Seznam točk

In kaj preprečuje to ponižnost, to dobro pobožanstvenje? Napuh. To je glavni greh, ki nas vodi k slabemu pobožanstvenju. Napuh nas pripelje do tega, da — morda v malenkostnih stvareh — sledimo namigu, ki ga je Satan dal našim prastaršem: Odprle bi se vama oči in bi postala kakor Bog, poznala bi dobroin húdo. V Svetem pismu beremo tudi: Človekov napuh se začne s tem, da odpade od Gospoda. Kajti ta pregreha, ko je enkrat ukoreninjena, vpliva na vse človekovo življenje, dokler se ne spremeni v to, kar sveti Janez imenuje superbia vitae, napuh življenja. Napuh? Zaradi česa? Sveto pismo vsebuje hkrati tragične in komične poudarke, s katerimi osramoti napuh: zakaj se prevzemaš, prah in pepel? Še za časa življenja bljuvaš svoje drobovje. Majhna bolezen: zdravnik se nasmiha. Človek, ki je danes kralj, bo jutri mrtev.

Kadar se ošabnost polasti duše, ni čudno, da za njo kakor v navezi pridejo vse razvade in pregrehe: lakomnost, nezmernost, nevoščljivost, nepravičnost. Napuha poln človek zaman poskuša vreči s prestola Boga, ki je usmiljen z vsemi bitji, da bi ga zavzel on sam, čigar ravnanje je kruto.

Prositi moramo Gospoda, naj ne dopusti, da bi nasedli tej skušnjavi. Napuh je najhujši od vseh grehov, in najbolj neumen. Če koga uspe ukleščiti s svojimi mnogimi utvarami, se napadena oseba oblači v slepila, napolni se s praznino, baha se kakor krastača iz basni, ki je domišljavo napihovala golšo, dokler je ni razneslo. Napuh je zoprn, tudi človeško gledano: tisti, ki se ima za pomembnejšega od vseh in vsega, nenehno občuduje samega sebe in prezira druge, ki mu odgovorijo z norčevanjem iz njegove prazne domišljavosti.

Slišimo govoriti o napuhu in morda si predstavljamo gospodovalno, vzvišeno vedenje: silen hrup glasov, ki kličejo zmagovalcu, ko gre mimo, kakor rimski cesar pod visokimi slavoloki, ki skloni svojo glavo v strahu, da se ne bi njegovo veličastno čelo dotaknilo belega marmorja.

Bodimo realni: tak napuh pride v poštev samo v nori fantaziji. Boriti se moramo proti drugim, bolj prefinjenim in pogostejšim oblikam napuha: ošabnost, ki ima raje svojo lastno odličnost kakor pa odličnost bližnjega; nečimrnost v pogovorih, mislih in kretnjah; skoraj bolezenska občutljivost, užaljenost zaradi besed in dejanj, ki na noben način ne pomenijo nikakršne žalitve.

Vse to je lahko in tudi je vsakdanja skušnjava. Človek ima samega sebe za sonce in središče ljudi, ki ga obdajajo. Vse se mora vrteti okrog njega. In v svoji bolestni vnemi neredko poseže celo po hlinjenju bolečine, žalosti in bolezni: da bi drugi skrbeli zanj in ga razvajali.

Največji del konfliktov, ki se pojavljajo v notranjem življenju mnogih ljudi, proizvede domišljija: menda so rekli, menda si bodo mislili, morda me cenijo … In ta uboga duša trpi zaradi svoje žalostne nečimrnosti, zaradi neresničnih sumničenj. V tej nesrečni pustolovščini se njihova grenkoba nikoli ne konča in poskušajo pri drugih izzvati nemir: ker ne znajo biti ponižni, ker se niso naučili pozabiti nase, da bi se velikodušno izročili v služenje drugim zaradi ljubezni do Boga.