Seznam točk

Začenjamo novo liturgično leto in mašni vstopni spev nas nagovarja z mislijo, tesno povezano z izhodiščem našega krščanskega življenja: s poklicem, ki smo ga prejeli. Vias tuas, Domine, demonstra mihi, et semitas tuas edoce me; Gospod, pokaži mi tvoja pota, nauči me hoditi po tvojih stezah. Prosimo Gospoda, naj nas vodi, naj nam pokaže svoje stopinje, da bi se lahko usmerili v polnost njegovih zapovedi, k ljubezni.

Predstavljam si, da se tako kot jaz tudi vi, ko premišljate o okoliščinah, ki so spremljale vašo odločitev za življenje po veri v polnosti, zahvaljujete Gospodu in da ste srčno prepričani — brez vsake lažne skromnosti —, da nimamo mi za to nobenih zaslug. Iz ust naših krščanskih staršev smo se v našem otroštvu čisto naravno naučili klicati Boga. Kasneje so nam na tisoče načinov učitelji, sošolci in znanci pomagali, da nismo izgubili izpred oči Jezusa Kristusa.

Nekega dne — nočem posploševati, odpri svoje srce Gospodu in povej mu svojo zgodbo —, ti je morda prijatelj, navaden kristjan, kot si sam, odkril globoko, novo obzorje, ki je istočasno staro kot evangelij. Predlagal ti je, da bi si resno prizadeval hoditi za Jezusom, da bi bil apostol apostolov. Morda si takrat izgubil mir in ga nisi ponovno našel, dokler nisi svobodno, zato ker se ti je tako zahotelo — kar je nadvse nadnaravni razlog —, rekel Bogu da. In objelo te je silno in nenehno veselje, ki izgine le takrat, ko se oddaljiš od Njega.

Nerad govorim o izbranih ali privilegiranih. Ampak Kristus je tisti, ki govori, ki izbira. To je govorica Svetega pisma: elegit nos in ipso ante mundi constitutionem — pravi sveti Pavel — ut essemus sancti. Še pred stvarjenjem sveta nas je izvolil, da bi bili sveti. Vem, da se zaradi tega ne boš prevzel, in tudi ni razlog, da bi se imel za kaj več. Ta izvolitev, bistvo klica, mora biti temelj tvoje ponižnosti. Mar postavljajo spomenike čopičem slikarskega mojstra? Služili so, da so nastale umetnine, a zasluge so mojstrove. Mi, kristjani, smo samo orodje Stvarnika sveta, Odrešenika vseh ljudi.

Napolniti svet z lučjo, biti sol in luč; tako je Gospod opisal poslanstvo svojih učencev. Ponesti vse do skrajnih meja sveta dobro novico o Božji ljubezni. Temu moramo tako ali drugače posvetiti življenje vsi kristjani.

Še več, želeti si moramo, da ne ostanemo sami, ter druge spodbujati, da prispevajo k temu Božjemu poslanstvu in prinašajo veselje in mir v srca ljudi. "Medtem ko napredujete, še druge pritegnite k sebi," piše sveti Gregor Veliki, "želite si spremljevalcev na poti h Gospodu."

Toda zavedajte se, cum dormirent homines, medtem ko so ljudje spali, je prišel sejalec ljuljke, kot pravi Gospod v priliki. Ljudje smo izpostavljeni nevarnosti, da se pustimo zavesti sebičnemu spancu, površnosti, tako da zaposlimo srce s tisoč minljivimi izkušnjami in se nočemo poglobiti v pravi smisel zemeljskih resničnosti. Kako slab je ta spanec, ki zaduši dostojanstvo človeka in ga spremeni v sužnja žalosti!

Eden od primerov pa nas mora še posebej boleti; to je primer kristjanov, ki bi lahko dali več, pa se ne odločijo, ki bi se lahko povsem izročili in sprejeli vse posledice svoje poklicanosti Božjih otrok, pa se upirajo velikodušnosti. Boleti nas mora, ker nam milost vere ni bila dana, da bi bila skrita, temveč da bi svetila pred ljudmi; poleg tega gre tudi za trenutno in večno srečo ljudi, ki tako ravnajo. Krščansko življenje je čudovita Božja stvar s takojšnjimi obljubami povračila in veselja, vendar pod pogojem, da znamo ceniti Božji dar in smo velikodušni brez mere.

Treba je torej zbuditi tiste, ki so se pogreznili v ta slabi spanec, in jih spomniti, da življenje ni igra, temveč Božji zaklad, ki mora obroditi sad. Treba je tudi pokazati pot tistim, ki imajo dobro voljo in dobre želje, pa jih ne znajo uresničiti. Kristus nas priganja. Vsak od vas mora biti ne samo apostol, marveč apostol apostolov, ki bo pridobil in pripravil tudi druge, da bodo pričevali za Kristusa.

Morda se kdo sprašuje, kako, na kakšen način ljudi seznaniti s tem. Moj odgovor je: s spontanostjo, preprostostjo, z življenjem, kot ga živite sredi sveta, predani svojemu delu in skrbi za družino, s sodelovanjem pri plemenitih prizadevanjih ljudi in s spoštovanjem upravičene svobode vsakega posameznika.

Pred skoraj tridesetimi leti mi je Bog položil v srce hrepenenje, da bi ljudem vseh stanov in poklicev razložil ta nauk: da je običajno življenje lahko sveto in polno Boga, da nas Gospod kliče, da posvečujemo svoje redne naloge, kajti v tem je tudi krščanska popolnost. Še enkrat razmislimo o tem z Marijinim življenjem pred očmi.

Ne pozabimo, da so skoraj vsi dnevi, ki jih je naša Gospa preživela na zemlji, potekali zelo podobno kot dnevi nešteto drugih žena, zaposlenih s skrbjo za družino, vzgojo otrok in gospodinjskimi opravili. Marija posvečuje najbolj neznatne stvari, to, kar zmotno mnogi imajo za nepresežno in brez vrednosti: vsakodnevno delo, drobne pozornosti do dragih oseb, pogovore in obiske sorodnikov in prijateljev. Blagoslovljena normalnost, ki je lahko polna tolikšne Božje ljubezni!

To je namreč tisto, o čemer govori Marijino življenje: njena ljubezen. Ljubezen, ki jo je razvila do skrajnosti in povsem pozabila nase, zadovoljna, da je tam, kjer jo hoče Bog, v skrbnem izpolnjevanju Božje volje. Zaradi tega tudi njeno najmanjše dejanje ni nikoli nebistveno, temveč polno vsebine. Marija, naša Mati, nam je zgled in pot. Truditi se moramo, da bi bili kot Ona, v dejanskih okoliščinah, ki jih je Bog hotel za naše življenje.

S takim ravnanjem bomo ljudem okoli sebe dali pričevanje preprostega in običajnega ter kljub omejitvam in pomanjkljivostim, lastnim našemu človeškemu položaju, doslednega življenja. Ko pa bodo videli, da smo jim v vsem enaki se bodo čutili povabljene, da vprašajo: Kakšna je razlaga za vaše veselje? In od kod jemljete moči za premagovanje egoizma in udobnosti? Kdo vas uči razumevanja, čistega sožitja in predanosti, služenja drugim?

To je trenutek, da razkrijemo Božjo skrivnost krščanskega življenja, da jim govorimo o Bogu, o Kristusu, o Svetem Duhu, o Mariji. Trenutek, ko s skromnimi človeškimi besedami skušamo posredovati norost Božje ljubezni, ki se je po milosti izlila v naša srca.

Sveti Janez v svojem evangeliju ohrani čudovit Marijin stavek iz prizora, o katerem smo že govorili, s poroke v Kani. Evangelist pripoveduje, da se je Marija obrnila na služabnike in jim rekla: Kar koli vam reče, storite. Za to gre: pripraviti duše do tega, da stopijo pred Jezusa in ga vprašajo: Domine, quid vis me facere? Gospod, kaj želiš, da storim?

Krščanski apostolat — in zdaj mislim konkretno na apostolat običajnega kristjana, moškega ali ženske, ki živi kot eden med sebi enakimi —, je velika kateheza, v kateri prek osebnega odnosa ter zvestega in pristnega prijateljstva v ljudeh zbudimo lakoto po Bogu in jim pomagamo odkrivati nova obzorja; rekel sem naravno, preprosto, z zgledom dobro živete vere, z besedo, ki je prijazna, a tudi polna moči Božje resnice.

Bodite pogumni! Lahko se zanesete na pomoč Marije, ki je Regina apostolorum. In naša Gospa, ki nikoli ne preneha biti Mati, zna svoje otroke postaviti pred njihove izrecne odgovornosti. Marija vsem tistim, ki se ji bližajo in premišljujejo njeno življenje, vedno naredi izjemno uslugo s tem, da jih popelje h križu in jim pred oči postavi zgled Božjega Sina. In ob tem srečanju, ko se odloča krščansko življenje, Marija posreduje za to, da bi naše ravnanje doseglo vrh v spravi mlajšega brata — tebe in mene —, s prvorojenim sinom Očeta.

Mnogo spreobrnitev in odločitev za predanost Božji službi izhaja iz predhodnega srečanja z Marijo. Naša Gospa je podpirala želje po iskanju, z materinskim čutom pospeševala nemir v duši, dosegla, da si želimo sprememb in novega življenja. Tako se je stavek 'Kar koli vam reče, storite.' spremenil v resničnost ljubeče izročitve, v krščansko poklicanost, ki odtlej razsvetljuje vse naše osebno življenje.

Ta trenutek pogovora pred Gospodom, v katerem smo razmišljali o vdanosti in ljubezni do njegove in naše Matere, lahko poživi našo vero. Začenja se mesec maj. Gospod želi od nas, da ne zapravimo te priložnosti za rast v njegovi ljubezni prek odnosa z Marijo: da bi vsak dan znali vzdrževati z Njo otroški stik — v majhnih stvareh in drobnih pozornostih —, ki postaja velika resničnost osebne svetosti in apostolata, torej nenehnega prizadevanja, da bi prispevali k odrešenju, ki ga je Kristus prinesel na svet.

Sancta Maria, spes nostra, ancilla Domini, sedes sapientiae, ora pro nobis! Sveta Marija, naše upanje, dekla Gospodova, sedež modrosti, prosi za nas!

Morda bomo kdaj začutili skušnjavo, da je vse to lepo, kakor nemogoče sanje. Govoril sem vam o prenovi vere in upanja. Ostanite trdni, popolnoma prepričani, da bodo Božje čudovitosti izpolnile naše nade. A potrebno je, da se resno usidramo v krščanski kreposti upanja.

Ne navadimo se na čudeže, ki se dogajajo med nami, na to občudovanja vredno skrivnost, da Gospod vsak dan pride k nam po duhovnikovih rokah. Jezus nas hoče budne, da se prepričamo o veličini Njegove moči in da ponovno slišimo njegovo obljubo: venite post me, et faciam vos fieri piscatores hominum, hodite za menoj in naredil vas bom za ribiče ljudi. Uspešni boste in približevali boste duše k Bogu. Zato moramo zaupati tem Gospodovim besedam: Vkrcajte se na barko, primite za vesla, dvignite jadra in odplujte na morje — v svet, ki nam ga Jezus izroča v dediščino. Duc in altum et laxate retia vestra in capturam! — odrinite na globoko in vrzite mreže za lov.

Kristus nam je položil v srce apostolsko gorečnost, ki je ne smemo ugasniti, izgubiti zaradi narejene ponižnosti. Res lahko vlečemo za sabo svojo osebno bedo, a res je tudi, da Gospod računa z našimi napakami. Njegovemu usmiljenemu pogledu ne uide dejstvo, da smo ljudje omejena, šibka bitja z nepopolnostmi, nagnjena h grehu. Vendar nam veleva, naj se borimo, naj priznamo svoje napake. A ne zato, da bi postali malodušni, temveč zato, da se spokorimo in si prizadevamo, da postanemo boljši.

Vedno moramo imeti pred očmi, da smo le orodje: Kaj je vendar Apolo? Kaj je Pavel? Služabnika sta, po katerih ste prejeli vero, in sicer kakor je komu dal Gospod. Jaz sem zasadil, Apolo je zalil, Bog pa je dal rast. Nauk, sporočilo, ki ga razglašamo, ima lastno, neskončno plodnost, ki ni naša, ampak Kristusova. Bog sam si prizadeva, da se izvede ta odrešenjska naloga: zveličanje sveta.