Seznam točk

Naša sveta mati Cerkev se je vedno izrekala za svobodo in zavračala sleherni fatalizem, naj bo starodaven ali novejši. Pokazala je, da je vsak človek gospodar svoje usode, za dobro ali za slabo: tisti, ki se niso ločili od dobrega, bodo šli v večno življenje; tisti, ki so delali zlo, v večni ogenj. Vedno nas presune ta velikanska sposobnost — tvoja in moja, od vseh nas — ki hkrati razodeva znamenje naše plemenitosti. “Greh je do tolikšne mere prostovoljno zlo, da nikakor ne bi bil greh, če ne bi imel svojega začetka v volji: ta trditev uživa tolikšno očitnost, da se z njo strinja tisto malo modrecev in veliko nevednežev, ki naseljujejo svet.”

Ponovno povzdignem svoje srce v zahvalo Bogu, mojemu Gospodu, ker mu nič ni preprečevalo, da bi nas ustvaril brezhibne, z nepremagljivo naravnanostjo k dobremu, ki se ji ne bi mogli upreti, toda “presodil je, da bodo njegovi služabniki boljši, če mu bodo služili svobodno.” Kako velika je ljubezen, usmiljenje našega Očeta! Ob tej resničnosti njegovih božjih norosti do otrok si želim imeti tisoč ust, tisoč src, še več, da bi lahko živel v nenehnem slavljenju Boga Očeta, Boga Sina, Boga Svetega Duha. Pomislite: Vsemogočni, tisti, ki s svojo previdnostjo vlada vesolju, ne želi prisiljenih služabnikov, raje ima svobodne otroke. Čeprav se zaradi padca prvega para rodimo proni ad peccatum, nagnjeni h grehu, je v dušo vsakega od nas položil iskro njegove neskončne modrosti, da nas privlači dobro in da hrepenimo po trajnem miru. In vodi nas do razumevanja, da je resnico, srečo in svobodo mogoče doseči le, ko si prizadevamo, da bi v nas vzklilo to seme večnega življenja.

Suženjstvo zaradi suženjstva; če v vsakem primeru moramo služiti, je torej — če priznamo ali ne — suženjstvo človeška resničnost, in nič ni boljšega kot vedeti, da smo zaradi ljubezni sužnji Boga. V tistem trenutku namreč prenehamo biti sužnji in postanemo prijatelji, otroci. In tukaj se pokaže razlika: s poštenimi svetnimi opravili se spopadamo z enako strastjo, z enako vnemo kot ostali, toda z mirom globoko v duši; veselo in vedro tudi v težavah, ker ne polagamo svojega zaupanja v to, kar je minljivega, temveč v tisto, kar ostane za vedno, nismo otroci dékle, ampak svobodne.

Od kod nam ta svoboda? Od Kristusa, našega Gospoda. To je svoboda, s katero nas je odrešil On. Zato uči: Če vas torej Sin osvobodi, boste zares svobodni. Kristjani nimamo potrebe, da bi si od kogarkoli izposojali resnični pomen tega daru, ker je krščanska svoboda edina, ki odrešuje človeka.

Rad govorim o pustolovščini svobode, kajti tako se odvija vaše in moje življenje. Svobodno — kakor otroci, vztrajam, ne kakor sužnji — gremo po stezi, ki jo je Gospod začrtal vsakemu izmed nas. To sproščenost gibanja okušamo kot darilo od Boga.

Svobodno, brez kakršnekoli prisile, ker mi je tako všeč, se odločim za Boga. In obvežem se, da bom služil, da bom spreminjal svoje življenje v razdajanje drugim zaradi ljubezni do mojega Gospoda Jezusa. Ta svoboda me spodbuja k vzklikanju, da me nič na zemlji ne bo ločilo od Kristusove ljubezni.

Lahko bi rekli, da naš Gospod ob poslanstvu, ki ga je prejel od Očeta, živi iz dneva v dan, tako kakor svetuje v enem izmed najbolj zgovornih naukov, kar jih je prišlo iz njegovih božjih ust: Ne bodite v skrbeh za življenje, kaj boste jedli, in ne za telo, kaj boste oblekli. Saj je življenje več kot jed in telo več kot obleka. Pomislite na vrane: ne sejejo in ne žanjejo. Nimajo ne shrambe ne kašče in vendar jih Bog hrani. Koliko več kakor ptice ste vredni vi! … Pomislite na lilije, kako rastejo. Ne delajo in ne predejo, toda povem vam: Še Salomon v vsej svoji slavi ni bil oblečen kakor katera izmed njih. Če pa travo, ki je danes na polju in jo jutri vržejo v peč, Bog tako oblači, koliko bolj bo vas, maloverni!

Če bi živeli v večjem zaupanju v božjo previdnost, s trdno vero in gotovostjo v to vsakodnevno zaščito, ki nam je nikoli ne manjka, koliko skrbi in nemira bi si prihranili! Izginila bi tolikšna zaskrbljenost, ki je po Jezusovih besedah lastna poganom tega sveta, ljudem brez nadnaravnega čuta. Rad bi vam z zaupnostjo prijatelja, duhovnika, očeta, v vseh okoliščinah priklical v spomin, da smo po božjem usmiljenju otroci našega Očeta, vsemogočnega, ki je v nebesih, hkrati pa tudi v notranjosti srca. Rad bi z ognjem zapisal v vaš um, da imamo vse razloge zato, da hodimo po tej zemlji z optimizmom, z dušo, ki je osvobojena na videz nujnih stvari, saj vaš Oče vendar vé, da to potrebujete, in On jih bo tudi priskrbel. Verjemite mi, da bomo le tako ravnali kot gospodarji stvarstva in se izognili žalostni sužnosti, v katero številni zapadejo, ker pozabijo, da so božji otroci. Ženejo se za jutrišnji dan ali za “potem”, ki ga morda nikoli ne bodo dočakali.

Iubilate Deo. Exsultate Deo adiutori nostro. Slavite Boga. Poskakujte od veselja v Gospodu, naši edini pomoči. Jezus, kdor tega ne razume, ne ve ničesar o ljubezni, ne o grehih, ne o bedi! Jaz sem ubog človek, vendar se razumem na grehe, na ljubezen in na bedo. Ali veste, kaj pomeni dvigniti se vse do božjega srca? Ali razumete, da se lahko duša sooči z Gospodom, mu odpre svoje srce, mu razodene svoje tožbe in stiske? Jaz na primer tožim, kadar vzame k sebi ljudi v njihovih mladih letih, ko pa bi mu vendar lahko še veliko let služili na zemlji in ga ljubili; tega namreč ne razumem. Toda to je ječanje zaupanja, kajti vem, da bi se takoj spotaknil, če bi se ločil od božjih rok. Zato takoj dodam, ob tem ko sprejemam božji načrt: naj se zgodi, naj se izpolni, naj bo hvaljena in večno nad vsemi stvarmi poveličevana najpravičnejša in najljubeznivejša božja volja. Amen. Amen.

To je način ravnanja, kakršnega nas uči evangelij, najbolj sveta prebrisanost in vir učinkovitosti pri apostolskem delu; in to je izvir naše ljubezni in našega miru božjih otrok, ter steza, po kateri lahko ljudem prinašamo toplino in vedrino. Samo zaradi tega nam bo uspelo končati naše dneve v ljubezni, tako da smo posvečevali svoje delo in tam iskali skrito veselje božjih reči. Ravnali bomo s sveto predrznostjo otrok in zavrnili sram — hinavščino — odraslih, ki jih je strah vrnitve k njihovemu Očetu, potem ko so doživeli polom zaradi kakšnega padca.

Zaključil bom z Gospodovim pozdravom, ki ga vsebuje današnji sveti evangelij: Pax vobis! Mir vam bodi … Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda, tega Gospoda, ki nas spremlja k Očetu.

Sveto pismo opozarja, da celo pravični sedemkrat pade. Vsakokrat, ko sem bral te besede, je moja duša vzdrhtela, močno pretresena od ljubezni in obžalovanja. Gospod nam s tem božjim opozorilom še enkrat prihaja naproti, da bi nam govoril o svojem usmiljenju, o svoji nežnosti, o svoji milosrčnosti, ki se nikoli ne končajo. Bodite prepričani: Bog noče naše bede, vendar mu ni neznana; in da bi mi postali sveti, računa prav s temi šibkostmi.

Govoril sem vam o pretresu ljubezni. Pogledam oje življenje in iskreno vidim, da nisem nič, da ne veljam nič, da nimam ničesar in da ne zmorem ničesar; še več: da sem ničla! Toda On je vse in hkrati je moj, jaz pa njegov, ker me ne zavrača, ker se je daroval zame. Ste kdaj videli večjo ljubezen?

Pa tudi o pretresu obžalovanja, kajti ko pogledam svoje ravnanje, se prestrašim ob kopici svojih malomarnosti. Zadostuje mi, da pregledam teh nekaj že minulih ur današnjega dne in že odkrijem tolikšno pomanjkanje ljubezni in zvestega odgovora. Resnično me razžalosti to moje obnašanje, vendar mi ne odvzame miru. Pokleknem pred Bogom in mu jasno pokažem, v kakšnem stanju sem. Takoj prejmem gotovost, da mi On pomaga, in globoko v srcu zaslišim, kako mi počasi ponavlja: Meus es tu! Vedel sem, vem, kakšen si, le naprej!

Ne more biti drugače. Če se nenehno zatekamo v Gospodovo navzočnost, se bo naše zaupanje pomnožilo, ko bomo izkusili, da sta njegova ljubezen in njegov klic še vedno aktualna: Bog se nas ne naveliča ljubiti. Upanje nam dokazuje, da nam brez Njega ne uspe uresničiti niti najmanjše naloge. Z Njim, z njegovo milostjo, se bodo zacelile naše rane. Odeli se bomo z njegovo srčnostjo, da se bomo lahko postavili po robu sovražnikovim napadom in postali boljši. Če povzamem: zavedanje, da smo narejeni iz slabe lončevine, nam mora pomagati predvsem v tem, da bomo utrdili svoje upanje v Kristusa Jezusa.