Seznam točk

Na začetku štiridesetih let sem veliko potoval po Valenciji. Takrat nisem imel nobenega človeškega sredstva in s tistimi, ki so se kakor sedaj vi srečevali s tem ubogim duhovnikom, sem molil, kjer je bilo pač mogoče, kakšno popoldne tudi na neki samotni plaži. Kakor prvi Učiteljevi prijatelji, se spomniš? Tako piše sveti Luka, ko so s Pavlom odšli iz Tira na pot v Jeruzalem: Vsi so nas z ženami in otroki pospremili iz mesta. Tam smo na obrežju pokleknili in molili.

Nekega dne, v poznih popoldanskih urah, med enim izmed tistih čudovitih sončnih zahodov, smo videli, kako je k bregu prišla barka, in na kopno je skočilo nekaj zagorelih moških, trdnih kot skale, mokrih, z golimi prsmi, tako zagorelih od vetra, da so bili videti kot iz brona. Iz vode so začeli vleči mrežo, ki so jo pripeljali pritrjeno na barko, prepolno srebrno svetlikajočih se rib. Vlekli so z veliko močjo, z občudovanja vredno energijo, stopala so se jim pogrezala v pesek. Nenadoma je tja prišel otrok, prav tako zagorel; približal se je vrvi, jo zgrabil s svojima ročicama in začel vleči z očitno nerodnostjo. Tisti robati ribiči, prav nič uglajeni, so verjetno začutili, kako se je njihovo srce omehčalo, in dovolili so, da je malček sodeloval; niso ga spodili stran, čeprav je bolj kot v pomoč bil v napoto.

Pomislil sem na vas in name; na vas, ki vas še nisem poznal, in name, na to vsakodnevno vlečenje za vrv v tolikih rečeh. Če pridemo pred Boga našega Gospoda kakor ta otrok, prepričani v našo šibkost, toda pripravljeni pomagati pri njegovih načrtih, bomo lažje dosegli cilj: vlecimo k bregu mrežo, napolnjeno z obilnimi darovi, kajti tam, kjer omagajo naše moči, nastopi božja mogočnost.

Čim večji si, tem bolj bodi ponižen, potem boš našel milost pri Gospodu. Če smo ponižni, nas Bog nikoli ne bo zapustil. On poniža napuh ošabneža, vendar reši ponižne. On osvobaja nedolžnega, rešen bo, ker so čiste njegove roke. Neskončno Gospodovo usmiljenje ne odlaša in pride na pomoč tistemu, ki kliče iz ponižnosti. Takrat ravna skladno s tem, kar je: kot vsemogočni Bog. Čeprav je nevarnosti veliko, čeprav je duša videti preganjana, čeprav jo z vseh strani obkrožajo sovražniki njene rešitve, ne bo podlegla. To ni le izročilo nekih drugih časov; še vedno se dogaja.

Privzeti moramo božja merila glede vseh stvari, pri čemer naj nikoli ne izgubimo nadnaravnega gledišča. Računati moramo s tem, da se Jezus poslužuje tudi naše bede, da bi zasijala njegova slava. Zato se takrat, ko začutite, da se po vaši vesti plazi samoljubje, naveličanost in malodušje, naglo odzovite in poslušajte Učitelja, ne da bi se preveč ustrašili žalostne resničnosti vsakogar izmed nas. Kajti dokler smo živi, nas bodo vedno spremljale osebne šibkosti.

To je kristjanova pot. Prositi je treba brez predaha, s trdno in ponižno vero: Gospod, ne zaupaj mi. Toda jaz zaupam Tebi. In ko bomo v svoji duši zaslutili ljubezen, sočutje, nežnost, s kakršno nas gleda Kristus Jezus, saj nas On ne zapusti, bomo v vsej njihovi globini razumeli apostolove besede: virtus in infirmitate perficitur; z vero v Gospoda bomo kljub naši bedi — ali še bolje, z našo bedo vred — zvesti našemu Očetu Bogu. Zasijala bo božja moč in nas podpirala v naši šibkosti.

Tokrat nam sveti Matej pripoveduje o nekem ganljivem prizoru. In glej, od zadaj je pristopila žena, ki je dvanajst let krvavela, in se dotaknila roba njegove obleke. Kolikšna je bila njena ponižnost! Sama pri sebi je namreč rekla: Če se le dotaknem njegove obleke, bom rešena. Nikoli ne manjka bolnikov, ki prosijo, kakor Bartimaj, z veliko vero, ki jo brez zadržkov kriče izpovedujejo. Toda poglejte kako na Kristusovi poti ni dveh enakih duš. Velika je tudi vera te ženske in vendar ona ne kriči: približa se, ne da bi jo kdorkoli opazil. Zadostuje ji, da se malce dotakne Jezusove obleke, kajti prepričana je, da bo ozdravljena. Komaj je to storila, se je naš Gospod obrnil in jo pogledal. Vedel je, kaj se je dogajalo v notranjosti tistega srca; opazil je njeno gotovost: Bodi pogumna, hči, tvoja vera te je rešila.

“Narahlo se je dotaknila roba plašča, pristopila je z vero, verovala je in vedela je, da je ozdravljena … Če hočemo biti rešeni, se tudi mi z vero dotaknimo Kristusovega oblačila.” Si se prepričal, kakšna mora biti naša vera? Ponižna. Kdo si ti, kdo sem jaz, da bi bila vredna tega Kristusovega klica? Kdo smo mi, da bi lahko bili tako blizu Njega? Kakor tisti ubožni ženski v množici nam je ponudil priložnost; pa ne samo, da bi se malce dotaknili njegovega oblačila, se za trenutek prijeli za rob njegovega plašča. Imamo Njega. Daje se nam popolnoma, s svojim Telesom, s svojo Krvjo, s svojo Dušo in svojo Božanskostjo. Vsak dan ga jemo, z Njim govorimo zaupno, kakor se govori z očetom, kakor se govori z Ljubeznijo. In to je resnica. Niso izmišljotine.