Seznam točk

Skušali smo na kratko opisati nekatere značilnosti teh domov, v katerih odseva Kristusova luč in so zaradi tega — ponavljam —, svetli in veseli, v njih se sozvočje, ki vlada med starši, prenaša na otroke, na celo družino in na celotno okolje, ki jo obdaja. Tako se v vsaki pristni krščanski družini v neki meri ponovi skrivnost Cerkve, od Boga izbrane in kot vodilo poslane v svet.

Vsakega kristjana, katerega koli stanu — naj bo duhovnik ali laik, poročen ali samski —, zadevajo besede apostola, ki se berejo prav na nedeljo Svete družine: Božji izvoljenci, sveti in ljubljeni. To smo vsi, vsak na svojem mestu in položaju v svetu: od Boga izvoljeni, da pričamo o Kristusu in prinašamo svojim bližnjim veselje, da smo Božji otroci, kljub svojim napakam, proti katerim se bojujemo.

Zelo je važno, da je pomen poklicanosti v zakonu vedno prisoten tako pri katehezi in pridiganju, kakor tudi v zavesti tistih, ki jih Bog hoče imeti na tej poti, ki so stvarno in resnično poklicani, da se vključijo v Božji načrt za odrešenje vseh ljudi.

Zato krščanskim zakoncem verjetno ne moremo predlagati boljšega zgleda, kot so družine iz apostolskih časov: stotnik Kornelij, ki je bil Božji volji poslušen in se je v njegovi hiši Cerkev odprla poganom; Akvila in Priskila, ki sta oznanjala krščanstvo v Korintu in Efezu in sta sodelovala s svetim Pavlom; Tabita, ki je z ljubeznijo pomagala potrebnim pomoči v Jopi. In toliko drugih domov Judov in poganov, Grkov in Rimljanov, ki so sprejeli oznanjevanje prvih Gospodovih učencev.

To so družine, ki so živele iz Kristusa in so oznanjale Kristusa. Male krščanske skupnosti, ki so bile kot središča, iz katerih je izžarevala evangeljska blagovest. Domovi, enaki drugim v tistem času, vendar polni novega, nalezljivega duha, ki je prehajal na njihove znance in bližnje. To so bili prvi kristjani in to moramo biti današnji kristjani: sejalci miru in veselja, miru in veselja, ki nam ju je prinesel Jezus.

Podoživeli smo dramo Kalvarije. Upal bi si jo imenovati prvo in prvotno mašo, ki jo je daroval Jezus Kristus. Bog Oče izroča svojega Sina v smrt. Jezus, edinorojeni Sin, se oklene lesa križa, na katerem bo usmrčen; Oče sprejme njegovo daritev: kot sad križa se nad človeštvo razlije Sveti Duh.

V tragediji Kristusovega trpljenja se dovršujeta naše življenje in celotna zgodovina človeštva. Veliki teden ne more biti omejen zgolj na spomin, saj je premišljevanje skrivnosti Jezusa Kristusa, ki se nadaljuje v naših dušah; kristjanova dolžnost je biti alter Christus, ipse Christus, drugi Kristus, Kristus sam. Vsi smo bili s krstom postavljeni za duhovnike svojega obstoja, da bi darovali duhovne žrtve, ki bodo po Jezusu Kristusu prijetne Bogu, da bi vsako izmed naših dejanj izvršili v duhu poslušnosti Božji volji in s tem ovekovečili poslanstvo Boga-Človeka.

Kot nasprotje nas to pripelje do naših nesreč, do naših osebnih napak. Ta ugotovitev nam ne sme vzeti poguma, niti nas uvrstiti med dvomljivce, ki so se odpovedali visokim ciljem. Gospod nas namreč vabi take, kakršni smo, da bi bili deležni njegovega življenja, da bi se borili, da bi bili sveti. Svetost, kolikokrat izgovorimo to besedo, kot da bi bila le prazen odmev! Za nekatere je celo nedosegljiv ideal, asketska fraza, ne pa stvaren cilj, živa resničnost. Prvi kristjani niso mislili tako, ko so se med seboj imenovali z besedo sveti, povsem naravno in zelo pogosto: pozdravite … vse svete, pozdravite vse svete v Kristusu Jezusu.

V tem trenutku, na Kalvariji, ko je Jezus že mrtev in se še ni razodel v zmagoviti slavi, je dobra priložnost, da pregledamo svoje želje po krščanskem življenju, po svetosti; da se z dejanjem vere odzovemo na svoje šibkosti in z zaupanjem v Božjo moč naredimo sklep, da bomo vlagali ljubezen v svoje vsakdanje reči. Izkušnja greha nas mora pripeljati do kesanja, do bolj dozorele in globlje odločitve za zvestobo, za resnično poistovetenje s Kristusom, za vztrajanje, pa naj bo še tako težko, v tem duhovniškem poslanstvu, ki ga je On zaupal vsem svojim učencev — brez izjem —, ki nas spodbuja k temu, da smo sol in luč sveta.

Molitev k Bogu mojega življenja. Če nam Bog pomeni življenje, nas ne sme presenečati, da mora biti naš krščanski obstoj prepreden z molitvijo. Vendar ne mislite, da je molitev dejanje, ki ga izpolniš in potem opustiš. Pravični se veseli v Gospodovi postavi in premišljuje njegovo postavo podnevi in ponoči. Zjutraj mislim nate in popoldne se moja molitev kakor kadilo usmerja predte. Ves dan je lahko čas molitve: od večera do jutra in od jutra do večera. Celo več: kot nas opominja Sveto pismo, mora tudi spanec biti molitev.

Spomnite se, kaj nam o Jezusu povedo evangeliji. Včasih je celo noč preživel v intimnem pogovoru z Očetom. Kakšno ljubezen je v prvih učencih zbudila podoba Kristusa v molitvi! Ko so tako opazovali to stalno držo svojega Učitelja, so ga nekoč zaprosili: Domine, doce nos orare, Gospod, nauči nas moliti.

Sveti Pavel — orationi instantes, vztrajajte v molitvi, kot piše — povsod širi živi Kristusov zgled. In sveti Luka kot s čopičem prikaže način dela prvih učencev: vsi ti so enodušno vztrajali v molitvi.

Prekaljenost dobrega kristjana, po milosti, pridobimo v kovačnici molitve; in ker se molitev hrani iz življenja samega, se ne razvija le na en način. Srce si navadno olajšamo s pomočjo besed, z molitvami izraženimi z glasom, ki nas jih je naučil Bog sam, npr. Oče naš, ali pa po svojih angelih, npr. Zdrava Marija. Drugikrat bomo uporabili molitve, ki jih je prečistil čas in s katerimi so svojo pobožnost izražali milijoni bratov v veri. Te so lahko liturgične — lex orandi —, ali take, ki so se rodile iz strasti zaljubljenega srca, kot so številni marijanski odpevi: Sub tuum praesidium …, Memorare …, Salve Regina …

Ob drugih prilikah nam bo dovolj nekaj izrazov, izstreljenih kot puščice, iaculata: to so pobožni vzkliki, ki se jih naučimo ob pozornem branju Jezusove zgodbe: Domine, si vis, potes me mundare, Gospod, če hočeš, me moreš očistiti; Domine, tu omnia nosti, tu scis quia amo te, Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad; Credo, Domine, sed adiuva incredulitatem meam, verujem, Gospod, toda pomagaj moji neveri, utrdi mi vero; Domine, non sum dignus, Gospod, nisem vreden; Dominus meus et Deus meus, moj Gospod in moj Bog … in še drugi vzkliki, kratki in ganljivi, ki privrejo iz notranje gorečnosti duše in odgovorijo na konkretne okoliščine.

Življenje molitve pa mora temeljiti še na nekaj trenutkih dneva, ki jih posvetimo samo odnosu z Bogom; trenutkih pogovora brez besed, če je le mogoče ob tabernaklju, da se Bogu zahvalimo za to — samo! — dvatisočletno čakanje. Ta pogovor z Bogom je notranja molitev, od srca k srcu, pri kateri sodeluje vsa duša: razum in domišljija, spomin in volja. To je meditacija, ki prispeva k temu, da naše ubogo človeško življenje, naše običajno vsakdanje življenje dobi nadnaraven pomen.

S pomočjo tega časa meditacije, molitev izraženih z glasom in pobožnih vzklikov bomo svoj dan povsem naravno in neopazno spremenili v nenehno hvalo Bogu. Ostali bomo v njegovi navzočnosti, kot tudi zaljubljenci stalno usmerjajo svoje misli k ljubljeni osebi, in vsa naša, tudi najmanjša dejanja bodo polna duhovnih sadov.

Ko torej kristjan stopi na pot neprekinjenega odnosa z Bogom — in ta pot je namenjena vsem, ne samo izbrancem —, se njegovo notranje življenje krepi, postaja gotovo in trdno; in v človeku se utrdi ta boj, prijeten in zahteven obenem, da bi do konca izpolnil Božjo voljo.

Na podlagi življenja molitve lahko razumemo tudi drugo temo, o kateri govori današnji praznik: apostolat, uresničevanje nauka, ki ga je Jezus izročil svojim tik pred vnebohodom: in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta.

Živeti po Svetem Duhu pomeni živeti iz vere, upanja, ljubezni; pustiti, da se nas Bog polasti in v temelju spremeni naša srca ter jih naredi po svoji meri. Zrelega, globokega in odločnega krščanskega življenja ni mogoče improvizirati, saj gre za sad rasti Božje milosti v nas. V Apostolskih delih je položaj prve krščanske skupnosti opisan s kratkim, a pomenljivim stavkom: bili so stanovitni v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah.

Tako so živeli ti prvi učenci in tako moramo živeti mi. Meditacija nauka krščanske vere, dokler ga ne osvojimo, srečevanje s Kristusom v evharistiji, oseben pogovor — molitev brez anonimnosti —, iz obličja v obličje z Bogom, vse to mora sestavljati končno bistvo našega ravnanja. Če tega ni, bomo morda vseeno učeno razmišljali, bolj ali manj aktivno delovali in izražali pobožnost. Ne bo pa pristnega krščanskega življenja, ker bo manjkalo zlitje s Kristusom, resnično in živo sodelovanje pri Božjem delu odrešenja.

To je nauk, ki velja za vsakega kristjana, ker smo vsi enako poklicani k svetosti. Ni kristjanov druge kategorije, ki bi se morali ravnati samo po skrčeni različici evangelija. Vsi smo prejeli isti krst in čeprav so karizme in človeške okoliščine lahko zelo različne, je vendar en sam Duh, ki deli duhovne darove, ena sama vera, eno samo upanje, ena sama ljubezen.

Zato lahko apostolovo vprašanje: mar ne veste, da ste Božji tempelj in da Božji Duh prebiva v vas? obrnemo nase in ga razumemo kot povabilo k bolj osebnemu in neposrednemu odnosu z Bogom. Žal je Tolažnik za nekatere kristjane veliki neznanec, ime, ki ga sicer izrekajo, vendar ni Nekdo — ena izmed treh oseb edinega Boga —, s komer bi govorili in iz kogar živeli.

Potrebno je, nasprotno, da imamo z njim stalen preprost in zaupen odnos, kot nas prek liturgije uči Cerkev. Tako bomo bolje spoznali svojega Gospoda in se hkrati bolj polno zavedali, kako neizmeren dar je imenovati se kristjan. Opazili bomo vso veličino in vso resnico tega pobožanstvenja, tega sodelovanja pri Božjem življenju, o katerem sem že prej govoril.

Kajti "Sveti Duh ni umetnik, ki riše v nas Božjo snov, kot bi ji bil sam tuj, ne vodi nas na ta način k podobnosti z Bogom. On sam, ki je Bog in iz Boga izhaja, se vtisne v naša srca kot pečat v vosek ter tako, s posredovanjem samega sebe in s podobnostjo, po lepoti Božjega vzora obnovi naravo in človeku povrne Božjo podobo."

Jezus se nam prikrije v presvetem zakramentu na oltarju, da bi se Mu upali približati, da bi bil naša hrana, da bi se zlili v eno z Njim. Ko pravi: Brez mene ne morete storiti ničesar, ne obsodi kristjana na neuspešnost, niti ga ne prisili v težavno in naporno iskanje njegove osebe. Ostal je med nami in nam je vedno na razpolago.

Ko se zberemo okoli oltarja med sveto mašo, daritvijo, ko premišljujemo pred izpostavljeno sveto hostijo ali Ga častimo skritega v tabernaklju, moramo poživiti našo vero, se zamisliti v novo življenje, ki prihaja k nam, in biti ganjeni ob Božji ljubezni in nežnosti.

Bili so stanovitni v nauku apostolov in občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah. Tako oriše Sveto pismo vedenje prvih kristjanov. Pri prejemanju evharistije so bili združeni po apostolski veri v popolni edinosti, soglasni v molitvi. Vera, Kruh, Beseda.

Jezus je v evharistiji sam porok njegove navzočnosti v naših dušah. Je porok njegove moči, ki drži svet, njegovih odrešenjskih obljub, ki pripomorejo, da bo človeška družina ob koncu časov na veke živela v nebesnem domovanju ob Bogu Očetu, Bogu Sinu in Bogu Svetem Duhu — presveti Trojici, edinem Bogu. Vsa naša vera pride na dan, ko verujemo v Jezusa, v njegovo resnično navzočnost pod podobama kruha in vina.