Seznam točk

Jezus je pot, posrednik; z Njim vse; brez Njega nič. Po Kristusu naučeni si upamo Vsemogočnemu reči naš Oče: tistemu, ki je ustvaril nebo in zemljo, ki je naš prisrčni Oče, ki nas čaka, vsakega izmed nas, da se neprenehoma vračamo k njemu kot novi in stalni izgubljeni sin.

Ecce Agnus Dei … Domine, non sum dignus … Gospoda bomo prejeli. Pri sprejemih zemeljskih osebnosti je razsvetljeno, glasba, večerne obleke. Pa pri sprejemih Gospoda? Kako se moramo pripraviti? Smo kdaj pomislili, kako bi se vedli, če bi mogli iti k obhajilu le enkrat v življenju?

Ko sem bil otrok, še ni bilo v navadi pogostno prejemanje obhajila. Spomnim se, kako so se pripravljali: poskrbeli so za dušo in telo. Najboljša obleka, lepo počesani, umiti in morda z nekaj parfuma … detajli vredni zaljubljencev, nežnih in čvrstih duš, ki znajo z ljubeznijo vračati Ljubezen.

S Kristusom v duši se konča sveta maša: blagoslov Očeta in Sina in Svetega Duha nas spremlja ves dan pri naši preprosti in običajni nalogi posvečevanja vseh plemenitih človeških dejavnosti.

Z udeležbo pri sveti maši se boste naučili vzpostaviti stik z vsako izmed Božjih oseb: z Očetom, ki rodi Sina; s Sinom, ki je rojen iz Očeta; s Svetim Duhom, ki izhaja iz obeh. Če smo v stiku s katero koli izmed vseh treh oseb, smo v stiku z enim samim Bogom. Če smo v stiku z vsemi tremi, s Sveto trojico, smo prav tako v stiku z edinim in pravim Bogom. Ljubite mašo, otroci moji, ljubite mašo. In bodite lačni obhajila, pa čeprav ste mrzli, čeprav se ne morete ogreti: prejmite obhajilo z vero, z upanjem, z gorečo ljubeznijo.

On je kralj in hrepeni kraljevati v naših srcih, srcih Božjih otrok. A ne imejmo v mislih zemeljskih kraljestev. Kristus ne prevladuje niti ne išče nadvlade, ker ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel.

Njegovo kraljestvo so mir, veselje, pravica. Kristus, naš kralj, ne pričakuje od nas puhlega premišljevanja, temveč dejanj, saj ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: Gospod, Gospod, ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih.

On je zdravnik in nas ozdravi našega egoizma, če mu le dovolimo, da njegova milost pride do dna naše duše. Jezus nas je opozoril, da je najhujša bolezen hinavščina, ošabnost, ki prikriva naše grehe. Pri zdravniku moramo biti popolnoma odkriti, mu razložiti vse po resnici in reči: Domine, si vis, potes me mundare, Gospod, če hočeš — in Ti vedno hočeš —, me moreš očistiti. Ti poznaš moje napake; čutim določene simptome, imam tudi te slabosti. Preprosto mu pokažemo rane; in gnoj, če ga imamo. Gospod, Ti, ki si ozdravil toliko duš, daj, da Te, ko Te imam v svojem srcu ali Te gledam v tabernaklju, spoznam kot Božjega zdravnika.

On je učitelj znanosti samo Njemu znane: brezmejne ljubezni do Boga in do ljudi. V Kristusovi šoli se naučimo, da ne razpolagamo s svojim življenjem: On je dal svoje življenje za vse ljudi in če mu sledimo, bomo spoznali, da si tudi mi ne moremo svojega prilastiti iz egoizma, da moramo deliti bolečine z drugimi. Naše življenje je od Boga in uporabiti ga moramo v službi Njemu, v dobrobit duš. S tem bomo dokazali, z besedami in z dejanji, globino krščanskih zahtev.

Jezus pričakuje, da bomo gojili to željo po njegovi znanosti, da nam ponovi: Če je kdo žejen, naj pride k meni in naj pije. Pa mu odgovorimo: nauči nas pozabiti na same sebe, da bomo lahko mislili Nate in na vse ostale. Na tak način nas bo Gospod spremljal v svoji milosti, tako kot takrat, ko smo začenjali pisati — se spominjate tistih krogcev iz otroštva, ki smo jih pisali z učiteljevo pomočjo? —, in tako bomo začeli okušati srečo, izpovedovati svojo vero, spet milost Božjo, tudi to v nedvomnem izrisu krščanskega vedenja, kjer lahko vsi razberejo Božja dela.

On je prijatelj, pravi prijatelj: vos autem dixi amicos, pravi. Nas imenuje prijatelje, in On je naredil prvi korak; prvi nas je ljubil. Vendar nam svoje ljubezni ne vsiljuje, jo ponuja. Prikaže nam jo z najjasnejšim znakom prijateljstva: Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje. Bil je Lazarjev prijatelj in je jokal, ko ga je videl mrtvega. Če nas najde hladne, brez volje, morda otrple v našem ugašajočem notranjem življenju, bo njegov jok življenje za nas: Prijatelj, rečem ti: vstani in hodi! Izvleci se iz tega ozkega življenja, ki ni življenje.

Rad bi, da bi ob tem upoštevali svoje poslanstvo kot kristjani, da bi obrnili pogled k sveti evharistiji, k Jezusu, navzočemu med nami, ki nas je postavil za del samega sebe: vos estis corpus Christi et membra de membro, vi pa ste Kristusovo telo in vsak zase del telesa. Naš Bog se je odločil ostati v tabernaklju, da nas hrani, nas pobožanstvi, nam pomaga k uspehu pri našem delu in naših naporih. Jezus je istočasno sejalec, seme in sad setve: kruh večnega življenja.

Čudež svete evharistije, ki se stalno obnavlja, ima vse značilnosti Jezusovega delovanja. Popoln Bog in popoln Človek, Gospod neba in zemlje, se nam ponuja kot najbolj naravna in običajna prehrana. Skoraj dva tisoč let čaka na našo ljubezen. Dolga doba je to, pa spet ne toliko. Kjer je ljubezen, tam dnevi hitro minevajo. V spominu imam očarljivo pesem iz španske Galicije, eno izmed pesnitev Alfonza X. Modrega. V njej opeva legendarnega meniha, ki je v svoji preprostosti prosil sveto Marijo, da bi mogel pogledati v nebo, pa četudi le za trenutek. Njegovi želji je ugodila in dobri menih je stopil v raj. Ko se je vrnil, ni spoznal nobenega izmed sobratov. Molitev v raju, ki se je njemu zdela zelo kratka, je v resnici trajala tri stoletja. Srcu, ki ljubi, tristo let ni nič. Tako si jaz razlagam dva tisoč let Gospodovega čakanja v evharistiji. Čakanje Boga, ki ljubi človeštvo, ki nas išče, ki si nas želi take, kakršni smo — omejeni, egoisti, nestalni —, a sposobni odkriti Njegovo neskončno ljubezen in se Mu prepustiti v celoti.

Iz ljubezni in zato, da bi nas naučil ljubiti, je prišel Jezus na zemljo in ostal med nami v evharistiji. Ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, jim je izkazal ljubezen do konca. S temi besedami prične sveti Janez opis dogodkov na predvečer pashe, ko je Jezus — tako nam pravi sveti Pavel —, vzel kruh in se zahvalil, ga razlomil in rekel: "To je moje telo za vas. To delajte v moj spomin. " Prav tako je vzel tudi kelih po večerji in rekel: "Ta kelih je nova zaveza v moji krvi. Kolikorkrat boste pili, delajte to v moj spomin."

Dokončajmo molitev! Zapomnite si — ko uživate v notranjosti svoje duše neskončno Božjo dobroto —, da je po posvetilnih besedah Jezus resnično navzoč v hostiji s svojim telesom, svojo krvjo, svojo dušo in svojo božanskostjo. Molite Ga spoštljivo in pobožno. V Njegovi prisotnosti Mu ponovno izpovejte svojo ljubezen. Pogumno Mu povejte, da Ga ljubite. Zahvalite se Mu za vsakodnevno usmiljenje, polno nežnosti, in gojite željo po zaupljivem prejemanju obhajila. Osupel sem pred skrivnostjo ljubezni. Gospod išče moje revno srce za prestol, da me ne zapusti, če bi se jaz oddaljil od Njega.

Okrepčani s Kristusovo navzočnostjo, nahranjeni z njegovim telesom, Mu bomo zvesti na tej zemlji. Potem, v nebesih, v Jezusovi družbi in družbi njegove Matere, pa bomo prišteti k zmagovalcem. Smrt, kje je tvoja zmaga? Smrt, kje je tvoje želo? Hvala torej Bogu, ki nam daje zmago po našem Gospodu Jezusu Kristusu.