Seznam točk

Ker smo občutili srečo, h kateri smo poklicani, smo se s hvaležnostjo naučili, da so bila vsa ustvarjena bitja narejena iz nič od Boga in za Boga: razumna bitja, ljudje, pa čeprav tako pogosto izgubimo pamet, ter bitja brez razuma, ki mrgolijo po zemeljskem površju, živijo v njeni notranjosti ali pa letijo čez modrino neba, nekatera celo gledajo naravnost v sonce. Toda sredi te čudežne raznolikosti se samo mi, ljudje — tu ne govorim o angelih — povezujemo s Stvarnikom z uporabo naše svobode: Gospodu lahko izkažemo ali pa zanikamo slavo, ki mu pripada kot Stvarniku vsega, kar obstaja.

Ta možnost ustvarja nasprotje svetlobe in sence v človeški svobodi. Gospod nas vabi, spodbuja nas, naj izberemo dobro, ker nas globoko ljubi! Glej, danes sem položil predte življenje in srečo, smrt in nesrečo,ko sem ti danes zapovedal, da ljubi Gospoda, svojega Boga, da hôdi po njegovih poteh in izpolnjuj njegove zapovedi, zakone in odloke. Tako boš živel. (…) Izberi torej življenje, da boš živel.

Hočeš pomisliti — tudi jaz si izprašujem vest — ali vzdržuješ nespremenjeno in trdno tvojo odločitev za Življenje? Ko zaslišiš ta preljubeznivi božji glas, ki te spodbuja k svetosti, ali svobodno odgovoriš “da”? Usmerimo pogled k našemu Jezusu, ko je govoril ljudem po palestinskih mestih in poljih. Noče se vsiljevati. Če hočeš biti popoln …, reče bogatemu mladeniču. Tisti mladenič je zavrnil njegov namig in evangelij pripoveduje, da abiit tristis, da je žalosten odšel. Zato sem ga nekoč poimenoval žalostna ptica: izgubil je veselje, ker ni hotel Bogu izročiti svoje svobode.

Mislim, da nam bo naslednji odlomek iz Lukovega evangelija, iz drugega poglavja, pomagal bolje zaključiti ta razmišljanja. Jezus je otrok. Kolikšna je bolečina njegove Matere in svetega Jožefa, ker ga ni bilo med sorodniki in prijatelji, ko sta se vračala iz Jeruzalema! In kakšno veselje, ko sta ga že od daleč razločila, kako poučuje izraelske učitelje! Toda poglejte te na videz trde besede, ki pridejo iz ust Sina, ko je odgovoril svoji Materi: Kako, da sta me iskala?

Ali ni bilo razumljivo, da sta ga iskala? Duše, ki vedo, kaj pomeni izgubiti Jezusa in ga zopet najti, to lahko razumejo … Kako, da sta me iskala? Mar nistavedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta? Ali nista vedela, da moram svoj čas popolnoma posvetiti mojemu nebeškemu Očetu?

Poglejte, izmed mnogih pohval, ki so jih izrekli o Jezusu tisti, ki so opazovali njegovo življenje, obstaja ena, ki na neki način zajame vse. Mislim na tisti vzklik, prepoln izrazov začudenja in navdušenja, ki ga je spontano ponavljala množica, ko je osupla prisostvovala njegovim čudežem: bene omnia fecit, vse je naredil prav in občudovanja vredno: velike čudeže in majhne, vsakdanje stvari, ki niso nikogar osupnile, toda Kristus jih je opravil s popolnostjo njega, ki je perfectus Deus, perfectus homo, popoln Bog in popoln človek.

Vse Gospodovo življenje v meni vzbuja ljubezen. Poleg tega imam neko posebno šibko točko: njegovih trideset let skritega življenja v Betlehemu, Egiptu in v Nazaretu. Ta čas — ki je dolg — o katerem se komajda govori v evangeliju, nima posebnega pomena v očeh nekoga, ki nanj gleda površinsko. Kljub temu sem vedno vztrajal, da je to molčanje o Učiteljevem življenjepisu zelo zgovorno in vsebuje nauk, ki je za kristjane čudovit. To so bila intenzivna leta dela in molitve, v katerih je Jezus Kristus živel običajno življenje — kakršno je naše, če hočemo — božje in človeško hkrati; tako v tisti preprosti in prezrti rokodelski delavnici kakor kasneje pred množico je vse izvršil do popolnosti.

Borite se proti temu pretiranemu razumevanju, ki ga vsakdo ima do samega sebe: bodite zahtevni do sebe! Včasih preveč mislimo na zdravje; na počitek, ki ne sme manjkati, saj ga potrebujemo, da bi se vrnili na delo s prenovljenimi močmi. Toda ta počitek — to sem zapisal že pred mnogimi leti — ne pomeni, da ne delamo nič, ampak da se razvedrimo z dejavnostmi, ki zahtevajo manj napora.

Spet drugič se z lažnimi izgovori preveč prepustimo udobju in pozabimo na blagoslovljeno odgovornost, ki sloni na naših ramenih; zadovoljimo se s tem, da naredimo le najnujnejše, pustimo se premamiti premišljenim nesmislom, da bi lahko stali križem rok, medtem ko Satan in njegovi zavezniki delujejo brez predaha. Pozorno poslušaj in premišljuj, kar je napisal sveti Pavel kristjanom, ki so opravljali delo služabnika: poudarjal je nujnost tega, da ubogajo svoje gospodarje, ne zaradi videza, kakor da bi hoteli ugajati ljudem, ampak kot Kristusovi sužnji, ki iz srca izpolnjujejo božjo voljo. Služíte z dobro voljo kakor Gospodu in ne kakor ljudem. Kako dober nasvet tudi zate in zame!

Prosímo našega Gospoda Jezusa Kristusa za razsvetljenje in rotimo ga, naj nam pomaga v vsakem trenutku odkrivati ta božji smisel, ki naš poklic spreminja v gibalo, na katerem temelji in se giblje naša poklicanost k svetosti. V evangeliju lahko preberete, da je bil Jezus znan kot faber, filius Mariae, delavec, Marijin sin; tudi mi moramo v svetem ponosu z dejanji dokazati, da smo delavci, delavni moški in ženske!

Ker se moramo vedno obnašati kot božji odposlanci, se moramo močno zavedati, da mu prav nič zvesto ne služimo, kadar opustimo svojo nalogo; kadar z drugimi ne delimo truda in požrtvovalnosti ob izpolnjevanju poklicnih dolžnosti; kadar nas lahko označijo za brezdelne, nezanesljive, lahkomiselne, neurejene, lene, nekoristne … Kajti kdor zanemarja te na videz manj pomembne obveznosti, bo težko zmagal v tistih v notranjem življenju, ki so nedvomno težje. Kdor je v najmanjšem zvest, je zvest tudi v velikem, kdor pa je krivičen v najmanjšem, je krivičen tudi v velikem.

Moji ljubi bratje, ponovno slišimo glas svetega Pavla, bodite stanovitni, neomahljivi, vse bolj napredujte vGospodovem delu, saj veste, da vaš trud ni prazen v Gospodu. Ali vidite? Cel splet kreposti vstopi v igro, kadar izvršujemo svoje opravilo z namenom, da bi ga posvetili: srčnost, da vztrajamo pri svojem delu kljub razumljivim težavam, ne da bi se pustili premagati zaskrbljenosti; zmernost, da se razdamo, ne da bi kaj zadržali zase, da premagamo težnje po udobju in sebičnost; pravičnost, da izpolnimo svoje dolžnosti do Boga, do družbe, do družine, do sodelavcev; razumnost, da bomo zmeraj vedeli, kaj je potrebno storiti in začeli z delom brez odlašanja … In vse to — vztrajam — zaradi ljubezni, z živim in takojšnjim čutom odgovornosti za sad našega dela in njegov apostolski doseg.

Ljubezen so dejanja, ne pa lepe besede, pravi ljudski rek in mislim, da ni potrebno dodati ničesar več.

Gospod, daj nam svojo milost. Odpri nam vrata delavnice v Nazaretu, da se bomo naučili opazovati Tebe s tvojo Materjo sveto Marijo in z očakom svetim Jožefom — ki ga tako ljubim in častim — kako se vsi trije posvečajo življenju svetega dela. Naša uboga srca se bodo zganila, iskali te bomo in te našli pri vsakdanjem delu, za katerega Ti želiš, da ga spreminjamo v božje delo, delo Ljubezni.

Tako pripoveduje sveti Luka v sedmem poglavju: Nekdo izmed farizejev ga je prosil, naj jé z njim. Ko je stopil v farizejevo hišo, je sédel za mizo. Takrat iz mesta pride neka žena, ki je bila javno znana kot grešnica, in se približa, da bi umila noge Jezusu, ki je po običaju tistega časa jedel ležé. Solze so voda pri tem ganljivem umivanju; platno za brisanje so lasje. Z dišavnim oljem, ki ga je prinesla v razkošni alabastrni posodi, mazili Učiteljeve noge. In jih poljublja.

Farizej o tem misli slabo. Ne gre mu v glavo, da Jezus v svojem srcu hrani toliko usmiljenja. Ko bi bil ta prerok — si misli — bi vedel, kdo je ženska, ki se ga dotika, in kakšna je, da je grešnica. Jezus prebere njegove misli in mu razloži: Vidiš to ženo? Vstopil sem v tvojo hišo, vode za noge mi nisi dal; ta pa mi je s solzami zmočila noge in jih obrisala s svojimi lasmi. Poljuba mi nisi dal; ta pa ni nehala poljubljati mojih nog, odkar sem vstopil. Z oljem mi nisi mazilil glave; ta pa mi je z dišavnim oljem mazilila noge. Zato ti povem: odpuščeni so njeni mnogi grehi, ker je močno ljubila.

Toda sedaj se ne moremo zadržati pri božjih čudesih usmiljenega Srca našega Gospoda. Poglejmo drugi vidik tega prizora: kako Jezus pogreša vse te drobne pozornosti človeške vljudnosti in rahločutnosti, ki mu jih farizej ni bil sposoben izkazati. Kristus je perfectus Deus, perfectus homo, Bog, druga oseba presvete Trojice ter popoln človek. Prinaša odrešenje in ne uničenje narave; naučimo se od njega, da ni krščansko, če grdo ravnamo s človekom, ki je božja stvaritev, narejena po njegovi podobi in sličnosti.

Evangeljski prizor se nadaljuje: k njemu so poslali svoje — farizejske — učence skupaj s herodovci in sorekli: Učitelj. Poglejte s kolikšno zvijačnostjo ga imenujejo Učitelj; pretvarjajo se, da ga občudujejo in da so njegovi prijatelji. Nanj se obračajo tako, kot se obračamo na avtoriteto, od katere pričakujemo kakšen nauk: Magister, scimus quia verax es, vemo, da si resnicoljuben. Kako podla zvijačnost! Ste kdaj videli večjo dvoličnost? Previdno hodíte po tem svetu. Ne bodite oprezni in nezaupljivi, a kljub temu morate na svojih ramenih čutiti — spomnite se na podobo dobrega Pastirja, ki se nahaja v katakombah — težo te ovce, ki ni zgolj ena sama duša, temveč vsa Cerkev, vse človeštvo.

Ko boste z mirno dostojanstvenostjo sprejeli to odgovornost, boste drzni in razumni, da boste lahko zagovarjali in razglašali božje pravice. In takrat vas bodo zaradi celovitosti vašega ravnanja mnogi spoštovali in vas imenovali učitelje, ne da bi si vi sami prizadevali za to: ne iščemo namreč zemeljske slave. Toda ne čudite se, če se bodo med mnoge, ki se vam bodo približali, neopazno pomešali tudi tisti, ki se vam bodo hoteli le prilizovati. Zapišite si v dušo, kar ste velikokrat slišali ponavljati: ne obrekovanje, ne opravljanje, ne človeški oziri, ne kaj bodo rekli in še najmanj pohvale hinavcev nam ne smejo nikoli preprečiti, da bi izpolnjevali svojo dolžnost.

Jezusa Kristusa, našega Gospoda, so v njegovem zemeljskem življenju zasuli s sramotenjem, mučili so ga na vse mogoče načine. Se spomnite? Govorili so, da se vede kot prevratnik in trdili, da je obseden. Ob neki drugi priložnosti so si napačno razlagali njegovo neskončno ljubezen in ga obdolžili, da je prijatelj grešnikov.

Kasneje so — Njemu, ki je zgled pokore in zmernosti — očitali, da obiskuje bogataške mize. Slabšalno so ga imenovali fabri filius, delavčev, tesarjev sin, kot da bi bilo to nekaj sramotnega. Dopustil je, da so mu pravili pijanec in požeruh …Dovolil je, da so ga obdolžili česarkoli, razen tega, da ne živi čisto. Glede tega jim je zaprl usta, ker hoče, da bi mi ta zgled ohranili brez sleherne sence: čudoviti zgled čistosti, svetlobe in ljubezni, ki zna vneti vse ljudi in jih očistiti.

Rad govorim o sveti čistosti in vedno opazujem ravnanje našega Gospoda. On je izkazal veliko rahločutnost v tej kreposti. Prisluhnite, kaj pravi sveti Janez, ko Jezus, fatigatus ex itinere, sedebat sic supra fontem, utrujen od poti sede na rob vodnjaka.

Z očmi vaše duše zbrano opazujte in podoživite ta prizor: Jezus Kristus, pravi Bog in pravi človek, je utrujen od poti in od apostolskega dela. Tako kot se je morda kdaj zgodilo tudi vam, da vas je premagala utrujenost, ker ste bili izčrpani. Ganljivo je opazovati izčrpanega Učitelja. Poleg tega je lačen; učenci so šli v bližnjo vas, da bi poiskali nekaj hrane. Tudi žejen je.

Toda bolj kot telesna utrujenost ga použiva žeja po dušah. Zato ob prihodu Samarijanke, tiste grešne žene, Kristusovo duhovniško srce poskoči v prizadevanju, da bi rešilo izgubljeno ovco, in pri tem pozabi na utrujenost, na lakoto in žejo.

Medtem, ko se je Gospod posvečal tistemu velikemu delu ljubezni do bližnjega, so se iz mesta vrnili apostoli: mirabantur quia cum muliereloquebatur, čudili so se, da je na samem govoril z žensko. Kolikšna skrbnost! Kakšna ljubezen do očarljive kreposti svete čistosti, ki nam pomaga, da smo močnejši, bolj trdni, bolj rodovitni, bolj zmožni delati za Boga, bolj sposobni velikih stvari!

Mašni evangelij nas je spomnil na tisti ganljivi prizor, ko Jezus ostane v Jeruzalemu in uči v templju. Misleč, da je pri popotni druščini, sta prehodila pot enega dne. Iskala sta ga med sorodniki in znanci; in ker ga nista našla, sta se vrnila v Jeruzalem, da bi ga poiskala. Božja Mati, ki je zavzeto iskala svojega Sina, izgubljenega brez njene krivde, ki je izkusila največje veselje, ko ga je našla, nam bo pomagala stopiti korak nazaj, popraviti, kar je potrebno popraviti, kadar nam zaradi naše lahkomiselnosti ali grehov ne bo uspelo razločiti Kristusa. Tako bomo dosegli veselje, ko ga bomo lahko ponovno objeli in mu dejali, da ga ne bomo nikoli več izgubili.

Marija je mati vednosti, ker se ob njej naučimo najpomembnejše lekcije: da nič ni vredno truda, če nismo z Gospodom; da nič ne koristijo vsa čudesa sveta in vse izpolnjene ambicije, če v naših prsih ne gori plamen žive ljubezni, luč svetega upanja, ki je predokus neskončne ljubezni v naši dokončni domovini.

“Marija je s svojo ljubeznijo pripomogla, da se v Cerkvi rodijo verniki, udje tiste Glave, katere Mati glede na telo je ona.” Kot Mati nas uči; in ker je Mati, njene lekcije niso hrupne. Potrebna je občutljivost duše, kanček rahločutnosti, da bi razumeli, kar nam bolj kot z obljubami kaže z dejanji.

Učiteljica vere. Blagor ji, ki je verovala, tako jo pozdravi njena sestrična Elizabeta, ko se naša Gospa poda v pogorje, da bi jo obiskala. Čudovito je bilo tisto dejanje vere svete Marije: Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi. Ob rojstvu svojega Sina na zemlji gleda božjo veličino: tam je zbor angelov in tako pastirji kot mogočneži pridejo počastit Dete. Toda potem mora sveta družina zbežati v Egipt, da bi ušla pred zločinskimi Herodovimi namerami. Nato tišina: trideset dolgih let preprostega, običajnega življenja, kakor v kateremkoli domu majhne galilejske vasi.

Sveti evangelij nam v nekaj besedah pokaže pot, kako naj razumemo zgled naše Matere: Marija pa je vse te besede ohranila in premišljevala v svojem srcu. Poskušajmo jo posnemati, tako da se z Gospodom v ljubečem dvogovoru pogovarjamo o vsem, kar se nam dogaja, vse do najneznatnejših pripetljajev. Ne pozabimo, da jih moramo tehtati, ceniti in gledati nanje z očmi vere, da bi odkrili božjo voljo.

Če je naša vera šibka, se zatecimo k Mariji. Sveti Janez poroča, da so zaradi čudeža na svatbi v Kani, ki ga je Jezus naredil na prošnjo svoje Matere, njegovi učenci verovali vanj. Naša Mati vedno posreduje za nas pri svojem Sinu, da bi poskrbel za nas in se nam pokazal na tak način, da bi mogli izpovedati: Ti si Božji Sin.

Koprnenje po čaščenju, želja po zadoščevanju s tiho blagostjo in s trpljenjem. V našem življenju bo zaživela Jezusova trditev: Kdor ne vzame svojega križa in ne hodi za menoj, ni mene vreden. Gospod pa bo postajal vedno zahtevnejši, prosil nas bo za zadoščevanje in pokoro ter nas spodbujal k temu, da izkusimo goreče hrepenenje, da bi živeli Bogu, skupaj s Kristusom smo namreč križani.Ta zaklad pa imamo v glinastih posodah, krhkih in lomljivih, da bi bilo opazno, da je to preobilje moči iz Boga in ne iz nas.

V vsem nas stiskajo, vendar nismo utesnjeni; na neprehodni poti smo, vendar ne brez izhoda; preganjajo nas, vendar nismo zapuščeni; ob tla nas mečejo, vendar nismo uničeni; vedno nosimo v telesu Jezusovo umiranje.

Poleg tega si domišljamo, da nas Gospod ne posluša, da blodimo v prevari, da je slišati le samogovor našega glasu. Znajdemo se kakor brez opore na zemlji in od neba zapuščeni. Kljub temu pa je resničen in dejaven naš stud do greha, tudi če je to le mali greh. S trmo kánaanske žene bomo vdano padli predenj kakor ona, ki ga je počastila in milo prosila: Gospod, pomagaj mi! Tema bo izginila, saj jo bo premagala luč Ljubezni.