presunil meč. Vsi smo njeni otroci in ona je Mati vsega človeštva. Zdaj se človeštvo spominja njenega nedoumljivega vnebovzetja. Marija gre v nebo, hči Boga Očeta, mati Boga Sina, nevesta Boga Svetega Duha. Nad njo je samo Bog.

To je skrivnost ljubezni. Človeški razum je ne more doumeti. Samo vera lahko razloži, kako je bilo človeško bitje povzdignjeno v tolikšno slavo, da je postalo središče ljubezni in naklonjenosti Svete trojice. Ker pa gre za našo Mater, čutimo še željo po tem, da bi razumeli več — če lahko tako rečem —, kot pri drugih verskih resnicah.

Kako bi ravnali, če bi si lahko sami izbrali mater? Mislim, da bi izbrali tisto, ki jo imamo, in jo napolnili z vsakovrstnimi milostmi. To je storil Kristus: ker je Vsemogočen, Najmodrejši in sama Ljubezen, je njegova moč v celoti uresničila Njegovo voljo.

Poglejte, kako so kristjani že pred časom razmišljali na ta način. Sveti Janez Damaščan piše: "Primerno je bilo, da ona, ki je ob porodu ohranila nedotaknjeno svoje devištvo, po smrti ohrani telo brez vsakega znaka razpadanja. Primerno je bilo, da ona, ki je v svojem telesu nosila Stvarnika kot otroka, prebiva v Božji hiši. Primerno je bilo, da nevesta Boga vstopi v nebeško hišo. Primerno je bilo, da ona, ki je svojega Sina videla na križu in tako v srce sprejela bolečino, ki je ni čutila ob porodu, Tega gleda tudi na Očetovi desnici. Primerno je bilo, da je Božja Mati deležna tistega, kar pripada njenemu Sinu, in da jo vsi ljudje častimo kot Mater in Božjo služabnico."

Teologi so pogosto podajali podobne razlage, da bi razumeli smisel tega obilja milosti, s katerim je obdana Marija, in ki doseže vrh z njenim vnebovzetjem. Pravijo: "Bilo je primerno, Bog je to mogel storiti, torej je storil." To je najbolj jasna razlaga, zakaj je Gospod svoji Materi od prvega trenutka njenega brezmadežnega spočetja podelil vse privilegije. Bila je prosta Satanove oblasti; je čudovita — tota pulchra! —, čista, brez madeža na duši in telesu.

Veselje je krščanska dobrina. Zakrije ga samo žalitev Boga; kajti greh je rezultat sebičnosti, sebičnost pa vzrok žalosti. Toda še tedaj veselje ostane v žerjavici duše, saj vemo, da Bog in njegova mati nikoli ne pozabita na ljudi. Če se pokesamo, če iz našega srca privre dejanje obžalovanja, če se očistimo v zakramentu svete spovedi, nam Bog pride naproti in nam odpusti; in žalost izgine. Zato se je treba poveseliti in vzradostiti, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, ker je bil izgubljen in je najden.

Te besede povzamejo čudovit konec prilike o izgubljenem sinu, ki se je nikoli ne bomo naveličali premišljevati: "Poglej, kako ti Oče prihaja naproti; objel te bo čez rame, te poljubil v znamenje ljubezni in nežnosti, naročil, naj ti dajo obleko, prstan, obutev. Ti se še vedno bojiš graje, on pa ti vrača dostojanstvo; bojiš se kazni, on pa te poljublja; bojiš se jezne besede, on pa ti pripravlja gostijo."

Ljubezen Boga je nedoumljiva. Če tako ravna s človekom, ki ga je užalil, kako bo šele počastil svojo mater, ki je brezmadežna, Virgo fidelis, presveta Devica, vedno zvesta?

Če je Božja ljubezen tako velika, kljub temu da je v človeškem srcu, pogosto izdajalskem, tako malo prostora, kakšno je potem šele srce Marije, ki se ni nikdar niti malo upiralo Božji volji?

Glejte, kako tudi liturgija današnjega praznika sporoča, da je s človeškim umovanjem nemogoče razumeti neskončno Božje usmiljenje. Namesto da bi razlagala, poje; spodbuja domišljijo, da bi vsakdo z navdušenjem pristopil k čaščenju. Kajti resničnost bo vse to presegla: Na nebu se je prikazalo veliko znamenje: žena, ogrnjena s soncem, in luna pod njenimi nogami, na njeni glavi pa venec dvanajstih zvezd. Če kralj hrepeni po tvoji lepoti, on je vendar tvoj gospod, se mu pokloni. Vsa bleščeča je kraljeva hči v notranjem prostoru, iz zlatih pletenin je njena obleka.

Liturgija se bo končala z Marijinimi besedami, v katerih se največja ponižnost prepleta z največjo slavo: Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi, kajti velike reči mi je storil Mogočni.

Cor Mariae dulcissimum, iter para tutum; presladko Marijino Srce, daj nam moč in gotovost na naši zemeljski poti; bodi ti sama naša vodnica, ker poznaš pot in zanesljivo bližnjico, ki po tvoji ljubezni vodita k ljubezni Jezusa Kristusa.