Seznam točk

Molitev k Bogu mojega življenja. Če nam Bog pomeni življenje, nas ne sme presenečati, da mora biti naš krščanski obstoj prepreden z molitvijo. Vendar ne mislite, da je molitev dejanje, ki ga izpolniš in potem opustiš. Pravični se veseli v Gospodovi postavi in premišljuje njegovo postavo podnevi in ponoči. Zjutraj mislim nate in popoldne se moja molitev kakor kadilo usmerja predte. Ves dan je lahko čas molitve: od večera do jutra in od jutra do večera. Celo več: kot nas opominja Sveto pismo, mora tudi spanec biti molitev.

Spomnite se, kaj nam o Jezusu povedo evangeliji. Včasih je celo noč preživel v intimnem pogovoru z Očetom. Kakšno ljubezen je v prvih učencih zbudila podoba Kristusa v molitvi! Ko so tako opazovali to stalno držo svojega Učitelja, so ga nekoč zaprosili: Domine, doce nos orare, Gospod, nauči nas moliti.

Sveti Pavel — orationi instantes, vztrajajte v molitvi, kot piše — povsod širi živi Kristusov zgled. In sveti Luka kot s čopičem prikaže način dela prvih učencev: vsi ti so enodušno vztrajali v molitvi.

Prekaljenost dobrega kristjana, po milosti, pridobimo v kovačnici molitve; in ker se molitev hrani iz življenja samega, se ne razvija le na en način. Srce si navadno olajšamo s pomočjo besed, z molitvami izraženimi z glasom, ki nas jih je naučil Bog sam, npr. Oče naš, ali pa po svojih angelih, npr. Zdrava Marija. Drugikrat bomo uporabili molitve, ki jih je prečistil čas in s katerimi so svojo pobožnost izražali milijoni bratov v veri. Te so lahko liturgične — lex orandi —, ali take, ki so se rodile iz strasti zaljubljenega srca, kot so številni marijanski odpevi: Sub tuum praesidium …, Memorare …, Salve Regina …

Ob drugih prilikah nam bo dovolj nekaj izrazov, izstreljenih kot puščice, iaculata: to so pobožni vzkliki, ki se jih naučimo ob pozornem branju Jezusove zgodbe: Domine, si vis, potes me mundare, Gospod, če hočeš, me moreš očistiti; Domine, tu omnia nosti, tu scis quia amo te, Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad; Credo, Domine, sed adiuva incredulitatem meam, verujem, Gospod, toda pomagaj moji neveri, utrdi mi vero; Domine, non sum dignus, Gospod, nisem vreden; Dominus meus et Deus meus, moj Gospod in moj Bog … in še drugi vzkliki, kratki in ganljivi, ki privrejo iz notranje gorečnosti duše in odgovorijo na konkretne okoliščine.

Življenje molitve pa mora temeljiti še na nekaj trenutkih dneva, ki jih posvetimo samo odnosu z Bogom; trenutkih pogovora brez besed, če je le mogoče ob tabernaklju, da se Bogu zahvalimo za to — samo! — dvatisočletno čakanje. Ta pogovor z Bogom je notranja molitev, od srca k srcu, pri kateri sodeluje vsa duša: razum in domišljija, spomin in volja. To je meditacija, ki prispeva k temu, da naše ubogo človeško življenje, naše običajno vsakdanje življenje dobi nadnaraven pomen.

S pomočjo tega časa meditacije, molitev izraženih z glasom in pobožnih vzklikov bomo svoj dan povsem naravno in neopazno spremenili v nenehno hvalo Bogu. Ostali bomo v njegovi navzočnosti, kot tudi zaljubljenci stalno usmerjajo svoje misli k ljubljeni osebi, in vsa naša, tudi najmanjša dejanja bodo polna duhovnih sadov.

Ko torej kristjan stopi na pot neprekinjenega odnosa z Bogom — in ta pot je namenjena vsem, ne samo izbrancem —, se njegovo notranje življenje krepi, postaja gotovo in trdno; in v človeku se utrdi ta boj, prijeten in zahteven obenem, da bi do konca izpolnil Božjo voljo.

Na podlagi življenja molitve lahko razumemo tudi drugo temo, o kateri govori današnji praznik: apostolat, uresničevanje nauka, ki ga je Jezus izročil svojim tik pred vnebohodom: in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta.

Sveti Janez v svojem evangeliju ohrani čudovit Marijin stavek iz prizora, o katerem smo že govorili, s poroke v Kani. Evangelist pripoveduje, da se je Marija obrnila na služabnike in jim rekla: Kar koli vam reče, storite. Za to gre: pripraviti duše do tega, da stopijo pred Jezusa in ga vprašajo: Domine, quid vis me facere? Gospod, kaj želiš, da storim?

Krščanski apostolat — in zdaj mislim konkretno na apostolat običajnega kristjana, moškega ali ženske, ki živi kot eden med sebi enakimi —, je velika kateheza, v kateri prek osebnega odnosa ter zvestega in pristnega prijateljstva v ljudeh zbudimo lakoto po Bogu in jim pomagamo odkrivati nova obzorja; rekel sem naravno, preprosto, z zgledom dobro živete vere, z besedo, ki je prijazna, a tudi polna moči Božje resnice.

Bodite pogumni! Lahko se zanesete na pomoč Marije, ki je Regina apostolorum. In naša Gospa, ki nikoli ne preneha biti Mati, zna svoje otroke postaviti pred njihove izrecne odgovornosti. Marija vsem tistim, ki se ji bližajo in premišljujejo njeno življenje, vedno naredi izjemno uslugo s tem, da jih popelje h križu in jim pred oči postavi zgled Božjega Sina. In ob tem srečanju, ko se odloča krščansko življenje, Marija posreduje za to, da bi naše ravnanje doseglo vrh v spravi mlajšega brata — tebe in mene —, s prvorojenim sinom Očeta.

Mnogo spreobrnitev in odločitev za predanost Božji službi izhaja iz predhodnega srečanja z Marijo. Naša Gospa je podpirala želje po iskanju, z materinskim čutom pospeševala nemir v duši, dosegla, da si želimo sprememb in novega življenja. Tako se je stavek 'Kar koli vam reče, storite.' spremenil v resničnost ljubeče izročitve, v krščansko poklicanost, ki odtlej razsvetljuje vse naše osebno življenje.

Ta trenutek pogovora pred Gospodom, v katerem smo razmišljali o vdanosti in ljubezni do njegove in naše Matere, lahko poživi našo vero. Začenja se mesec maj. Gospod želi od nas, da ne zapravimo te priložnosti za rast v njegovi ljubezni prek odnosa z Marijo: da bi vsak dan znali vzdrževati z Njo otroški stik — v majhnih stvareh in drobnih pozornostih —, ki postaja velika resničnost osebne svetosti in apostolata, torej nenehnega prizadevanja, da bi prispevali k odrešenju, ki ga je Kristus prinesel na svet.

Sancta Maria, spes nostra, ancilla Domini, sedes sapientiae, ora pro nobis! Sveta Marija, naše upanje, dekla Gospodova, sedež modrosti, prosi za nas!