Seznam točk

Te trenutke pogovora pred Gospodom bom nadaljeval z nekim zapiskom, ki sem ga uporabil že pred leti, in ki ohranja vso svojo aktualnost. Takrat sem povzel nekaj misli Terezije Avilske: “Vse je nič, in še manj kot nič, kar se konča in ni všeč Bogu.” Ali razumete, zakaj duša nič več ne okuša miru in vedrine, ko se oddalji od svojega cilja, ko pozabi, da jo je Bog ustvaril za svetost? Potrudite se, da ne bi nikoli izgubili tega nadnaravnega gledanja, niti v času razvedrila ali počitka, ki je v življenju vsakogar tako potreben kakor delo.

Kot sad najsvobodnejše pobude, ki jo izvršujete v časnih dejavnostih, lahko dosežete vrhunec vašega poklicnega dela ali uspete priti do najodmevnejših dosežkov; toda če boste zapostavili ta nadnaravni čut, ki mora biti na čelu vseh naših človeških opravil, boste žalostno zgrešili pot.

Toda vrnimo se k naši temi. Prej sem vam rekel, da čeprav dosežete najsijajnejše uspehe na družbenem področju, v javnem delovanju, v poklicnem delu, ne pazite pa na svojo notranjost in se ločite od Gospoda, boste na koncu kratko malo doživeli polom. Pred Bogom — in to je tisto, kar je dejansko pomembno — doseže zmago tisti, ki se bori, da bi ravnal kot pravi kristjan: nekakšne vmesne rešitve ni. Zato poznate toliko ljudi, ki bi se morali počutiti zelo srečne, če njihov položaj presojamo po človeško; kljub temu so v življenju nemirni, zagrenjeni; videti je, da na veliko prodajajo veselje, toda ko malo pogrebeš po njihovi duši, se razkrije trpek okus, grenkejši od žolča. To se ne bo zgodilo nikomur od nas, če zares poskušamo nenehno izpolnjevati božjo voljo, dajati Bogu slavo, ga častiti in razširjati njegovo kraljestvo na vsa ustvarjena bitja.

To je trenutek za vzklik: spomni se danih obljub, da se navdam z upanjem; to mi je v tolažbo v moji ničevosti in mojemu življenju daje moč. Naš Gospod hoče, da v vsem računamo na Njega: jasno vidimo, da brez Njega ne moremo ničesar, z Njim pa nam je vse mogoče. Tako potrdimo našo odločitev, da bomo vedno hodili v njegovi navzočnosti.

Z božjim razsvetljenjem v umu, ki se zdi nedejaven, bomo brez sence dvoma razumeli, da če Stvarnik skrbi za vse — celo za svoje sovražnike — koliko bolj bo potem poskrbel za svoje prijatelje! Prepričamo se, da ni zla niti neprijetnosti, ki ne bi pripomogla k dobremu. Tako našega duha še trdneje prevzameta veselje in mir, ki ju nič človeškega ne bo moglo izkoreniniti, kajti ta obiskovanja nam vedno pustijo nekaj svojega, nekaj božjega. Hvalili bomo Gospoda, našega Boga, ki je v nas uresničil čudovita dela, in doumeli bomo, da nas je Bog ustvaril in nam dal zmožnost, da posedujemo neskončen zaklad.

Tekli smo kakor jelen, ki hrepeni po živih vodah; žejni, z razpokanimi in izsušenimi ustnicami. Hočemo piti iz tega studenca žive vode. Brez posebnosti se skozi ves dan gibljemo v tem bistrem obilju svežih vrelcev, ki tečejo v večno življenje. Besede so odveč, ker se jezik ne zmore več izražati; tudi um se umiri. Ni premišljevanja, ampak gledanje! In duša od prekipevanja spet zapoje novo pesem, ker čuti in tudi ve, da jo Bog ljubeče gleda ves čas.

Ne govorim o izrednih izkušnjah. To so, prav lahko so to običajni pojavi v naši duši: norost od ljubezni, ki nas brez zbujanja pozornosti, brez nenavadnosti uči trpeti in živeti, ker nam Bog naklanja modrost. Kakšna vedrina, kakšen mir, ko stopamo po tesni poti, ki vodi v življenje!

Askeza? Mistika? To me ne skrbi. Karkoli že je, askeza ali mistika, je vseeno? Gre za božjo milost. Če se trudiš meditirati, ti Gospod ne bo odrekel svoje pomoči. Vera in dela vere: dela, kajti Gospod je — to si izkusil že na začetku, o tem sem že govoril — vsak dan bolj zahteven. To je že kontemplacija in zedinjenje; takšno mora biti življenje mnogih kristjanov, ko vsak od njih hodi naprej po svoji lastni duhovni poti, ki jih je neskončno mnogo, sredi svetnih prizadevanj, čeprav morda tega sploh ne opazijo.

Molitev in ravnanje, ki nas ne ločujeta od naših običajnih dejavnosti, ki nas sredi te plemenito zemeljske vneme vodita h Gospodu. Ko človek vsa ta opravila povzdiguje k Bogu, spreminja svet v nekaj božanskega. Mnogokrat sem govoril o mitu o kralju Midasu, ki je spreminjal v zlato vse, česar se je dotaknil! V zlato nadnaravnih zaslug lahko spremenimo to, česar se dotaknemo, kljub našim osebnim napakam.