Seznam točk

Iščeš družbo prijateljev in v pogovoru z njimi je zaradi njihove ljubeznivosti in prijaznosti pregnanstvo tega sveta lažje, … čeprav nas prijatelji včasih izdajo. — To se mi ne zdi slabo.

Toda … zakaj vsak dan z večjo gorečnostjo ne iščeš družbe, pogovora z velikim Prijateljem, ki nikoli nikogar ne izda?

Postal je tako majhen — glej: Otrok! — da bi se mu ti približal brez vsakega strahu.

Nasmehnil sem se tvoji … nepotrpežljivi molitvi. —Rekel si mu: “Jezus, nočem se postarati … predolgo bi moral čakati, da bi te videl! Morda takrat moje srce sploh ne bo več tako živo bílo, kot bije zdaj. Ko bom star, se mi zdi prepozno. Zdaj bi bilo najino združenje bolj živo, ker te ljubim z ljubeznijo mladeniča.”

“Minute tišine.” — Pustite jih tistim, katerih srca so suha.

Katoličani, božji otroci, govorimo z našim Očetom, ki je v nebesih.

Pozabi na svoj strah, da bi Gospoda klical po imenu — Jezus — in mu povedal, da ga ljubiš.

Ne prosi Jezusa le, naj ti oprosti tvoje grehe: ne ljubi ga le s svojim srcem …

Povrni mu za vse žalitve, ki so mu jih prizadejali, mu jih prizadevajo in mu jih bodo prizadejali … ljubi ga z močjo vseh src ljudi, ki so ga najbolj ljubili.

Bodi drzen: reci mu, da ga bolj noro ljubiš kot Marija Magdalena, bolj kot Velika in Mala Terezija … ter bolj kot Avguštin, Dominik in Frančišek, bolj kot Ignacij in Ksaverij.

Bodi še drznejši. Kadar kaj potrebuješ, izhajaj sicer vedno iz “fiat”, a ne prosi, temveč reci: “Jezus, hočem to in ono,” kajti tako prosijo otroci.

Naj bo vaša molitev možata. — Biti otrok ne pomeni biti pomehkužen.

Pri molitvi si raztresen. — Skušaj se zbrati, toda ne skrbi, če si kljub temu še vedno raztresen.

Ali ne vidiš, kako se v običajnem življenju tudi najbolj bistri otroci zamotijo in zabavajo s tem, kar jih obdaja, pri tem pa velikokrat preslišijo očetove besede? — V tem ni pomanjkanja ljubezni ali spoštovanja; taka je pač otroku lastna slabost in majhnost.

Glej: ti si otrok pred Bogom.

Kako dobro je biti otrok! — Ko odrasel človek prosi za kaj, mora prošnji priložiti seznam svojih zaslug.

Ko pa je ta, ki prosi, otrok — otroci vendar nimajo zaslug —, je dovolj, če reče: sem sin tega in tega.

O, Gospod! — mu reci z vso dušo! — jaz sem … božji otrok!

Si kdaj videl, kako se zahvaljujejo otroci?

— Posnemaj jih in tako kot oni v dobrem in slabem reci Jezusu: “Kako si dober! Kako dober …”

Ta resnično občuteni vzklik je pot otroštva, ki te bo pripeljala k miru, s pravo mero smeha in joka, a brez mere v ljubezni.

Delo te tako izčrpava, da ne moreš moliti. Vedno si v navzočnosti tvojega Očeta. — Če ne govoriš z Njim, Ga vsaj od časa do časa poglej kot majhen otrok … In On se ti bo nasmehnil.