Seznam točk

Ko premišljujemo tiste besede našega Gospoda: zanje se posvečujem, da bi bili tudi oni posvečeni v resnici, jasno opazimo naš edini cilj: posvečevanje, oziroma to, da moramo biti sveti, zato da bi posvečevali. Hkrati nas kakor neka tiha skušnjava morda obide misel, da nas je zelo malo odločenih odgovoriti na to božje povabilo, poleg tega pa vidimo, da smo le malo vredna orodja. Res je, malo nas je v primerjavi s preostalim človeštvom in osebno nismo vredni nič; toda Učiteljeva trditev odmeva z oblastjo: kristjan je luč, sol, kvas sveta, in peščica kvasa skvasi vse testo. Prav zaradi tega sem vedno učil, da nas zanimajo vse duše — od stotih vseh sto — brez kakršnihkoli razlikovanj, z gotovostjo, da je Jezus Kristus odrešil vse, a le nekatere nas hoče uporabiti kljub naši osebni ničnosti, da bi tudi drugim dali spoznati to odrešenje.

Kristusov učenec ne bo nikoli grdo ravnal z nikomer; zmoto imenuje zmota, toda tistega, ki se moti, mora ljubeznivo popraviti; sicer mu ne bo mogel pomagati, ne bo ga mogel posvečevati. Potrebno je sobivati, potrebno je razumeti, potrebno je odpuščati, potrebno je biti bratski; in kot je svetoval sveti Janez od Križa, v vsakem trenutku “je potrebno položiti ljubezen tja, kjer ni ljubezni, da bi nastala ljubezen”. Tudi v navidez nepomembnih okoliščinah, ki se pojavljajo v poklicnem delu ter v odnosih v družini in v družbi. Zato bova ti in jaz izkoristila celo najbolj navadne priložnosti, ki se pojavljajo okrog naju, da bi jih posvečevala, da bi se posvečevala in da bi posvečevala tiste, s katerimi si deliva ista vsakdanja prizadevanja, tako da bova v najinem življenju čutila sladko in vabljivo težo soodreševanja.

Drugi učenci so pripluli s čolnom in privlekli mrežo z ribami; niso bili namreč daleč od kopnega, le kakih dvesto komolcev. Brž položijo ulov h Gospodovim nogam, saj je njegov. Da bi se naučili, da so duše od Boga, da si nihče na zemlji ne more pripisovati te lastnine, da apostolat Cerkve — oznanjanje in odrešenjska stvarnost — ne temelji na ugledu nekaterih ljudi, marveč na božji milosti.

Jezus Petra trikrat izpraša, kot da bi mu hotel dati ponovno možnost, da zadosti za trikratno zatajitev. Peter se je že naučil, spametoval se je spričo lastne bede: globoko je prepričan, da je nepremišljeno postavljanje odveč, in zaveda se svoje šibkosti. Zato položi vse v Kristusove roke: Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad. In kaj odgovori Jezus? Pasi moja jagnjeta, pasi moje ovce. Ne tvojih, ne vaših: moje ovce! Kajti On je ustvaril človeka, On ga je odrešil, On je odkupil vsako dušo, vsako posebej, za ceno — ponavljam — svoje krvi.

Ko so donatisti v 5. stoletju organizirali svoje napade proti katolikom, so trdili, da ni mogoče, da bi hiponski škof Avguštin izpovedoval resnico, ker je bil v preteklosti velik grešnik. In sveti Avguštin je svojim bratom v veri nakazal, kako je treba odgovoriti: “Avguštin je škof v katoliški Cerkvi; on nosi svoje breme, za katero bo moral dajati odgovor Bogu. Spoznal sem ga med dobrimi ljudmi. Če je slab, on to ve; če je dober, pa tudi nisem vanj polagal svojega upanja. Kajti prvo, kar sem se naučil v katoliški Cerkvi, je to, da ne polagam svojega upanja v človeka.”

Ne opravljamo našega apostolata. Če bi bilo tako, le kaj bi lahko rekli? Mi opravljamo — ker Bog to hoče, ker nam je tako ukazal: pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij— Kristusov apostolat. Zmote so naše; sadovi pa Gospodovi.