Seznam točk

Da ne znaš moliti? — Postavi se v božjo pričujočnost in kakor hitro začneš praviti: “Gospod, saj mi molitev ne gre! …” bodi gotov, da si začel moliti.

Pisal si mi: “Moliti pomeni govoriti z Bogom. Ampak, o čem?” — O čem? O Njem, o tebi: veselje, žalost, uspehi, porazi, plemenita hrepenenja, vsakodnevne skrbi … slabosti! Zahvale in prošnje, ljubezen in zadoščevanje.

Z dvema besedama: spoznavati Njega in sebe. Biti z Njim!

“Et in meditatione mea exardescit ignis.” — In med mojo meditacijo je ogenj zagorel. — Zato greš molit, da postaneš ogenj, živi plamen, ki bo dajal toploto in svetlobo.

Ko ne veš, kako naprej, ko čutiš, da ugašaš, in če ne moreš vreči na ogenj velikih dišečih polen, vrzi nanj vsaj veje in listje drobnih ustnih molitev, vzklikov, ki bodo vzdrževali ogenj. — In koristno boš porabil svoj čas.

Ne veš, kaj bi v molitvi rekel Gospodu. Ničesar se ne spomniš, pa vendar bi se z Njim rad posvetoval o tolikih rečeh. — Glej: čez dan si zapiši nekaj stvari, ki jih želiš premisliti v božji navzočnosti, in potem pojdi molit s tem seznamom.

Kadar greš molit, imej ta trdni sklep: niti dalj časa zaradi tolažbe, niti manj zaradi suhote.

Ne reci Jezusu, da si v molitvi želiš tolažbe.

— Če ti jo da, mu bodi zanjo hvaležen. — Vedno mu reci, da si želiš vztrajnosti.

Tvoj razum je okoren, nedejaven: zaman se trudiš, da bi v Gospodovi navzočnosti uredil svoje misli. Prava zmeda!

Ne sili se in ne skrbi. — Dobro me poslušaj: to je čas srca.

Nekoč si mi rekel, da si kot pokvarjena ura, ki zvoni ob nepravem času: v času molitve si hladen, suh in pust; ko pa najmanj pričakuješ, na ulici, med vsakodnevnimi opravki, sredi mestnega hrupa in vrvenja, v delovni tišini svojega dela, pa se zalotiš med molitvijo … Ob nepravem času? Morda, a ne zanemari tega bitja svoje ure. — Duh veje, kjer hoče.

Kristjanova molitev ni nikoli samogovor.

Ne opuščaj svojega duhovnega branja. — Branje je napravilo veliko svetnikov.

Za tega, ki ljubi Jezusa, je molitev, tudi molitev v suhoti, sladkost, ki vedno prežene bolečino. Duša poseže po molitvi kot otrok po sladkorju, potem ko je popil grenko zdravilo.

Klavrno mnenje imaš o svoji poti, če se ti zdi, da si jo izgubil takoj, ko začutiš hlad. To je trenutek preizkušnje; zato si ostal brez čutne tolažbe.