Seznam točk

Tokrat je sveti Marko tisti, ki nam pripoveduje o ozdravljenju nekega drugega slepega človeka. Ko je s svojimi učenci in s precejšnjo množico odhajal iz Jerihe, je slepi berač Bartimáj, Timájev sin, sedel ob poti. Ko je zaslišal hrup tiste množice ljudi, je slepi vprašal: Kaj se dogaja? Odgovorili so mu: Jezus iz Nazareta. In tedaj se je njegova duša tako vnela v Kristusovi veri, da je zavpil: Jezus, Davidov sin, usmili se me!

In ti, ali si ne želiš zakričati enako? Ti, ki si prav tako obtičal ob robu poti, te poti življenja, ki je tako kratka; ti, ki si brez luči; ti, ki potrebuješ več milosti, da bi se odločil iskati svetost? Ali ne čutiš nuje, da bi zaklical: Jezus, Davidov sin, usmili se me! Kako čudovit molitveni vzklik za pogosto ponavljanje!

Svetujem vam, da počasi premišljujete o trenutkih pred čudežem, da bi si v vaš um dobro vtisnili neko zelo jasno misel: kako drugačna od Jezusovega usmiljenega srca so naša uboga srca! Vedno vam bo pomagala, predvsem ob času preizkušnje in skušnjave, pa tudi takrat, ko bo čas za velikodušen odgovor v majhnih opravilih ter ob priložnostih, ki bodo zahtevale junaštvo.

Mnogi so mu pretili, naj umolkne. Tako kot tebi, ko si zaslutil, da Jezus stopa poleg tebe. Srce ti je začelo biti hitreje in tudi ti si začel klicati, ker te je pretresel globok nemir. Prijatelji, navade, lagodnost, okolje, vsi so ti svetovali: Utihni, ne kriči! Zakaj moraš klicati Jezusa? Ne moti ga!

Toda ubogi Bartimáj jih ni poslušal in je še glasneje vpil: Davidov sin, usmili se me! Gospod, ki ga je slišal že na začetku, ga je pustil vztrajati v njegovi molitvi. Enako kot tebe. Jezus zasliši že prvi klic naše duše, vendar čaka. Hoče, da smo prepričani o tem, da ga potrebujemo; hoče, da ga prosimo, da smo trmasti, kakor slepi mož ob poti na izhodu iz Jerihe. “Posnemajmo ga. Čeprav nam Bog takoj ne nakloni tega, za kar ga prosimo, čeprav nas mnogi poskušajo oddaljiti od molitve, ga ne nehajmo prositi.

Takoj se začne božanski dialog, čudovit dialog, ki gane, ki vnema, kajti ti in jaz sva sedaj Bartimaj. Kristus odpre božja usta in vpraša: Quid tibi vis faciam? Kaj hočeš, da storim zate? In slepi odgovori: Rabuní, da bi spregledal! Logično, ali ne? In ti, ali vidiš? Se ti ni kdaj zgodilo enako kot temu slepemu človeku iz Jerihe? Vedno znova se spominjam, kako sem pred mnogimi leti premišljeval ta dogodek, ko sem se že prepričal, da Jezus nekaj pričakuje od mene — nekaj, za kar nisem vedel, kaj je! Takrat sem izgovarjal svoje molitvene vzklike: Gospod, kaj hočeš? Česa me prosiš? Slutil sem, da me je poiskal za nekaj novega, in tisti Rabboni, ut videam — Učitelj, da bi spregledal — me je vodil, da sem v nenehni molitvi prosil Kristusa: Gospod, naj se izpolni to, kar Ti hočeš.

Mi pa sedaj nadaljujmo s premišljevanjem te skrivnosti o Marijinem Božjem materinstvu v molčeči molitvi, ko z dna duše pritrjujemo: Devica Marija, Božja Mati, On, ki ga nebesa ne morejo zaobjeti, je vstopil v tvoje telo, da bi nase prevzel človeško naravo. Poglejte, kaj nam danes na ustnice polaga liturgija: Blagor telesu Device Marije, ki je nosilo Božjega Sina. Vzklik, ki je star in nov, človeški in božji. Pomeni, da Gospodu rečemo, tako kot je v rabi v nekaterih krajih, kadar želijo komu izkazati čast: Blagor materi, ki te je rodila!

Kako bi v nas zrasle nadnaravne kreposti, če bi nam uspelo resnično biti v stiku z Marijo, ki je naša Mati! Naj nas ne moti, če ji ves dan — s srcem, besede niso potrebne — ponavljamo drobne molitve, molitvene vzklike. Krščanska pobožnost je mnoge izmed teh gorečih slavilnih besed zbrala v litanijah, ki spremljajo molitev rožnega venca. Vsakdo pa jih lahko svobodno razširi, ji kliče z novimi izrazi hvale in ji pove tisto, česar si zaradi svetega sramu, ki ga Ona razume in odobrava, ne bi drznil izreči na glas.

Za konec ti svetujem, da če tega še nisi storil, sam po lastni izkušnji odkriješ Marijino materinsko ljubezen. Ni dovolj vedeti, da je Ona Mati, to upoštevati in tako o Njej govoriti. Je tvoja Mati in ti si njen otrok; ljubi te tako, kot če bi bil njen edini otrok na tem svetu. Ravnaj temu primerno: povej ji vse, kar se ti zgodi, izkazuj ji čast, ljubi jo. Nihče ne bo namesto tebe opravil tega tako dobro kot ti, če tega ne storiš.

Če se podaš na to pot, ti zagotavljam, da boš kmalu našel vso Kristusovo ljubezen, in videl boš, kako boš postal deležen nedojemljivega življenja Boga Očeta, Boga Sina in Boga Svetega Duha. Prejel boš moč za dovršeno izpolnjevanje božje volje, navdala te bo želja po služenju vsem ljudem. Postal boš tak kristjan, o kakršnem včasih sanjaš: velikodušen v delih ljubezni in pravičnosti, vesel in srčen, razumevajoč do drugih in zahteven do samega sebe.

To, in nič drugega kot to, je moč naše vere. Obrnimo se k sveti Mariji, ona nas bo spremljala s stalnim in gotovim korakom.

Začnemo z ustnimi molitvami, ki smo jih mnogi ponavljali kot otroci: to so goreče in preproste besede, namenjene Bogu in njegovi Materi, ki je naša Mati. Jaz še vedno zjutraj in zvečer, ne en dan, ampak redno, obnavljam tisto molitev izročitve, ki so me jo naučili moji starši: O Gospa moja, o Mati moja, tebi se vsega darujem; in da se ti vdanega skažem, ti danes posvetim: svoje oči, svoja ušesa, svoja usta in svoje srce … Mar ni to — na neki način — začetek kontemplacije, jasen dokaz zaupne vdanosti? Kaj drug drugemu, ko se srečajo, govorijo tisti, ki se imajo radi? Kako se obnašajo? Vse, kar so in kar imajo, žrtvujejo za osebo, ki jo ljubijo.

Najprej molitveni vzklik in nato še eden in še eden …, dokler se ne zazdi, da ta vnema ne zadostuje več, ker se besede izkažejo za prerevne … in dajo prednost božji intimnosti, v gledanju Boga brez prestanka in brez utrujenosti. Tedaj živimo kakor ujeti, kakor zaporniki. Medtem ko v mejah naših zmot in omejitev z največjo možno popolnostjo opravljamo naloge našega položaja in poklica, si duša želi pobegniti … Nameni se k Bogu, kakor železo, ki ga privlači moč magneta. Tako v sladkem nemiru začnemo ljubiti Jezusa na bolj učinkovit način.